Marko Sosič: Spomin osmišlja mojo sedanjost

Marko Sosič: Spomin osmišlja mojo sedanjost (foto: Luco Quai) Luco Quai
Vir: Jana
3. 9. 2017

V svojem prvem celovečercu se Marko Sosič spet dotika vprašanja netolerance in ksenofobije, oktobra pa bo v Parizu začel pisati svoje naslednje knjige. 

Prvič sem za film Komedija solz slišala nekje maja, ko je prišel na redni spored Kinodvora, junija pa sem ga prvič videla na berlinskem filmskem festivalu vzhodnoevropskega filma, kjer sva se z režiserjem in scenaristom Markom Sosičem tudi srečala.

Komedija solz – prvi celovečerni film

Upala bi si trditi, da je Komedija solz eden izmed boljših slovenskih filmov, ki so v zadnjem času ugledali luč sveta; preplet humorja, ki gledalcu nariše nasmeh na obraz, in kritika sodobne družbe, ki odlično ponazori tleče sovraštvo in agresivno verbalno vedenje do migrantov, za seboj pusti grenek pečat realnosti problematike, ki sega v preteklost, sedanjost in prihodnost.

Na platnu smo priča zgodbi Alberta (Ivo Barišič), starega moškega na invalidskem vozičku, ki osamljen biva v svojem stanovanju v Trstu, edina oseba, s katero imam kakršenkoli stik, pa je negovalka Ida (Marjuta Slamič) iz Istre, ki ga obišče dvakrat na teden. Režiser nam ponudi vpogled v delček njunega življenja, kjer lahko iz nekaj ur naključnega dneva, sestavljenih predvsem iz Albertovega negodovanja in zbadanja Ide, razberemo njuni življenjski zgodbi.

Marko Sosič je doštudiral režijo v Zagrebu, omenjeni film pa je njegov prvi celovečerni film. Tematike družinskih odnosov in ksenofobije je do zdaj obravnaval že v svojih knjigah – do sedaj je namreč objavil štiri romane, nekaj kratkih zgodb. Na vprašanje, zakaj so mu motivi rasizma in netolerance tako blizu, odgovori: »Z vprašanji ksenofobije se človeštvo ukvarja od nekdaj, včasih bolj intenzivno, včasih manj, vse je odvisno od trenutka. Jasno, da sem občutljiv za ta vprašanja, saj so nam v Trstu še do pred desetletjem radi zabrusili v obraz kakšno ksenofobno žaljivko.«

Ko je sovraštvo do drugih močnejše od ljubezni do družine

Glavni lik filma migrante, ki prihajajo iz nekdanje Jugoslavije, rad okliče za 'cigane', pri čemer Sosič, ko gre za vprašanje rasizma, ne vidi razlike med sovraštvom do 'ciganov' in sovraštvom do trenutnega vala beguncev. »Ksenofobija ne izbira narodnosti, ker izhaja in se rojeva iz lastne ignorance ter strahu pred drugimi in drugačnimi. Iz pomanjkanja, izgube lastnih vrednot, iz nekakšne kulturne nepismenosti. In to kulturno nepismenost številne populistične vlade v Evropi in svetu propagirajo z restrikcijami na osebni izobrazbi, zato da bi vladali čim večjemu številu ignorantov in z njimi manipulirali s strahovi do drugih in drugačnih. Tu se že dotikamo področja neofašizma in mnogoterih njegovih oblik.«

Albertovo sovraštvo do drugih in drugačnih je v filmu tako močno, da je bil zaradi tega pripravljen izgubiti svojo družino, se ji surovo odreči in še dolga leta v sebi nositi gnev, kjer se komajda najde prostor za ljubezen, priznavanje lastnih napak in odpuščanje. Da bi ugotovili, kako lahko do tega sploh pride, Sosič meni, da se moramo dotakniti tudi vprašanja identitete in pojmovanja njene čistosti, neomadeževanosti posameznikove identitete. »Ko se je začela vojna v bivši Jugoslaviji, so številne družine razpadle zaradi različnih političnih vidikov na tisto krvavo dogajanje ...

V Trstu, denimo, v kulturno izjemno mešanem okolju, kjer številni še danes ne vedo, ali so Italijani ali Slovenci, se mnogokrat pojavljajo izrazi netolerance do enega ali drugega aspekta lastne osebnosti, odvisno, katera identiteta butne komu na površje.« Ta replika leti na ljudi, ki imajo po njegovem manj razvito dialektiko s samim seboj ter posledično manj razvito kulturno in socialno zavest. Točno tak je tudi Albert, ki v določenem trenutku, čeprav je čistokrvni Slovenec, noče več biti v kakršnemkoli stiku z Balkanom. »Taki tipi postavljajo ljubezen zagotovo na drugo mesto, ne pa na prvo ... So v resnici čustveno nedorasla in neartikulirana bitja.«

Delo negovalk, ki prihajajo v Trst

Z Albertom si soj žarometov deli lik Ide, prek katerega je želel režiser obravnavati delo in dostojanstvo negovalk, ki prihajajo v Trst, da bi skrbele za stare ali bolne ljudi. »Med nastajanjem mojega predzadnjega romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino sem se veliko vozil z avtobusom v Pulj, kjer sem pisal. In tudi nazaj v Trst. V njem je bilo veliko žensk, ki so odhajale v Italijo kot negovalke. Poslušal sem njihove pripovedi in odkrival njihova življenja.« Poleg tega je Marko Sosič imel obe babici služkinji, enako usodo glede zaposlitve so si delili tudi nekateri drugi člani njegove družine.

Albert se tako nenehno znaša nad Ido, ki predstavlja nekaj, česar sam ne tolerira, čeprav je edina oseba, ki ga sploh obiskuje. To obnašanje Sosič aplicira na karakteristike ljudi, ki so, tako kot Albert, prepričani, da morajo biti deležni večne pozornosti in dobrote drugih, saj verjamejo, da sta njihova osamljenost in bolečina edini, ki sta vredni usmiljenja in pozornosti, kar velikokrat služi kot alibi, da maltretirajo druge, da svojo bolečino spreminjajo v hudobijo in tako dalje. »Lahko bi bilo čisto drugače, lahko bi svojo bolečino spremenil v čisto dobroto ... A to bi bil drug film.«

Marko Sosič misli, da Albert Ido čustveno ves čas izziva tudi zato, da bi iz nje izzval reakcijo, s tem pa bi posledično izzval tudi sebe, da bi lahko spregovoril, pojasnil, 'opravičil' svoj gnev do sveta. Sam tega ne zmore, očitno potrebuje nekoga drugega, skozi katerega bi lahko našel svoje besede. Sicer se pa v tej perverzni igri izgubi in tudi sam ne prepozna več čisto jasno svojih čustev ... V njem je nekakšna nerazumljiva, infantilna trma do odločitev, ki jih je sprejel, tudi na račun lastne osamljenosti.« Ne nazadnje pa se režiser v svojem delu dotika tudi motiva spomina, ki naj bi po njegovem osmišljal našo sedanjost. »Zato sem globinsko vezan nanj, ker osmišlja mojo sedanjost. Brez spomina bi se počutil kot lupina, ki nima jedra, ki nima duha in lahko v vsakem trenutku razpade.«

Prihodnost

Marko Sosič trenutno piše svoj peti roman, prav tako pa mu je že znana vsebina naslednjega, šestega romana, ki ga bo začel ustvarjati v Parizu: »Pri tem mi je pomagala moja francoska prevajalka in založnica Zdenka Štimac, saj smo konkurirali na natečaju francoskega Ministrstva za kulturo. Bil sem izbran skupaj s številnimi drugimi umetniki različnih zvrsti z vsega sveta.« Prebival bo v Cité internationale des arts v četrtem pariškem okrožju.

Besedilo: Patricija Falašek
Fotografija: Luco Quai

Priporočamo