Številni se ga še dandanes spominjajo v vratih slovenske zlate reprezentance, čeprav je od tega minilo že več kot desetletje. Nekdanji čuvaj mreže Marko Simeunović je v tem času stopil na novo pot, neizbežno povezano s športom.
Pred desetimi leti je v roke prevzel krmilo športne televizije Sportklub Slovenija, izkušnje iz časa nogometne kariere pa mu kljub temu še dandanes pridejo prav.
Story: Skorajda čez noč ste se iz nogometnega vratarja prelevili v direktorja priljubljene športne televizije. Kako so vam pri tem koristile izkušnje, ki ste jih pridobili na športni poti?
Res je, skoraj čez noč se je zgodila velika sprememba. Iz profesionalnega športnika sem se prelevil v vlogo direktorja športne televizije. Med športno kariero sem se soočal s številnimi pogodbami, pogajanji, zato mi je ta dolgoletna praksa pri tem prestopu prišla še kako prav. Velikih razlik tako niti ni.
Story: Ste sicer trd pogajalec?
Po vseh izkušnjah sodeč sem! V karieri sem igral v številnih državah, ki slovijo po zamudnih plačilih in prevarah, zato sem moral pametno krmariti svojo kariero. Naučil sem se številnih 'fint'!
Story: Na čelo Sportkluba Slovenija ste stopili prav ob njegovem prihodu na slovensko sceno. Kako ste zašli v te vode?
S ponosom lahko povem, da je prav septembra Sportklub upihnil že deseto svečko. Žal so se prvi lastniki ter moj bratranec Nemanja Simeunović, sicer CEO Sportkluba, prav v Sloveniji soočili s številnimi težavami, zato sem jim priskočil na pomoč. Nalogo sem opravil odlično in dobil ponudbo, da nadaljujem delo. V hipu sem moral osnovati ekipo, saj časa ni bilo. V profesionalni karieri sem si ustvaril veliko poznanstev na športnem področju, tako sem zavrtel nekaj telefonskih številk in jih povabil k sodelovanju. Velika večina začetne ekipa je prisotna tudi po vseh teh letih. To pomeni, da se pri nas dobro počutijo.
Story: S čim pa ste prepričali današnje sodelavce?
Na začetku nisem točno vedel, kakšna bo prihodnost Sportkluba in da bomo v kratkem postali največja športna televizija v regiji. Sam sem verjel vanjo in s tem očitno navdušil tudi preostale.
Story: Kakšne vzporednice pa vidite med svojim poklicem in nekdanjo vlogo čuvaja mreže?
Oh, podobnosti so velike. Kot vratar moraš imeti vse pod kontrolo, visoko koncentracijo, mirnost, močno voljo ter nadzor nad soigralci. Med kariero sem bil poznan pod tem, da sem dobro vodil ekipo. No, priznam, da sem moral nekajkrat zaradi hrupa gledalcev kar dvigniti glas, vendar je to pri vratarju ena od osnovnih nalog. Dvigovanje glasu zdaj ni več potrebno, vendar pa se je moja vloga vodenja ohranila tudi na novi poslovni poti.
Story: Prav posebna vloga vam je pripadla tudi v zlati nogometni generaciji. Kako pa danes gledate na tedanje uspehe?
Časi takrat so bili drugačni! Težko je bilo dobiti priložnost v tujini, če bi bili prestopi v druge države že takrat tako pogosti, kdo ve, kje bi sam končal kariero. Morda mi sploh ne bi bilo več treba delati, vsaj kar se številk, ki se danes gibljejo v nogometu, tiče. Včasih tovrstnih zneskov ni bilo, bolj boj za zaslužek, prihodnost. Nismo imeli možnosti prodati se za dobro ceno. Zlata generacija pa je odprla vrata v raj vsem tem fantom danes in na to sem zelo ponosen.
Story: Ste že takrat vedeli, kakšno pot boste ubrali po koncu nogometne kariere?
Štiriindvajset let sem se profesionalno ukvarjal z nogometom, zato sem vedel, da bo moje življenje tudi vnaprej povezano s športom. Z izobrazbo, ki sem si jo zagotovil v mladih letih, bi me v službo vzeli le redki, da ne omenjam pomanjkanja izkušenj. Sem namreč strojni tehnik, in ko sem končal šolo, smo prispeli do lune, zdaj pa že študiramo, da bi se naselili na Marsu (smeh). Ostalo mi ni nič drugega, kot da ostanem v športnih vodah. Tako sem najprej postal trener vratarjev v NK Celju, dva meseca pozneje pa je prišla ponudba za službo na Sportklubu. Pripetilo se mi je celo, da sem dalj opravljal dvojno delo, kar pa je bilo izredno naporno in hitro sem sprejel odločitev, da zapustim trenerske vode. Vsekakor pa sem na neki način ostal zvest športu, pa čeprav iz naslonjača. (smeh)
Story: Preizkusili ste se tudi v tujini. Kakšen odnos imajo do športa na primer v Turčiji, Srbiji ali na Cipru?
Uh, to je popolnoma drugačen svet. Igral sem v državah, kjer živijo za nogomet. To je popolnoma drugi svet! Ni primerjave s Slovenijo, kjer lahko jasno vidimo, kako slab obisk imajo tekme prve slovenske lige, z izjemo Maribora in še nekaterih redkih.
Story: Če vem, je pripadnost klubu tam dokaj sveta?
Odrasel sem v Mariboru, zato mi je zgodba slovenskega prvaka zelo dobro poznana. Le redkokateri klub se lahko pohvali s pripadnostjo, kot jo poznajo v tujini. Tam družine otroke pripeljejo na tekme, klub pa jih k temu le še spodbuja. To, da si navijač Maribora, imaš enostavno v krvi. Žalostno je, da po Sloveniji le redkokje lahko opaziš navijaške šale na zadnjem steklu avtomobila ali zastavico kluba na ogledalu, medtem ko je to v Mariboru skorajda pogoj. (smeh) Pripadnosti starši otroke učijo že od malega.
Story: Kaj manjka Slovencem?
Strast, pripadnost! No, tudi v Mariboru vladata strast in pripadnost, ko obiščeš zelenico Ljudskega vrta. Obstaja več vrst strasti. V Angliji so se navijači z leti umirili in nogometaše bodrijo z napevi, južneje od nas navijanje sproža pravo norijo.
Story: V svoji karieri ste zaigrali tako za Maribor kot tudi za Olimpijo. Pa vendar, za koga danes stiskate pesti v prvi slovenski ligi?
Tako z enim kot drugim sem osvajal lovorike, na kar sem zelo ponosen. Rojen pa sem vendarle v Mariboru, mladost pa sem preživel ob in na mariborski zelenici. Priznati moram, da sem Mariborčan od glave do pete.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
