Za vlogo Mare v filmu Ivan si je upravičeno zaslužila odlične kritike in nagrade. Čeprav sem Marušo v otroštvu pogosto srečala na hodnikih osnovne šole, sem med ogledom filma pozabila, da gledam njo, saj je Maro odigrala izjemno prepričljivo.
Film me je zadel naravnost v srce. Tako kot pogovor z Marušo, ki je polna nežnosti.
Ko sva se nazadnje srečali, ste mi zaupali, da je bila vloga Mare v filmu Ivan za vas prelomna, tako v igralskem kot v osebnem smislu. Zakaj?
Predvsem zato, ker je bila ta vloga daleč največji zalogaj, ki sem ga morala zaobseči, obenem pa sem se z njo ukvarjala največ časa. V diplomskem delu na Akademiji sem poskušala opisati notranjo svobodo, za katero sem slutila, da jo igralec mora imeti, da mu omogoča dovolj prostora, da se lahko liki naselijo v njem. To je delno povezano z igralskim užitkom, torej da se ne ukvarjaš sam s sabo, ampak s tem, kar je treba narediti in odigrati. Kakor da bi pustil sebe ob strani in se posvetil zgodbi, ki jo je treba povedati in je večja od tebe. Pri vlogi Mare sem kmalu zatem v polnosti začutila to svobodo v sebi, ker sem ji dala prav ta prostor, kjer je ona zaživela brez mene. Seveda sem bila jaz tista, ki jo je vodila, ampak njen obseg in globina sta bili zame prelomni in od takrat resnično precej bolje razumem, kakšen bi moral biti prostor, ki ga dajemo našim zgodbam.
Kako ste zbrali pogum, da ste vlogo spustili globoko vase in dovolili, da se naseli v vas?
Treba je poudariti, da je režiser Janez Burger verjel, da bom to zmogla. On je pravzaprav dosti pred mano to verjel, kar mi je precej olajšalo stvari, saj je lažje delati, če nekdo tako močno zaupa vate. Verjel je, da lahko to midva skupaj narediva. Hkrati mi je to dalo veliko mero odgovornosti. Dal mi je ogromno posodo zaupanja, ki sem jo morala napolniti. Je pa tudi precej lažje delati, če ti nekdo toliko zaupa, zato je to odkritje moje lastne igralske svobode v veliki meri njegova zasluga.
Pri ustvarjanju vloge niste mogli črpati iz lastnih izkušenj. So vam pri vživljanju v vlogo matere pomagale izkušnje prijateljic, ki imajo otroke?
Pri tem so mi seveda pomagale izkušnje drugih, saj sama še nisem mama. Glede nosečnosti, poroda in zgodnjega materinstva sem se pogovarjala z ogromno ženskami in pravzaprav ugotovila, da ima vsaka ženska svojo zgodbo. Raziskave socialnih zavodov in drugih inštitucij, ki so v filmu, pa so naredili scenaristi in režiser, saj Mara njihov ustroj pozna, vendar jih pozna zgolj iz lastne izkušnje. Pri tem filmu sem se ukvarjala le s tem, kar mora ona vedeti. Mara ve zelo malo tudi o svetu svojega ljubimca Roka, zato se tudi s tem nisem veliko ukvarjala. Ves čustveni sistem sem prilagodila njej, nisem se igrala sama s sabo, ker se mi zdi, da bi bilo lahko nevarno, če bi tako vlogo delala prek svojega doživljajskega sveta.
Greste za vlogo pogosto do konca, prek svojih zmogljivosti?
Ne, ker to, kar sem do zdaj naredila, so vse moje zmogljivosti. (smeh) Ne vem, kje je meja.
Domnevam, da po snemanju filma nastopi velika praznina. Kako jo napolnite?
Nisem pričakovala, da bo v tem primeru nastopila v tako veliki meri. Pri filmu je namreč rahlo drugače kot v gledališču, kjer igraš predstave še daleč po premieri in je sestop nekoliko lažji, čeprav je včasih tudi hudo. Dan po koncu snemanja sem bila zmedena, ker sta bila dva meseca ali pa štirje, če štejem še vaje, zelo intenzivni, bila sem v nekem stanju, popolnoma odmaknjenem od svoje realnosti. Nekaj, do česar nisem imela več dostopa, je odšlo od mene in s tem sem se morala tako ali drugače spoprijeti. Precej lažje je bilo, ko sem odkrila, da se nekako poslavljam od Mare. Zaradi vse te intenzivnosti pa je bil ves ta proces, tudi če je bil težek, izredno pomemben tudi zame osebno.
Je za vas pomembno, da so liki, ki jih igrate, notranje bogati?
