Martina Razinger: "Ženske smo prepričane, da vse zmoremo same!"

Predstavnice sicer pregovorno nežnejšega spola tako danes ne skrbimo le za dom in družino, kot so to nekoč počele naše prednice, temveč uspešno slalomiramo med kariero ter lepotnimi ideali. Vsa pričakovanja, ki jih na naša pleča potiska družba, ali pa si jih naložimo kar same, pa so pogosto utrujajoča, izčrpavajoča. Prav zato je bil pogovor z vaditeljico ženstvenega plesa ob drogu in pilatesa Martino Razinger nekaj posebnega - lahkoten in svež.

Story: Kako sami gledate na spremembe v družbi? Se vam zdi, da so bile ženske včasih dosti bolj ženstvene? Torej v času tradicionalnega deljenja vlog, ko smo skrbele le za družino in gospodinjska opravila.

Ko smo si izborile pravico v ekonomsko--političnem prostoru, smo preveč zamešale svoje vloge. Že tako rade delamo več stvari hkrati. S tem, ko smo poslovno uspešne, finančno neodvisne, smo izgubile svojo žensko plat. A ne razumite me narobe. Nismo barbike, daleč od tega. Še vedno smo lahko samostojne in služimo svoj denar. Včasih so obstajale šole za gospodinje, a s tem morda niti ni bilo nič narobe. Tako si dobil navodila za vzdrževanje družine, sama se pri tem držim lastnega instinkta za skrb za gospodinjstvo.

Tako si imela zjutraj čas, da si si navila lase, nadela rdečo šminko, obula čevlje z visoko peto. Tega danes ni več. Manj je več! Prvo pravilo je nega telesa, a daleč od lepotnih idealov, ki nas omejujejo na 60-90-60. Nega telesa v smislu, da se bolje počutiš. Pilates povezuje telo in um. Zaradi kisika je koža lepša, možgani delajo in misel je bolj usmerjena v to, kaj želiš. Telo je bolj vitalno, koža lepša, tako potrebuješ manj make upa za izžarevanje nežnosti. Ker se dobro počutiš, se boš tudi raje uredila. Slovenske ženske imamo veliko težavo, saj smo prepričane, da vse zmoremo same. Odločene smo, da lahko naredimo najboljšo frizuro, make up, stiliranje ... vse same.

Da ne pozabim, ob tem lahko najbolje same skuhamo kosilo in telovadimo kar doma. Zgodi pa se, da vse naredimo na pol, in ko se pogledamo v ogledalo, smo zgrožene. Ne dovolimo si svetovati. Ne dovolimo si prejeti kritike. Ko se malo zamisliš, uvidiš, da je prostor za izboljšanje. To izhaja iz majhnosti, vzgoje, ki temelji na besedi ne. Vidim, da imamo v sebi veliko sramu. Že če pogledamo južne ali zahodne sosede, se ti med seboj radi pohvalijo in znajo sprejemati komplimente. Če nas nekdo pohvali, se poskušamo opravičevati, namesto da bi le rekli hvala.

Story: To je prevečkrat res. Razlike se sicer kažejo tudi ob pogledu na mestne ulice.

Ko opazujem modo, prevladuje moška. Moška moda postaja vedno bolj ženstvena, od oprijetih hlač naprej. Ženska moda pa je ohlapna, saj moramo ženske postoriti sto stvari, v visokih petah ter oprijetih oblekah pa to ni enostavno. Trudim se biti na drugem bregu ženstvenosti.

Story: Kakšne vrednote in občutke pa želite prenesti na svoje stranke? Kdo so ženske, ki obiskujejo vaš studio?

Prepričana sem, da nismo le objekt občudovanja. Začeti moraš pri sebi. Moje stranke so večinoma ženske po porodu, ženske blizu petdesetih, ločenke ali pa takšne, ki so se znašle pred ločitvijo. Takrat se začneš spraševati, ali želiš imeti vse to, kar imaš, ali ne. Začneš brskati po sebi. Ne zagovarjam brskanja po preteklosti in vračanja v otroštvo. Verjamem, da bi morali predvsem oprostiti in živeti za trenutek. Obstaja množica terapij za brskanje po preteklosti, a se sama s tem ne poistovetim. Živi za danes. Kolikokrat si si v miru privoščila dober obrok? Ali pa, kolikokrat si šla s prijateljico na kavo, ne da bi pogledovala na uro?

Glede na to, da je moj poklic negovanje telesa, brez tega ne morem. Ko neguješ sebe, se moraš najprej negovati telesno, da se naučiš predihati, s pomočjo telesnega gibanja pa sprejemaš sebe. Začnemo na začetku. Z ženstvenim plesom ob drogu se naučimo sprejemati strahove in sram. Ravno zato je v moji dvorani ogledal sicer zelo malo, prižgane so le svečke. Z opisovanjem se trudim opisovati čutenja. Drugi del je dotik. Zelo malo se dotikamo sami sebe. Sama se rada objemam, saj verjamem, da je dotik sprožilec potovanja misli, energije. Z dotikanjem se zaznamo, kar sproži gibanje in naprej dihanje.

Slednje sproži potovanje misli. V svetu, v katerem živimo, se ženske sramujejo svojih teles. Težave imajo s svojimi boki, pri mlajših pa opažam pretirane poudarke na bokih in zadnjicah. Pretirano oženje pasov, oblikovanje obraza. Moja generacija beži od umetnih popravkov in poudarjenih delov telesa. Ljudje bi morali sprejeti boke skozi gibanje, sama zagovarjam to tezo. S tem tudi naša hoja postane lahkotna, lebdimo skozi zrak. Odprtost in po drugi strani diskretnost. V dobi družabnih omrežij, nabiranja všečkov … Včasih mi je nerodno, ko vidim, kaj počnejo moje vrstnice, da bi pritegnile pozornosti. Mislim, da je to izpostavljanje odveč.

Story: Zagotovo. Velja, da moški in ženske prihajamo z dveh povsem različnih planetov. Pa je res tako?

Rada prisluhnem moškim. Najraje, kadar sama jem kosilo. Usedem se blizu mize z moško družbo. Vsakič znova me preseneti, da poslušam iste zgodbe, kot mi jih govorijo ženske na mojih urah. Tudi moški se pritožujejo, da niso videni, da dobijo premalo pozornosti. Da se pričakuje, da le oni trosijo komplimente. Isto zgodbo pa popoldan poslušam v dvorani, le da tokrat iz ženskih ust. Mislim, da moramo slišati drug drugega. Ženske menijo, da moški sploh ne opazijo, kadar se uredijo, zato jim to ni prioriteta. Oni pa ne vedo, kako bi to povedali. Ženske rade kompliciramo in si v glavi ustvarimo zelo zapletene zgodbe. To vidim šele zdaj, ko sodelujem z moškim, z Gregom Vrečarjem. Tipičen moški! Želi le navodila za uporabo.

Včasih mislim, da je videl vse, kar sem mu želela naročiti, a ženske prevečkrat pozabimo podati svoje misli. Pričakujemo, da bodo prebrali naše misli. Tudi moj mož me postavlja pred dejstvo. “Ne, draga moja žena, ne svita se mi, kaj misliš. Tu sem in povej mi na glas, kaj želiš.” Začela sva s skupnim koledarjem, na katerega vpisujeva aktivnosti, tako veva, kje je kdo od naju. Če ni vse po našem, se obnašamo kot užaljene kraljične na zrnu graha. On te ne razume? Ne, on sploh ne ve, kaj se ti mota po glavi. Preveč zahtevamo od sebe, povsem pa pozabimo, da lahko del nalog prenesemo tudi na partnerja in otroke. Vsi živimo v strahu, kaj se nam bo zgodilo, kako nam ne bo uspelo in kako nam bo spodletelo uresničiti cilje. Včasih so otroci pomagali na kmetiji. Danes pa jih zavijamo v vato. Moji otroci čistijo stranišče, saj ga uporabljajo tako kot jaz! Morda ne bo tip top, a potrudil se bo po svojih najboljših močeh. Moj otrok se s kolesom sam vozi do Kodeljevega, čeprav mora vmes prečkati deset križišč.

Prvič sva že šla skupaj, zdaj pa mu zaupam. Še vedno je živ, saj sem prepričana, da nobeno živo bitje ne bo zletelo v avto. (smeh) Strah nas je. Vidim, kako je s strahovi, ko dekleta stopijo v moj studio. Za strahom pride sram. Slaba samopodoba, majhnost, pričakovanja, stalni izzivi, ki jim ženska mora zadostiti. Moramo samo umreti, nič drugega ni nuja. Ženske bi morale v poslovnem svetu narediti korak nazaj. Ne, da bi znova postale gospodinje. Ampak bi morale priznati, da včasih potrebujemo pomoč. Najsi bo pomoč tašče, prijateljice … ali pa gospodinje. Vseh gospodinjskih opravil ne opravljamo z veseljem, zakaj torej ne bi najele nekoga, da opravi drugi del namesto nas. Če sem se odločila, da bom več delala, je pravično, da pomagam svoji družini. Sama ne zmorem vsega. Čas, ki pa je na voljo, rada izkoristim zanje.

Story: Pričakovanja nas lahko pogosto privedejo do skrajnosti.

Spremeniti je treba način življenja. Postanemo bolj mirne, zadovoljene. Manj je izmučenosti. Pot nazaj je težka. To je telesni zapis, ki telo ohrani v varnostnem sistemu. Vsakič, ko bo tako telo opazilo znake, se bo branilo, a vsakič bo težje. Tudi ko se boš sestavil nazaj, bo telo vedno v pripravljenosti. Ko mu bo spet neugodno, se bo vključevalo v obrambo, vedno več bo tako treba vložiti truda. Vedno bolj čuvati telo. Zakaj torej ne slišimo znakov, da nekaj ni tako, kot mora biti?

Story: Kaj pa menite o lepotnih idealih in instant nasvetih za doseganje popolne postave?

Svojo pot sem začela pred 20 leti, ko so bili fitnesi le redki. Svojega sem imela v Domžalah. Večina ni bila navdušena nad fitnesom, danes, ko je konkurence več, so ljudje bolj ozaveščeni. Več berejo, več morajo brati. A še vedno težko in s strahom pridemo v novo dvorano, med nove ljudi, pa se ne začutimo znotraj cone udobja, zbežimo domov. Danes se ogromno govori o hrani, znanstvenim raziskavam pa ni videti konca. Kaj, če bi poslušali sebe? Svoje telo? Neštete diete nas zgolj omejujejo na poti do sreče in zadovoljstva. To je tisto, kar povzroča blokade v naši glavi. Omejujemo se, ker se počutimo varni. Presenečena sem vsakič, ko vidim, kako polne vozičke ljudje vozijo iz trgovin. Če bi se znali prehranjevati lokalno in količinsko skromno, ne bi potrebovali tehtnice. Nekateri res potrebujejo red, a vse življenje vendarle ne moremo živeti med tabelami. A danes želimo vse takoj, danes. Obrestuje se le tek na dolge proge! To je najboljši recept.

O moški in ženski modi: “Trudim se biti na drugem bregu ženstvenosti”

“Ko opazujem modo, prevladuje moška. Moška moda postaja vedno bolj ženstvena, od oprijetih hlač naprej. Ženska moda pa je ohlapna, saj moramo ženske postoriti sto stvari, v visokih petah ter oprijetih oblekah pa to ni enostavno. Trudim se biti na drugem bregu ženstvenosti.”

Težave s čezmerno težo: “Otroke zavijamo v vato”

“Vse več slovenskih otrok ima težave s prekomerno težo. Otroci danes imajo težave z motoriko. Ne znajo narediti niti počepa, kolo je že ekstremen element. Težava je v tem, da otroke zavijamo v vato, pa tudi, da starši svoj čas kompenzirajo s telefoni in elektronskimi napravami. Danes so otroci prestrašeni.”

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču