Martin in Jani sta se po zaslugi Martinovega starejšega brata Gregorja spoznala že v srednji šoli. Takrat se je namreč v mladih fantih prebudilo izredno zanimanje za glasbo, to pa je povzročilo ustanovitev skupine Virtuozi, na katero danes z zrelimi očmi oba gledata kot na dobre začetke njunega glasbenega ustvarjanja. Od takrat je preteklo že nekaj let in dvojec si je nabral marsikatero izkušnjo, Martin v narodno-zabavni skupini Slapovi in predvsem s sodelovanjem s številnimi slovenskimi glasbenimi izvajalci, Jani pa z nastopanjem v tujini (v Španiji, Nemčiji in Švici, op. p.) in poznejšim premorom zaradi študija ekonomije in magisterija iz financ. Ravno ta glasbeni premor je v Janiju, ki se je zaradi domotožja vrnil v Slovenijo, vzbudil željo po ustvarjanju. In pred dvema letoma se je začela pisati ‘fusijska’ zgodovina …
Story: Kot FusionPOP bosta igrala urbani pop. Katero skupino poslušalcev sta hotela navdušiti s takšno glasbo?
Jani: Nobene direktno. Mislim, da je sam spekter glasbe precej širok in se dotika tako mlajših kot tudi starejših. Glasba je prijetna mešanica soula, funka, disca, r'n'b-ja … Skratka, je neki fusion, ki ima v osnovi poppodobo. Iz tega se je rodilo ime FusionPOP.
Story: Na novo zgoščenko bosta uvrstila 15 skladb, ki naj bi si bile različne. Sta se med ustvarjanjem teh skladb še iskala ali sta iskala tisto nekaj, kar bo všeč poslušalcem?
Jani: Toliko različnih stilov spet ni, komadi so si različni v tem smislu, da so eni hitrejši in drugi počasnejši, imajo pa vsekakor neko rdečo nit, ki se vleče skozi vseh 15 skladb.
Martin: Nisva sestavila kolaž skladb zato, ker ne bi vedela, kaj bi rada naredila. Vsak komad vsebuje segmente funka, soula, r'n'b-ja … in pri vsakem komadu je nekaj od tega bolj poudarjeno. Ko sva ustvarjala, naju je zanašalo v različne smeri in pri tem se nisva omejevala.
Story: Pa je ta glasba vseeno nastajala s kančkom premišljenosti v ozadju?
Jani: Najina glasba je plod radovednosti, ker sva oba odprta in dojemljiva za različne glasbene stile.
Martin: Ta glasba je prišla iz nezavedne baze in v ozadju ni nobene preračunljivosti. Pristop k ustvarjanju ni bil racionalen in nisva gledala na to, kaj trg potrebuje. Naredila sva tisto, kar sva čutila, da morava narediti.
Jani: Kontakt smo vzpostavili zaradi želje po glasbenem ustvarjanju in cilji so bili na začetku nejasni. Rezultat pa je plod dveletnega truda, odrekanja in skupne rasti.
Story: Kdo od vaju je dal pobudo?
Jani: Ker se poznava že iz srednje šole - takrat smo imeli bend Virtuozi - je bila prisotna ideja, da bi se spet združili. Poklical sem Martina, pa ni imel časa. Se je pa njegov brat Gregor oglasil čez leto in pol. In napočil je čas.
Story: Zdaj sta v najbolj ustvarjalnem obdobju. Kaj pa čas za počitek? Vprašanje se nanaša predvsem na vas, Martin …
Martin: Vem, malo se bom moral organizirati, da se bom lahko odpočil, ker sicer ne bo časa niti živeti. Moram si vzeti čas zase … Vsaj za kakšno urico.
Story: To zveni zelo stresno …
Martin: V bistvu je najmanj stresno, ko sem čisto zatopljen v glasbo. Poplačilo za vse stresne trenutke pa je, ko stvar narediš dobro. Ampak ti občutki ne trajajo večno, mogoče nekaj dni, en teden, potem pa je spet treba delati naprej, navsezadnje to rad počnem.
Story: Če se vrnemo na vajino skupno zgodbo, kakšni so načrti za naprej? Kdaj vaju bo mogoče videti na kakšnem koncertu?
Martin: O tem se še dogovarjamo. Lahko bi imela že nekaj koncertov, ampak mogoče ne bi bilo slabo, če se pred tem širše predstaviva ljudem s še kakšnim komadom. Na podlagi enega singla je težko narediti koncert.
Story: Kaj pa spremljevalna skupina?
Martin: Gre za sedemčlansko zasedbo ljudi, ki igrajo pri različnih bendih.
Jani: Ekipa za zdaj še ni stabilna in stalna - in s temi problemi se za zdaj še spopadava …
Janijeve nepozabne dogodivščine
Na dveh kolesih
Od vseh Janijevih želja je poleg potovanja v Argentino trenutno najbolj goreča tale: “Rad bi si kupil motor!” In že iz njega privrejo spomini na dni, ko se je brez izpita vozil na motorjih svojih prijateljev. “Nekajkrat sem tudi močno padel, si pa nisem nič zlomil. Izučilo me je do te mere, da zavestno ne grem delat izpita za motor. Čeprav nikdar ne reci ne!”
Martinovi zabeleženi trenutki
Dragoceni prosti čas
“Rad hodim na sprehode, to me sprošča. Če imam priložnost, fotografiram s svojim ‘trotlzihr’ aparatom, in vsakič znova mi je žal, da nimam boljšega aparata,” pravi Martin, ki ima shranjeno zbirko odličnih fotografij, le da slednje niso najboljše kakovosti, so pa ujeti trenutki toliko bolj dragoceni.
Napisala Metka Pravst
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del