Vedno imaš tudi to možnost ali pa celo odgovornost, da lahko narediš lik zanimiv, tudi če je na papirju napisano drugače. Vloga je moja kreacija. Igralka Gena Rowlands je v nekem intervjuju lepo rekla, da ti avtor z vlogo da veliko darilo. Janez Burger mi je torej dal veliko darilo in mi tako dal možnost, da sem lahko z njo naredila tisto, kar se je meni zdelo prav.
Toda to je mogoče le, če vam režiser pušča svobodo.
Res je, ampak režiserji, s katerimi delam, dovolijo, da smo igralci pametni. In nori. In taki, kot smo. (smeh)
Ste ena od najbolj načitanih igralk, k čemur je najbrž pripomogel študij primerjalne književnosti, ki ste jo študirali, preden ste odkrili, da želite postati igralka. Ko ste odšli na sprejemne izpite na AGRFT, se menda niste z nikomer posvetovali. Zakaj ne?
Zame je bila to zelo pomembna odločitev, saj je šlo za izrazito iskanje lastne poti. Takrat sem najbrž slutila, da se ne smem zanašati na nikogaršnje mnenje, razen na svoje lastno, čeprav sem imela okoli sebe veliko ljudi, ki bi jih lahko prosila za pomoč. Ampak nisem hotela. Morala sem biti prepričana, da nikogaršnja pomoč ni prisotna pri tem.
Z gledališčem ste se srečali že v Gledališki šoli Prve gimnazije Maribor. Kako se spominjate tistega obdobja?
Spomnim se, da smo nekoč gostovali v Srbiji s predstavo Dom Bernarde Albe, ki jo je režiral Jernej Lorenci, in neki režiser je takrat rekel, da smo punce, ki smo igrale v tej predstavi, na isti ravni, kot da bi naredile prva dva letnika akademije, in mislim, da je imel prav. Pa smo bile v tretjem letniku srednje šole. Mislim, da smo na Gledališki šoli delali izjemno, kar dokazuje tudi veliko število dragocenih profesionalnih ustvarjalcev, danes pomembnih za slovenski kulturni prostor.
Zakaj že takrat niste razmišljali o študiju dramske igre?
Najbrž me je bilo strah. Nisem namreč povsem prepričana, ali bi takrat sploh naredila sprejemne izpite. Zame je bilo prav, da sem jih naredila pozneje, ker je to zelo oseben poklic, veliko se moraš ukvarjati sam s sabo. Mogoče sem potrebovala čas, da se v zase zadostni meri postavim na lastne noge, da bi lahko prenesla vse te orkane, ki se od takrat dotikajo mojega sveta. Da me ti orkani ne rušijo, ampak bogatijo.
Je bil študij primerjalne književnosti dobra priprava na študij dramske igre?
Težek študij je bil. Všeč mi je bilo, da so bili profesorji pošteni. Če si bral in razumel, o čem se pogovarjamo, so profesorji to zelo hitro prepoznali, zato nisem imela nobenih težav, ker precej lažje preberem knjigo, kot se učim iz nekih zapiskov, ki samo opisujejo te knjige. Vsekakor je bil študij primerjalne književnosti dobra priprava na AGRFT. Morda sem imela na Akademiji sprva težave, ker sem na začetku, ne vem, zakaj, mislila, da mi pridobljeno znanje prejšnjega študija ne more priti prav. Nekaj časa je trajalo, preden sem odkrila, da to ni potrebno in da se oboje še kako povezuje. Znanje ne more škoditi nikomur. Vsi veliki igralci so zelo pametni in načitani ljudje.
Sodelujete z različnimi gledališči. Ste si med študijem želeli igrati v točno določenem gledališču?
Ne, nisem imela nobenih načrtov. Moja pot od konca Akademije do zdaj me vseskozi preseneča. Verjamem pa, da se stvari zgodijo tako, kot se morajo, če rad opravljaš svoje delo, ga spoštuješ in vanj vložiš trud. In v moji percepciji so vsi odri in vse vloge enako velike. Ne morem dovolj poudariti, koliko so me naučili in me še učijo tudi produkcijsko najmanjši projekti, ki komu navzven delujejo kot nepomembne 'predstavice'.
Se morate kot samostojna ustvarjalka precej bolj truditi za vloge, kot če bi bili redno zaposleni v gledališču?
Na začetku sem to bolj čutila. Verjamem pa, da si moraš vsako vlogo zaslužiti, ne glede na to, ali gre za lutkovno predstavo, kjer sva na odru dva, ali pa za predstavo, v kateri je 20 ljudi na velikem odru ljubljanske Drame.
Domnevam, da vas igralski poklic ni zanimal zaradi želje po pozornosti, saj ste bili v otroštvu precej zadržani.
Mislim, da ne zadostuje, če le stojim na odru, ampak moram nekaj povedati, nekaj, kar ima zvezo s svetom, v katerem živimo. Seveda sem imela kdaj občutek, da nimam dovolj za povedati, kar je grozno, ker si gledalci tega ne zaslužijo. Težko je stati pred ljudmi, če imaš občutek, da si mesta na odru v posameznem primeru nisi zaslužil.
Se vedno zavedate odgovornosti do gledalcev?
Seveda. Pogoj za to, da lahko kaj pride do gledalcev, pa je, da verjamem v predstavo. Igralci namreč ustvarjamo neke vrste iluzijo, in če jaz ne verjamem vanjo, tudi drugi ne bodo. Verjamem v svetove, ki jih ustvarjamo na odru. Oziroma se vsakič znova trudim, da bi mi, ki smo skupaj na odru, dosegli vero v svet, ki smo ga ustvarili.
Vas vloge pogosto spremljajo domov ali jih odložite skupaj s kostumom?
Ne odložim jih takoj, zato imam rada mir v garderobi po predstavi, ne potrebujem niti veliko časa, toliko, da se preoblečem nazaj vase. Res pa je, da nimam preveč rada, da mi pridejo ljudje v garderobo čestitat po predstavi. Ko pridem iz garderobe, sem pripravljena na druženje, prej pa mi ustreza tistih nekaj minut, da lahko malo zadiham, da si vlogo 'slečem'.
Kaj vas radosti poleg gledališča?
Ljudje. Zelo rada imam ljudi. Lepo mi je, kadar smo skupaj. Čas hitro mineva in vedno bo premalo časa, ki ga preživimo skupaj, ko se bomo ozrli nazaj.
So si vaši bližnji ogledali film Ivan?
Seveda. Pred prvo javno projekcijo v Portorožu mi je bilo kak teden fizično slabo. Po ogledu filma so moji bližnji razumeli, zakaj sem se tako počutila, ker sem se v tem filmu res razgalila. Veliko ljudi mi je reklo, da jih je nekaj fizično bolelo ob gledanju filma, kar ni bil moj namen, vendar pa mi je pomembno, da se jih film dotakne. Veliko bolje je to kot pa gola hladnokrvnost.
Se s partnerjem, režiserjem Matjažem Ivanišinom, pogosto pogovarjata o ustvarjanju gledaliških in filmskih vlog?
Veliko se pogovarjava o svojem delu, vendar ne moreva drug drugemu reševati kreativnih zagat. Je pa v vsakem primeru on moj daleč najboljši sogovornik, ker me zelo dobro pozna in ve, kdaj mi lahko kaj reče, kdaj ne, v kateri fazi procesa sem, ve celo, kdaj sem stvari pripravljena slišat take, kot jih on vidi, in kdaj ne. Matjaž tudi najslabše stvari pove nežno. In tudi zelo dobro ve, kdaj jih lahko pove.
Za vlogo Mare ste prejeli vesno za glavno žensko vlogo na 20. Festivalu slovenskega filma, postali ste vzhajajoča zvezda Evrope, hkrati pa ste prejeli Borštnikovo nagrado za vlogo Zoje v uprizoritvi Stenica. Proslavljate svoje uspehe?
Včasih si želim, da bi lahko bila zaradi ene stvari toliko časa vesela, kot sem lahko zaradi druge stvari žalostna, ampak tega niti ne znam tako dobro. Lani sem bila zelo izpostavljena, kar mi je seveda po eni strani lepo, vendar je to hkrati tudi precej stresno in predvsem ne bi rada, da bi si zgradila kakšne varnostne mehanizme, ki bi mi onemogočali ostati občutljiva do sebe, do ljudi okrog sebe, do sveta, v katerem živim.
Odlične kritike in nagrade najbrž prinesejo tudi nova, velika pričakovanja. Je to za vas obremenjujoče?
Ne mojih ne tujih pričakovanj ni mogoče izpolniti. Pričakovanja so skoraj vedno vnaprej usojena na neuspeh. Življenje nas pa tako in tako vedno znova preseneča.
Številni igralci zaradi ustvarjanja nepozabnih vlog dajete vtis, da ste nenadomestljivi. Imate tudi vi takšen občutek?
Zelo dobro se zavedam, da sem nadomestljiva in zamenljiva. Na žalost smo vsi. Toda, kjer je le mogoče, se moramo truditi pokazati, da je določena oseba na določenem mestu nezamenljiva. Da nekaj lahko na ta način naredi samo ta določen človek. To je naša človeška dolžnost, morda je to največ, kar si lahko damo. S tem damo vrednost sočloveku. Žalostna, vendar obenem lepa gesta je, da predstave ni več na sporedu, če igralca ni več. Ker ga nihče ne more nadomestiti.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču