Odlični igralec je kot disident Arnož spet pokazal, da se za prepričljivo odigrano vlogo ne izogiba niti telesni bolečini.
Marka Mandića lahko trenutno vidimo v več odličnih igrah – Tarzanu Roka Vilčnika v Mali drami, Gladu režiserja Janeza Pipana, ki je tudi avtor priredbe romana Knuta Hamsuna, v Mini teatru in ne nazadnje v predstavi Mandić Stroj, ki jo uspešno igrajo že peto leto; od letos pa tudi v dveh novih uprizoritvah: v Drami SNG je na sporedu Jančarjeva drama Disident Arnož in njegovi (1982), ki je navdihnjena z življenjem utopičnega socialista Andreja Smolnikarja in umeščena v prvo polovico 19. stoletja, v Mini teatru pa so postavili mračno, krvavo tragedijo rimskega dramatika in filozofa Seneke Tiest.
Resnično trpljenje
Na premieri Disidenta Arnoža je bila dvorana nabito polna in med gledalci je bilo videti marsikatero znano ime – od Cirila Zlobca do Miše Molk. Kar smo videli na odru, je bilo prepričljivo, boleče, v prizorih mučenja glavnega junaka se je Mandić do konca vživel v vlogo ponižanega idealista. Suvanje, metanje na pločevinasti bolnišnični voziček, davljenje, poniževanje, skrajni obup ... kot bi gledal dober film, in ne dramo. In ne, nič ni bilo potvorjeno, vse, kar smo videli, je bilo resnično trpljenje. Vredno, kajti zahteven gledalec hoče videti globino, in ne sladkih sanj in površnih šal komercialnega gledališča. »Za predstavo Disident Arnož in njegovi bi rekel, da stavi na isto, da se nekako ne želi prilizovati okusu občinstva. Mislim, da se sicer gledališče odloči, komu je določena predstava namenjena,« potrdi mojo domnevo Mandić.
Več ali nekaj drugega
Arnož je v svoji vlogi, čeprav skrajno ponižan ujetnik, dostikrat tudi ošaben. »Očitajo mu celo lažno pravičnost. Na neki način poskuša ljudstvu, ki ga v nekem trenutku imenuje celo 'zagovedni folk', odpreti oči. Pa tudi sam sebe imenuje v tem trenutku 'tepec'. Zdi se, kot da se bori proti obstoječim pravilom in zakonom, da poskuša vzpostaviti novo miselnost, ki bi od vsakega zahtevala odgovornost in tveganje glede lastnih dejanj. Toda hitro se postavi vprašanje, kako preprečiti, da s svojim delovanjem ne bi škodoval drugim. Arnož v besedilu sicer poziva ljudi, naj postanejo več, kot so, naj postanejo nekaj drugega. Čeprav se to morda sliši patetično ali naivno, v resnici vsi stremimo k temu, da bi postali več, kot smo, ali nekaj drugega. In poskušamo prepričati druge, naj storijo enako. Meja med prizadevanjem za nekaj dobrega – na primer za več svobode – in terorjem nad somišljeniki pa je tanka,« opisuje lik Arnoža. To je večno aktualna tema.
Gledališče pošasti
Tudi predstava Tiest rimskega filozofa, politika in dramatika Lucija Aneja Seneke v Mini teatru v režiji Ivice Buljana je inovativna, mestoma tudi provokativna. Mini teater pač nikoli ne razočara ljubiteljev modernega gledališča. Hkrati v predstavi podoživiš pristno rimsko gledališče pa tudi prizorišče premierne uprizoritve – hrvaški otok Silbo. »Princip delanja predstave, ki jo je režiral Ivica Buljan, je bil zmeraj, da se odpremo okolju in iz okolja črpamo. V naravnem in tudi urbanem okolju Silbe smo iskali dodatne vsebine Tiesta. Scenograf Mark Požlep je na Silbi našel izjemno prizorišče, ogromno vrtačo, ki je spominjala na naravni amfiteater,« opisuje vaje in predstavo na slikovitem otoku. Prostornost naravnega prizorišča v Mini teatru nadomešča scena z drevesom, peskom, zaplato trave.
Ena prvih stvari, ki jih vidiš, je sproščena rokoborba Mandičevih sinov Franceta in Voranca. »Najprej ni bilo mišljeno, da bi tudi onadva nastopala. Bili smo pač na delovno-počitniškem dopustu. Toda pogosto sta bila na vajah. In nam pomagala, npr. preverjala, ali prav govorimo tekst. Toda tako sta vedno bolj postajala del naših vaj. Ivica ju je v nekem trenutku vprašal, ali bi tudi onadva nastopala, in rekla sta ja,« se spominja nenavadnih družinskih počitnic. Žal pa v Mini teater niso mogli povabiti tudi pomembnih sodelavcev pri nastajanju predstave – treh oslov, katerih travnato zaplato ob vrtači in hiško so zasedli na Silbi. »Domačini prostora so bili zelo vznemirjeni med našimi vajami in so se zelo naravno odzivali. Kadar je bila v zraku kakšna katastrofa, takrat so poiskali zatočišče, kamor so se skrili. V določenih trenutkih so med samo predstavo začeli divjati naokoli ali pa v krogih teči okrog nas. In včasih so nam prišli čisto blizu in nas opazovali,« pripoveduje Mandić. Skratka, pri delanju predstave ni bila nobena žival poškodovana ... »So pa bili zato trije osli izzvani,« se zasmeji igralec: »V končni fazi nismo nikoli vedeli, kako se bodo odzvali, saj smo bili na njihovem terenu. Tako, da smo se tudi do njihovega terena morali vesti obzirno. In če je prizor to zahteval, zavzeti kraljestvo.«
»Te temne like, grozoviteže, imaš lahko tudi na neki način rad, čeprav se ne strinjaš z njimi. Zlohotnosti in zlobnosti moram prikazati zelo podčrtano, da se pred gledalcem pojavijo kot monstrumi. Seneka oziroma celotno rimsko gledališče je pravzaprav gledališče monstruoznosti, pošasti,« pojasni svoj princip študije vloge zlobnega Atreja.
Tiest in Arnož, dve različni, temni vlogi. Se tudi v resničnem življenju ne izogiba temnini? »Ne bežim pred temi stvarmi, se pa tudi ne zakopljem vanje. V predstavah pa pogosto kopljem po temninah duše in našega sveta. Na odru včasih želimo pokazati vse črno, bedo vseh bed, da bi seveda skozi vse to zasijala svetloba,« mi je pripovedoval ob kavi.
Kje se po njegovem resnično življenje in igra stikata? »Včasih je lažje, če na vse, kar se ti dogaja, pogledaš tako, kot da je to zgodba nekoga drugega. Kot da bi sebe gledal skozi oči 'tretje osebe', kar je v bistvu princip igre, gledališča, in v končni fazi tudi princip otroške igre. Ne smemo pozabiti na možnost tega odmika, da nisi čisto potopljen vase.«
Besedilo: Vida Voglar // Fotografiji: arhiv ljubljanske Drame