Martin Hvastija je s Tomažem Kovšco komentiral dirko, ki jo spremlja neverjetno veliko gledalcev, sloviti francoski Tour. Nekdanji zelo uspešen kolesar Martin Hvastija je tekmovalno kolo že pospravil, danes se le še z družino pelje na kakšen izlet.
Priznava, da je biti komentator skoraj tako kot goniti kolo na dirki: "Ne bolijo me noge, ampak jezik in glava od vseh električnih frekvenc. Predvsem pa sem ponavadi potem zvečer doma čisto tiho .."
Kako se počutite, ko pokrivate dirko s komentatorskega mesta? Je zelo drugače kot biti na dirki in goniti kolo?
Seveda, čeprav tudi to zahteva posebne priprave, koncentracijo in fizični napor. Ne bolijo me noge, ampak jezik in glava od vseh električnih frekvenc. Predvsem pa sem ponavadi potem zvečer doma čisto tiho ...
Tudi sami ste kolesar, dirkali ste na vseh tritedenskih dirkah. Kako se spominjate te izkušnje, kaj vam takšen napor prinese, psihično in fizično?
Tri tedne je res dolga doba. Kdo se spomni, kaj točno je počel pred tremi tedni? Kolesarji trenirajo povprečno vsaj 15 let, da pridejo na Tour, da lahko zdržijo take napore in obremenitve. Tudi če dirko samo preživiš, končaš brez odmevnih rezultatov, imaš na Elizejskih poljanah občutek, da si naredil nekaj velikega. Takšna izkušnja te utrdi v vseh pogledih.
Vam je zaradi tega lažje komentirati? Na kaj ste pri komentiranju pozorni, kaj vas najbolj zanima?
Je. Večina muk, ki jih sicer življenje prinaša, je v primerjavi s trpljenjem na kolesu mačji kašelj. Pri komentiranju poskušam razlagati sliko, potek in razvoj dirke, pojasniti taktiko in nepisana pravila tega športa. Izhajam iz lastnih občutkov in poznavanja kolesarstva.
Koliko je še dopinga v kolesarstvu? Se je veliko spremenilo od priznanja Lancea Armstronga?
Ogromno. Sicer še vedno velja, da kdor išče, ta najde. Zanimivo, odstotek pozitivnih testov na število odvzetih vzorcev je pri vseh športih zelo podoben, okoli pet odstotkov. Kolesarstvo pa pri tem prav nič ne odstopa. Je pa število testiranj v kolesarstvu neprimerno večje kot v večini ostalih športov. Tudi zaradi odmevnih afer smo v tem športu pač sprejeli pot samoočiščenja in katarze.
Kako pa je šlo kolesarjem, kaj ste pričakovali od njih? Bi koga izpostavili kot uspešnega, zagnanega?
Zagnani in uspešni so vsi, ki na takšno dirko pridejo. Tu ni slabih in nekonkurenčnih, ampak samo najboljši od najboljših na svetu. Štirje Slovenci, ki so bili letos na Touru, so imeli vsak svoje naloge znotraj ustroja posameznih ekip. Še največ možnosti in moči za presenečenje v kateri od etap je imel Primož Roglič.
Lahko kdaj pričakujemo zmagovalca iz Slovenije, je po vašem mnenju kdo, ki bi v prihodnjih letih lahko dosegel kaj takega?
Res težko vprašanje. Na manjših etapnih dirkah trenutno lahko zmagujeta Simon Špilak in Primož Roglič. Tudi Jan Polanc se razvija v dobrega etapnega kolesarja. A zdi se mi, da bo na zmagovalca Toura treba počakati še nekaj let ... Tadej Pogačar ima vse nastavke.
Ekipa Sky je letos veljala za favoritinjo, jih tudi vi vidite tako? Koga bi letos še izpostavili kot izjemnega, skupino in posameznika?
Tu ni nič novega zadnjih pet let. Imajo največ denarja, najboljše kolesarje, pomočnike in trenerje, najbolj sistematično in strokovno delajo. Karkoli drugega kot zmaga Chrisa Frooma bi bilo veliko presenečenje ali splet nesrečnih okoliščin.
Koliko ste še danes na kolesu, ko niste več aktiven kolesar? Kam se najraje odpeljete?
Malo, z otroki in ženo se vozim na izlete. Ker so še majhni, so razdalje primerne in destinacije turistične. Jaz sem svoje tekmovalne ambicije izživel.
E. J.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču