V zadnjem času se je na slovensko stran meje priselilo veliko Slovencev iz Italije. Najpogosteje so razlog ugodne cene stanovanj in hiš, marsikoga je do tega pripeljala ljubezen iz Slovenije, veliki večini pa je skupni imenovalec selitve ljubezen do vsega, kar diši po slovenskem, torej po lastnih koreninah.
Martina Kafol - Stepančič, znana tržaška kulturna delavka, živi v Sloveniji že od leta 2004. Z možem Davidom Stepančičem in sinom Matjažem je v majhni kraški vasici blizu Komna, v Volčjem Gradu, začela pisati svoje novo, izjemno bogato življenjsko poglavje. Obiskali smo jo na njenem domu.
Kako se je vaša zgodba v Sloveniji sploh začela ob dejstvu, da ste iz Trsta, vaš mož pa iz Mačkolj (vasica v dolinski občini blizu Trsta op. a.)?
Midva sva, kot pravijo, recikliran par. Spoznala sva se, ko sva bila že starejša. Prej sem živela v Trstu, v samem središču mesta blizu slovenskega gledališča, z Davidom pa si življenja v mestu preprosto nisva želela.
Po nešteto kroženjih po Krasu sva pristala tukaj. Na prvi pogled sva se zaljubila v 'gank' tu za nama, ki ima 30 metrov. Takih, tako dobro ohranjenih je še malo na Krasu. Ob tem se nisva niti zavedala, kako ogromna je ta hiša. To spoznanje naju je doletelo šele, ko sva začela hišo popravljati.
Odkritij pa s tem ni bilo konec. Ugotovila sem tudi, da imam prav v tej vasi strica, v Komnu, ki je nekaj minut stran, pa je živel moj praded Avgust Kafol, tako da danes verjamem, da me je neka notranja pot pripeljala nazaj h koreninam, ki jih tu zares močno čutim. Davidu vaški ambient ni pomenil nobenih težav, saj je prišel z vasi na vas. Tu se je takoj udomačil, saj mu je ta življenjski slog blizu. In moja pot udomačitve tu, navsezadnje sem le Tržačanka, je vodila prav prek njega.
Kako sta se 'udomačila'?
Na začetku sva imela občutek, da sva se priselila le v hišo. Vendar sva kmalu ugotovila, da ni tako. Priselila sva se v skupnost, ki nosi tako kot neka širša družina s seboj vse plati; dobre in slabe. Lahko se zelo spreš, vendar se na koncu potrudiš za dobro vzdušje. Vedno znova spoznavaš, da ti ljudje pomagajo, in storil boš vse, da boš tudi ti pomagal njim. Med ljudmi vlada neka srčna navezanost, si del iste skupnosti. Deliš si vesele in žalostne trenutke, skupaj smo na večjih družinskih praznovanjih, na 'kolunah', ob porokah, na pogrebih.
Pomembno je, da v vasi sodeluješ. Dve stvari sta naju doleteli ob prihodu. Prva so bile koline. In spomnim se, da sva enega prvih vikendov, ko sva šele prinašala pohištvo iz Trsta v hišo, preživela ob rezanju sala za ocvirke in pomagala pri kolinah, kar je bila zame težka eksotika. Drugi dogodek pa je bil pust v vasi.
Spoznala sem, kako pomemben je pust, kako pomembno ga je spustiti v svojo hišo in kako je to povezano z življenjskim ciklom. In če se navežem na cikle; kar je tudi pomembno, ko začneš živeti na vasi, je to, da se končno zaveš, kaj so letni časi, in začneš dihati z naravo. To je nekaj neverjetnega. Ne predstavljam si več, da bi živela drugače.
Zelo kmalu sem ugotovila, da sva z možem emigrirala. Da sva v drugi državi. Res je, kras je tu in tam, tako rekoč isti svet, vendar je to zelo splošen pogled; to sta popolnoma druga svetova. Še vedno imam službo v Trstu, oba imava slovensko in italijansko državljanstvo, sva torej pripadnika dveh držav, in to zelo občutiva.
Kakšno je bilo to vajino prehajanje iz ene države v drugo?
Ni tako bistveno to, kako so naju tu sprejeli. Kateregakoli človeka, ki pride od zunaj, sprejmejo na način, ki niha od navdušenja na začetku do neke zadržanosti, saj navsezadnje prihajamo iz drugačnega okolja in imamo drugačen pogled na svet.
A to se s časom poravna, saj pridejo na plan stvari, ki nas povezujejo. Tako danes z vaščani počnemo ogromno stvari skupaj. Lep primer tega so t. i. rabute (udarniško delo op. a.), ko se recimo urejajo poti, okrog vaškega praznika je treba urediti vas, cerkev ... vsa ta dela pa nas združujejo. Imamo tudi skupne projekte, od kulturnih dogodkov do izletov. Naj povem, da nismo edini zamejci v vasi. Tu je še ena družina, ki ima biodinamično kmetijo, pozneje pa so odprli še kmečki turizem.
Vajina domačija pa ni samo dom. V to malo vasico sta vpletla številne dejavnosti, ki so ta košček Krasa nedvomno zelo obogatile.
Kmalu smo začutili, da je ta hiša prostor, ki hrani. Hrani ljudi, ki pridejo k nam, počutijo se namreč zelo dobro. Napolnijo se. Tako da smo imeli tu vedno na stežaj odprta vrata za vse. Prihajali so prijatelji iz Trsta, Goriške in od dlje in tako sva kmalu ugotovila, da je prav, da se tu nekaj dogaja. Že v Trstu sem delovala kot organizatorka kulturnih in umetniških dogodkov. Eden izmed njih je bil festival Razseljeni, ki še danes poteka v gledališču Miela.
Veliko sem sodelovala tudi pri festivalu Postaja Topolove, tako sem od blizu spoznala, kako lahko v tako majhni vasici potekajo čudoviti umetniški dogodki. Ena prvih stvari, ki so se zgodile tu pri nas v sodelovanju s postajo Topolove, je bil filmski večer Film in čebulna juha, če se prav spomnim. Vsak umetnik, ki je sodeloval pri projektu, je posnel enominutni film. 110 jih je nastalo. Te pa smo potem po vsem svetu zavrteli sočasno. K nam je ta večer prišla vsa vas. Raztegnili smo rjuho namesto filmskega platna, si ogledali filme in skuhali čebulno juho. To je bil naš prvi skupni trenutek pri nas.
Veliko ljudi poznam s področja kulture in umetnosti, dolgo sem delala tudi na koprski televiziji. Za posebno nadgradnjo naših udejstvovanj pa je poskrbel sin Matjaž. Ne vem, kdo se je prvi zaljubil v ta kraj. On ali midva z možem. A prav ta kraj je začetek Matjaževe glasbene poti. Začel je igrati pozavno v Pihalnem orkestru v Komnu, ki je bila takrat poln mladine. Zato je postala naša želja, da poskusimo čim bolj podpreti ustvarjalnost mladih glasbenikov.
Ponudimo jim prostor, da imajo lahko svoje intenzivne vaje, jih hranimo, lahko prespijo, imajo torej pravi glasbeni dopust, v zameno za to pa vasi podarijo koncert. K nam je prišla že trikrat tudi skupina, ki igra irsko glasbo, Noreia. Prav lani novembra so nas prosili, ali lahko tu pri nas postavijo na noge snemalni studio, in posneli so svojo prvo zgoščenko.
Ob glasbeni dejavnosti pa se pri vas dogaja še marsikaj ...
Glede na to, da delam pri Založništvu tržaškega tiska približno zadnjih deset let, smo tu v vasi začeli še nekaj. Pri ZTT imamo dve kuharski uspešnici: Je več dnevov ku klobas, druga pa je Iz morja v ponev. In nastala je zamisel, da bi za promocijo knjig imeli tudi pri nas sejem kuharskih knjig, kot ga imajo drugje po svetu. Tako je tu pri nas v Volčjem Gradu nastal KulinarArt fest. In čudovito je, da gre za preplet sodelovanja med Založbo tržaškega tiska, torej Trstom, knjigotrštvom Buča, ki je naš distributer v Ljubljani, Kosovelovo knjižnico iz Sežane in seveda glavnim akterjem Društvom Debela griža iz Volčjega Grada.
Festival poteka v vaškem domu pri Mržkovih, gre pa za sejem, na katerem imamo kuharske delavnice, prikaze, predstavitve knjig, srečevanja, pokušine, k sodelovanju pa seveda povabimo vse domače in okoliške proizvajalce. V vasi se je izšolalo tudi 11 turističnih vodnikov, ki vodijo oglede vasi in Debele griže, enega najbolje ohranjenih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Prav ob KulinArtfestu smo spet ovrednotili tradicionalno repo tropinko. Vaščani smo skupaj posadili repo, jo dali kisati v tropine in jo lani ponujali v pokušino.
Kako je vsa ta poplava novega vplivala na vas?
Odkar sem tu, se je zelo veliko spremenilo tudi v mojem osebnem življenju in že takoj sem začutila močne energije tega prostora. Nisem sicer vedela, kaj to pomeni, le občutila sem in se zavedela, da moram nekaj narediti tudi na tem področju. Prav takrat sem dobila v roke vabilo za šolo geomantije Marka Pogačnika in pritegnil me je zapis, da bom tu spoznala, kako uskladiti svojo ustvarjalnost s poznavanjem narave. To je bilo zame! Kajti do tedaj sem iz narave poznala samo asfalt. Moj svet so bile kavarne in kino.
Danes znam celo prepoznati zdravilne trave, z Markom Pogačnikom pa sem se naučila vzpostaviti tudi drugačno komunikacijo z bitji narave. Še vedno sodelujeva, še zlasti ko se poveževa z Italijani. Vedno se zavedam tega poslanstva, da sem povezovalni člen. Vedno nekaj prevajam. Prevajalstvo samo po sebi ni ravno privlačna stvar, ko pa povezuje ljudi, je vse nekaj drugega.
Pred leti so me povabili, naj prevajam nekega ruskega duhovnega učitelja Romana Gireyla. Gre za učenca Arkadija Petrova, ki je po svoji zelo težki osebni izkušnji razvil učenje Drevo življenja. Nisem ga takoj razumela, sčasoma pa sem dojela, da gre za zelo učinkovit način, kako lahko sami poskrbimo zase, za svoje življenje, za svoje dobro počutje. S tem učiteljem sem začela sodelovati in prišlo je do tega, da sem pri nas s kolegico začela prirejati seminarje, na katerih predava. Naslednjič bo seminar na začetku junija.
Ob vsem bogatem dogajanju pa se je prav na tem dvorišču rodila tudi založba Sfera ...
Tako je. Rodila se je prav tu, v tej energiji, v tem prostoru. Vključevala bo vse, kar je dobro in svetlo. Prva knjiga, ki bo izšla, bo pesniška zbirka mojega najljubšega pesnika Aceta Mermolje. Presrečna sem, da mi jo je zaupal. V prihodnje pa si želimo knjig od vsepovsod. Če se želimo povezovati, moramo vedeti, da lahko beremo, čutimo in razumemo tudi druge jezike in kulture.
Tu je mesec maj, ko bo pri vas zelo pestro. Kaj vse pripravljate?
13. maja bo pri nas že četrti KulinArt fest. Torej spet praznik kuharske knjige, prisotni bodo avtorji, založniki, naši domači proizvajalci nam bodo ponudili svoje izdelke, otroci se bodo učili oblikovanja s slanim testom, ženska glasbena skupina Kraški šopek nam bo zapela tako, kot so peli po starem, zvečer pa se bomo zavrteli s plesnim učiteljem Borisom Rebulo, članom Društva Debela griža iz Volčjega Grada. Če bo sobotni dan nahranil telo, pa bo predvečer festivala hrana za dušo, saj bomo predstavili prvo knjigo, ki bo izšla v založbi Sfera, pesniško zbirko Aceta Mermolje Čivk duše ...
Ste si predstavljali kdaj, da boste tako živeli?
Da! (smeh)
Besedilo: Aleksandra Čehovin
Fotografije: Osebni arhiv, Polona Makovec
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču