Drobni nesporazumi, nesoglasja, ljubosumje in naveličanost so skupni tako zvezam v urbanem okolju kot očitno tudi tistim v džungli. Vsaj tako odnos med glavnima protagonistoma opišejo v najnovejši uprizoritvi Tarzan, v kateri svojo prvinskost dokazuje tudi igralec Marko Mandić in s katero so dokazali, da prav nihče ni varen pred krizo srednjih let. Tudi v deževnem gozdu ne.
Story: Knjižna uspešnica Tarzan je doživela že številne gledališke in filmske uprizoritve. Kaj pa je posebnost nove uprizoritve, v kateri ste zaigrali v vlogi glavnega junaka?
Še vedno sta tu džungla in spomin na pretekle upodobitve, vendar je avtor besedila rokgre oziroma Rok Vilčnik v džunglo vpisal današnje življenje in temu je sledila tudi režiserka Eva Nina Lampič. Na začetku sta Jane in Tarzan v zasilnem bivališču v krošnji mogočnega starodavnega evkaliptusa, a vse spominja na spalnični ali kuhinjski prizor družinskega prepira. Nimata mladiča, kakor otroku reče Tarzan, nimata civilizacijskih ugodnosti, imata pa drug drugega in krizo srednjih let. Tako smo tudi igralci godni za tak material. V izjemen užitek je bilo spet sodelovati s sošolcema Mašo Derganc in Urošem Fürstom, ki je tretji člen našega džungelskega trikotnika, Mike hijena, ki začne mešati štrene. Je namreč predstavnik invazije na džunglo in na Jane ter pooseblja kapitalistično grabežljivost, po drugi strani pa tudi napredek, tehnologijo. Kdaj se ta začne spreminjati v metastaze grabežljivosti in se pohlep razrašča kot rak?
Story: Zakaj menite, da je tematika predstave še posebej aktualna?
No, Tarzan težavo z uničevanjem džungle reši tako, da jo kupi. Kajti očitno, v to nas sili naša konzumerska logika, le tako postane nekaj resnično tvoje. Deževni gozd nato obda z ograjo in bodečo žico na elektriko. Morda se zdi, da smo ta del dopisali zaradi aktualnih razmer, v resnici pa je bil spisan že veliko prej. Lani bi to, in na bralni uprizoritvi tudi je, zvenelo drugače kot letos in ne vemo, kako bo zvenelo čez dve leti. "Pa to bo taborišče," reče Jane, Tarzan pa odvrne: "Ne, to bo raj." Bo res?
Story: Ob misli na Tarzana pomislimo na zvestega, pogumnega in preprostega junaka. Kaj pa je vam skupnega z možem iz džungle?
Vau, ne vem. (smeh) Skupnega? Pri vseh vlogah poskušam biti kar se da oseben, vendar vloge ne omejujem s svojimi izkušnjami, temveč jo s tem, če se da, širim. Najbolj pa zaradi vlog in nalog, ki mi jih ponujajo, širim registre svoje osebnosti, zato mi ta poklic predstavlja svojevrstno avanturo. Tudi če določenih lastnosti lika ne ponotranjim, najdem telesna stanja, s katerimi bom lahko proizvajal ugodno klimo za izpolnitev svoje naloge. Pri Tarzanu sem zelo pozno dojel, da je pozitiven lik, bistvo njegovega delovanje sta namreč mir, s katerim se loteva težav, in upanje, da je stvari mogoče rešiti. Tudi sam sem velikokrat tak, saj počistim s tem, kar me spravlja ob živce, in se hitro prilagodim novonastali situaciji.
Story: Že vse od leta 1998 ste član ansambla ljubljanske Drame. Ob kateri predstavi ste se odločili za poklic igralca?
Hm, ob lutkovni predstavi Sovica Oka. (smeh) Vzgojiteljice velenjskih vrtcev so vsako leto ob razdeljevanju daril in sprejemu dedka Mraza v organizaciji Medobčinske zveze prijateljev mladine Velenje pripravile predstavo za otroke. Sovica Oka je bila prva prava predstava, ki sem jo videl. In tako sem najprej želel postati lutkovni igralec, ko pa sem odkril žive igralce, ki krmilijo sami sebe, brez posrednikov, sem želel postati to, kar so oni. Poleg tega me je v prvem razredu navdušila predstava Pepelka malo drugače, ki so jo pripravili velenjski gimnazijci. Fasciniralo me je parodiranje znane zgodbe. Predstavo je napisala in režirala Mojca Svoljšak, sestra Monike, moje vrstnice iz vrtca. K njim smo hodili na rojstne dneve in zdelo se mi je, kot da sem del te predstave, kot da sem z nastopajočimi na odru.
Story: Si tudi zdaj, kljub poklicu, radi vzamete večer za ogled predstave?
Če le imam čas, si ogledam gledališke predstave in pustim, da me popolnoma prevzamejo. Mislim, da bi se ljudje nanje morali odzivati s celotnim telesom, včasih me pograbi, da bi se kot gledalec kar zazibal, se premikal, plesal, trzal na sedežu v ritmu predstave. Ko predstavo doživljam z umom, dušo in telesom, takrat sem najbolj vesel. V primerjavi s preteklostjo, ko so bile predstave del rituala in obrednega druženja, smo mi kar rigidni. Saj super, da smo se kultivirali, pa vendar ...
Story: Torej je bistven tudi odziv publike na dogajanje na odru?
Seveda. Ustvarjalci predstave smo vsi skupaj: tako režiserjeva avtorska ekipa, ki na predstavah praviloma ni navzoča, igralci kot tudi publika. Vedno potrebujemo vsaj enega gledalca, ki skupaj z nami ustvarja dogajanje, potek tega določenega večera. Odnosi med igralci in gledalci so vsak večer drugačni in soustvarjajo igro.
Story: V številnih predstavah ste se za potrebo vloge pojavili tudi v Adamovih oblačilih. Z goloto torej nimate težav?
Ne, sploh ne. Če se mi zdi to dobro za uprizoritev, vlogo, poskušam znotraj golote najti svoje udobje. Nisem le gol, takrat je to moj kostum. Odvisno je, v kakšni situaciji se znajde golo telo, ta ga določa. In čeprav je moje telo le eno, poskušam različnim vlogam dati različne pojavne oblike istega golega telesa, različne gole kostume.
Story: Se vam zdi, da je v našem prostoru golota še vedno tabu tema?
Niti ne, je pa zagotovo nekaj, za kar se je še vedno treba boriti. S tem telo dobi nazaj svojo osvobojenost in samoumevnost. To ni nekaj obsojanja vrednega, na kar moramo kazati s prstom, temveč naše osnovno začetno stanje, ki smo ga skozi socializacijo začeli degradirati.
Story: Kako pa bi se počutili, če bi oblačila odvrgla vaša partnerica?
Saj jih je že. V filmu Petelinji zajtrk. Ni treba, da smo vsi vsepovprek goli, vendar je to eno izmed igralskih sredstev. Dobro izrazno sredstvo! Vizualna umetnost se od nekdaj ukvarja z goloto.
Story: Tudi vaša boljša polovica Pia Zemljič je torej igralka. Se posvetujete o vajinih vlogah?
Se posvetujeva. (smeh) Včasih sva se še precej več, o vsaki malenkosti. Nato sva ugotovila, da je to malo naporno, saj potem ob ogledu predstave te nisi dojemal na pravi, neposredni način. Bilo je, kot bi kljukal na seznamu - aha, to je izvedeno, uf, no, tisto je bilo pa malo bolje zamišljeno. Veliko bolj seksi je bilo, ko si si partnerjevo predstavo ogledal neobremenjeno, zaradi efekta presenečenja. Zato se zdaj o vlogah več pogovarjava po že videnem, da ohranjava skrivnosti. In takrat, ko naju pri ustvarjanju kaj muči.
Story: Vam je torej pomagala pri najnovejši predstavi Tarzan?
Seveda. V neki fazi dela nisem bil najbolj prepričan, kaj in kako naj odigram vlogo. Enostavno nisem razumel vseh napotkov ali pa se mi ti niso usedli na pravo mesto. Takrat mi je Pia rekla: "Kaj, kaj, ne veš?! Tarzan - glup ko k...!" (smeh) In ta banalnost je bila odločilna, zelo pomembna, saj sem na naslednji vaji videl povsem drugo dimenzijo svojega lika.
Story: Številni partnerji si delijo tudi strast do poklica. Ste si tudi vi želeli najti soprogo, ki bo seznanjena z vašim poklicem?
S Pio sva se preprosto zagledala! Ni bilo treba iskati, vse je šlo povsem po naravni poti. V krogih, v katerih se gibaš, si najdeš človeka, ki te fascinira in ga prepoznaš kot sebi bližnjega. Če se iz tega kaj izcimi, pa še toliko bolje.
Story: "Nekaj čarobnega je med nama," je v nekem intervjuju vaš odnos opisala Pia Zemljič.
Dobro je to povedala. (smeh)
Story: Bi si morda še kdaj zaželeli igrati skupaj?
Seveda. Še vedno, čeprav moram priznati, da je precej naporna, predstava, in ne Pia, z veseljem igram Zapiranje ljubezni režiserja Ivice Buljana. V tem primeru je dobro stati na odru z nekom, ki ti je zelo blizu. Pii ne morem prodajati starih jajc, saj me zelo dobro preuči. Hitro torej dobim minus, če blefiram. (smeh)
Story: Ste tudi oče 10-letnemu Vorancu in dve leti mlajšemu Francetu. Sta sinova seznanjena z vašim delom?
Seveda, nazadnje si je Voranc ogledal triurno uprizoritev po romanu Glad v režiji Janeza Pipana. Zelo zahtevno, vendar mu je bila nadvse všeč in se je na njegovem seznamu uvrstila na prvo mesto. France pa si je pred časom zaželel, da ne bi več hodil na preveč dolge predstave. Ga popolnoma razumem. (smeh) Najbolj vesela sta, ko sva zvečer doma, vendar najin poklic tega ne omogoča vedno. Otroci se navadimo na poklice naših staršev. S tem je treba živeti. Moji so bili gradbinci, in ko smo zidali hišo, sva s sestro postala del tega procesa. Otroka živita najin urnik, midva njun. Ne moreva ju zaviti v vato, temveč ju morava naučiti spoprijemanja s težavami, svetom.
Story: Bosta tudi onadva zaplavala v igralske vode tako kot starša?
Želim si, da bi šla po stopinjah svojih odločitev. Super je, če starši otroke usmerjamo, a jim obenem dajemo prosto pot, da prepoznajo želje, se najdejo in izberejo poklic. Pri tej izbiri jih ne smemo ovirati, saj je to lahko velika travma za otroka.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley, Primož Predalič
