Kdo se jih ne spomni? Marlenna iz skupine Sestre o slavi, rdečih petkah in ljubezni

Tomaž je izjemno inspirativna in iskrena oseba, zato je bila ena od prvih stvari, ki mi jo je rekel: "Dajva se tikat!" 

Verjamem, da je bila Evrovizija zate na različne načine karierna in tudi osebna prelomnica. Zaupaj mi, kako si jo doživel sam? Te je na kak poseben način spremenila? Ti morda odprla oči? 

Bila je prvi dokaz, da je možno doseči vse, če se resnično potrudiš, vztrajaš in garaš, da bi dosegel cilj, pa naj bo ta še tako visokoleteč. Pri delu z mladimi pogosto zaznam, da bi vse na hitro, takoj, ker jih preganja občutek, da bodo vse zamudili. Tudi sam sem bil dokaj zaletav, ampak nisem pa zlahka odnehal.

Ljubezen do Evrovizije sem gojil, zalival, hranil od malega in tako kot na maškare, sem tudi na tisto soboto v letu čakal potrpežljivo, saj mi je ponudila pobeg v paralelni svet. V svet barv, svečanih oblek, dinamičnih koreografij in bogatih orkestralnih aranžmajev.

"Po tistem usodnem maju, ko smo s Sestrami zapele celemu svetu o ljubezni, ni bilo nič več isto. Vsaj za nas ne in za nekaj trenutkov se je tudi družba otresla zastarele miselnosti in počasi dojela, da je v ljubezni toliko odtenkov, kot jih skriva mavrica."

Se mogoče spomniš kakšne prigode, dogodka, trenutka iz evrovizijskega tedna leta 2002, ki se ti je še posebej vtisnil v spomin? 

Nastanjeni smo bili v glavnem hotelu, kjer se je dogajalo največ zanimivega. 24 ur na dan smo bili oblečeni v stevardese in nek popoldan smo se skupaj z Mišo Molk z dvigalom zapeljali v lobi. Vrata so se počasi odprla, pred nami pa je stala množica fotografov in vse kar smo videli, so bile bliskavice.

"Za trenutek smo se počutili kot Madonna, saj so bile vse oči uprte v nas."

To poboža človeški napuh, kot tudi dejstvo, da so vse države prišle raje na našo slovensko zabavo, kakor da bi prirejali svojo. Pomočnik vodje delegacije Aleksander Radič je imel ogromno dela, saj so ga novinarji iz vse Evrope neprestano obletavali v želji, da bi dobili našo izjavo ali vsaj spominsko fotografijo. 

Kako se je 20 let po udeležbi na Evroviziji znova vračati med glasbenike, a v drugačni, torej novinarski ali kar reporterski vlogi? Kakšne občutke imaš, ko spremljaš njihova čustva in reakcije?  

Vedno znova sem presenečen, da me prepoznajo v moji današnji, precej drugačni podobi od takratnih rdečih elegantnih stevardes. Celo mlajše generacije, ki se takrat še rodile niso, me vljudno pozdravljajo in izražajo navdušenje.

"O našem nastopu govorijo z veliko mero spoštljivosti, ker vedo, da smo zaznamovale pomembno obdobje združevanja v Evropski uniji."

Prepričani so, da smo bili precej pred časom, kar je najlepše darilo, ki ga lahko kot ustvarjalec prejmeš. Obenem pa nas nagovarjajo, naj se še enkrat podamo na ta največji glasbeni oder, ki pa ga je po izkušnjah sodeč veliko bolj udobno spremljati iz zakulisja. 

Na kakšne načine se je Evrovizija do danes spremenila? Ali glasbeniki morda čutijo več pritiska, kot ste ga vi?

Kot večina stvari, je tudi Evrovizija postala grozljivo skomercializirana. Že na meji resničnostnega šova.

"Včasih je bil poudarek na izvirnem jeziku, danes pa se vsi trudijo, da bi bili bolj glasni, bolj vpadni, bliskajoči, ekscentrični."

Na koncu so na srečo v ospredju vendarle dobra glasba in kvalitetni nastopi, žal pa cenenost hrani gledalčevo nastrojenost proti vsemu, kar ni po njihovih merilih. Pogrešam orkester, ki ga žal tudi mi nismo več imeli, obvezno pa bi uvedel prepevanje v maternem jeziku. 

Zagotovo ohranjaš stike s svojima "Sestrama". Še podelite kak skupen trenutek?

Z Empero (Emperatrizz - Damjan Levec) se zelo pogosto slišiva in tudi videvava. Srečo naša, Daphne (Srečko Blas) pa je že pred desetimi leti odrajžal na jadransko obalo, zato smo na vezi s pomočjo družbenih omrežij.

"Bomo pa obeležili našo 20-letnico ljubezni z enim pristnim sestrskim piknikom, kjer se bomo čudili, da sta minili že dve dekadi in se primerjali, kateri še zmore smukniti v stare kostume." 

Kljub temu da ste Sestre takrat požele svetovno slavo, verjamem, da morda uvrstitev ni bila takšna, kot bi jo lahko pričakovali. Kaj bi v trenutku, ko ste izvedele rezultate, svetoval sam sebi in vam kot skupini? Bi kaj storil(e) drugače tudi na splošno?

Vsak rezultat je dobro pogledati z varne časovne razdalje in pri Evroviziji sta najbolj pomembni dve stvari, da zmagaš ali vsaj opozoriš nase. Vse ostalo je stvar ljubiteljev statistike.

"Sestre pomnijo še 20 let po nastopu in glede na odmevnost našega nastopa, zlasti naše zgodbe, smo pustili neizbrisen pečat ne samo na glasbeni sceni, ampak v družbi nasploh." 

Tvoj obraz je ta, ki smo si ga Slovenci najbolj zapomnili. Te kdo še kdaj ustavi na ulici? Se spomniš kakšne smešne prigode?

Do mene predvsem pristopijo sproščeni, iskrivi in srčni ljudje. Zaupajo mi, da so na šolski prireditvi ali ob kakšni drugi priložnosti nastopili kot Sestre in da je težko biti ženska.

"Včasih se dekleta opogumijo in me prosijo za nasvet, kako tako suvereno hoditi v visokih petah in z veseljem jim svetujem, da je vsa skrivnost v samozavesti. Tehnike se vsak lahko priuči, strast pa je tista, ki naredi celoto." 

Se v tvoji omari še skrivajo oblačila Sester? Še kdaj obuješ ikonične rdeče petke?

Oh, seveda! Počutim se kot Doroteja iz Čarovnika iz Oza, le da me moji, s kristali posuti salonarji, ne odnesejo v čudežno deželo, ampak mi obudijo najlepše spomine na obdobje, ko sem se dodobra spoznal in skupaj z izbrano družino soustvaril zgodovino nekega obdobja.

"Predvsem pa sem zaradi teh čudežnih obuval spoznal, da to, kar si želim, ni greh." 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