Da iz malega zraste veliko, je na svoji koži izkusila tudi Martina Marušič. Nekdaj receptorka, danes pa direktorica prodaje in marketinga Union hotelov je aprila praznovala že 22. obletnico svoje zvestobe delodajalcu, o njeni zgodbi v svetu hotelirstva pa smo spregovorili na najboljši način - pod streho legendarne Kavarne Union, ki se s svojo ikonično podobo brez dvoma sklada z našim kratkim skokom v preteklost.
Story: Martina, v hotelu ste zaposleni že 22 let. Danes ste sicer direktorica prodaje in marketinga, začeli pa ste za recepcijskim pultom, kajne?
Res je. Rekla bi, da so bile zadeve takrat, ko sem začela na recepciji, večinoma bolj preproste.
Story: Kako pa so se stvari spremenile od takrat?
Ljudje so bili veliko bolj sproščeni. Na recepciji takrat še ni bilo računalnikov, rezervacije so se preprosto vpisale v knjigo rezervacij pod določen datum. Goste smo ročno vpisali v raport in nočni receptor je raport prepisal za naslednji dan. Če je bila pisava nečitljiva, je bil to kar velik problem. Vsi klici za hotelske goste so šli prek telefonske centrale (mobitelov seveda takrat še ni bilo), in če kličoči ni poznal številke sobe, si potreboval kar nekaj časa, da si na raportu našel ustrezen priimek in št. sobe.
Sobarico je bilo seveda zelo težko najti, prav tako vzdrževalca. Pozneje so bili dosegljivi prek voki-toki naprav. Za recepcijo smo imeli čudno napravo, ki se ji je reklo telex, in mislim, da ni nihče čisto dobro vedel, kako deluje. Receptorji so na recepciji kadili, kar je za današnji čas nepredstavljivo, takrat pa je bilo to nekaj čisto običajnega. Gostje so bili dosti bolj potrpežljivi kot danes. Večinoma so plačevali v gotovini, potem so bili tukaj priprava računa ter menjava tuje valute ... Postopek je trajal precej časa.
Story: Pa se vidi neka razlika v gostih? Da so v tistem času v hotelih stanovali res samo najbolj petični gostje?
Ne, mislim celo, da so bili hoteli dosti bolj dostopni vsem, tudi običajnim ljudem. Vedno je bilo veliko poslovnežev. Po osamosvojitvi Slovenije se je v Ljubljani odprlo veliko predstavništev tujih podjetij.
Stari Grand hotel Union je bil vedno zanimiv za veleposlaništva, nemalokrat smo imeli v hotelu predstavništvo in veleposlanikovo rezidenco. Takratni Holiday Inn je bil bolj 'nobel' hotel. Takrat je še veljal za najboljši hotel v Ljubljani. V primerjavi z neprenovljenim Grand hotelom je bil tudi videti dosti bolje.
Story: Veliko pomembnih gostov torej? Če se ne motim, ste se rokovali s praktično vsemi člani pomembnejših kraljevih družin, kajne? To, da pomembni gostje bivajo v nekem hotelu, pa so verjetno sanje vsakega hotela?
Tako je, to je del protokola. Rokovanje je del poslovnega bontona, včasih tudi kakšna druga oblika neverbalnega pozdrava.
Story: Kakšni gostje pa bi rekli, da so člani kraljevih družin?
To so običajno zelo prijazni in preprosti ljudje, ki se ne obnašajo prav nič zvezdniško. Sicer pa se naša zgodba navadno začne tako, da hotel priporoči slovenski protokol, po predhodnem ogledu hotela in lokacije pa potrdi njihov protokol.
Story: Mamica v službi hotelirstva - vas sinova kdaj obiščeta na delovnem mestu?
Seveda, tako starejši kot mlajši z veseljem prideta v mojo pisarno. Ker ju ne spustim za računalnik, se začneta kmalu dolgočasiti. Obisk se največkrat konča v kavarni s tortico in sokom.
Story: Verjetno se jima zdi kar 'kul', da mamica dela v hotelu, kajne?
Najbolj takrat, ko imamo kakšen ugleden obisk. Še najbolj ju navduši obisk kakšnega športnika, in če kakšna ekipa mamici pusti kakšen dres, potem je mami glavna 'carica'.
Starejši je nemalokrat vesel tudi v hotelski garaži, ko mora za svojo zbirko slikati kakšen 'hud' avto.
Story: Pa se vam zdi, da ste v času svoje kariere kdaj morali skleniti kakšen kompromis med družino in kariero?
Kot mama in žena na vodilni poziciji se srečujem s težavo le, ko gre za usklajevanje urnikov, mož me podpira in mi stoji ob strani, se pa trudim, in to tudi realiziram, da ves prosti čas preživim z otrokoma.
Story: Pa ste se kot ženska v tem svetu kdaj počutili potisnjeni na stranski tir, oz. da ste se morali še toliko bolj izkazati?
Ne, takšnega občutka nimam, niti nisem bila potisnjena na stranski tir, enako se znajdem, delam in odločam tako v moški kot ženski poslovni družbi.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič
