Maša Derganc Veselko: Ranljiva ženska je najbolj močna

Vsak mora imeti svoji ikigaj, svoj razlog bivanja, kot temu pravijo Japonci, in ona je našla svojega.

V zadnjih dveh sezonah ste postali Severjeva nagrajenka, leta 2014 žlahtna komedijantka, ravnokar ste na 41. Dnevih satire v Zagrebu dobili nagrado za glavno žensko vlogo ... Je to samo občutek ali ste na vrhuncu umetniškega ustvarjanja?

Zagotovo sem imela več priložnosti kot dolga leta prej, da sem lahko gradila dobre vloge, ker je dejstvo, da je igralska ekspresija lahko večja in boljša, ko imaš možnosti, torej material, s katerim lahko razpolagaš. Menim, da se igralec lahko zares razvija pravzaprav le z res dobrimi vlogami. Ne bom rekla samo z velikimi, tudi majhne vloge so še kako pomembne, ampak dobre.

Kaj vam pomenijo nagrade, so potrditev, da ste na pravi poti?

Stara sem bila 37 ali 38, ko sem dobila svojo prvo nagrado za žlahtno komedijantko, to je bila prva nagrada, ki sem jo dobila v življenju. Najbolj dragocena je bila ravno zato, ker je bila prva in mi je dala tisto trohico upanja, da ima to, kar počnem, smisel. Potem je bila Severjeva nagrada, ki sem jo doživela zelo intimno, zdaj v Zagrebu je bila izkušnja spet nekaj čisto posebnega, sploh ker je bila konkurenca izjemna. Te nagrade mi dajejo tudi veliko upanja, da bodo še prišle vloge, s katerimi se bom lahko razvijala.

Kaj je za vas pomembno, da se lahko vživite v vlogo?

Najraje imam vlogo, pri kateri imam občutek, da je v dialogu s časom, prostorom in občinstvom, da nagovarja vse troje hkrati, to je idelano. Pri Sakešvili imam ta občutek, ker moj lik govori o dostojanstvu, o človekovi volji, o tem, čemur se moramo v današnjem svetu posvečati, pravzaprav bolj odpovedovati, se boriti ... To je tisto, ko pravim, da ima vloga material, s katerim je lahko delati. Se mi zdi, da želimo ljudi v teater prevečkrat zvabiti samo z lepimi slikami, sprenevedanjem za urico ali dve, meni pa je bolj všeč, če se ljudje nad videnim vsaj malo zamislijo, ne da samo padejo na formo. To je vloga teatra.

Ampak trend sprenevedanja je zelo živ v sodobni kulturi.

Manjka nam razlog, neki zakaj, ki ga vsi iščemo na trenutke. In se mi zdi, da teater lahko super razkriva, v kakšnem dreku smo. Super je, da tudi kdaj pove, kam lahko še gremo. Upanje je nekaj, kar je treba tudi v vsakdanjem življenju, bodisi zasebno bodisi na odru, iskati in si ga deliti.

Se vam zdi, da imajo vaše zadnje vloge kaj skupnega?

Razen tega, da ima večina njih komedijo za osnovo, zame osebno nič. Meni se zdi, da imajo mene. (smeh) Ampak moram priznati, da sem začela skozi svoje delo skrbeti tudi za to, kako ženska deluje oziroma kot kaj gledamo žensko. Imamo en kup dram in na žalost zelo malo ženskih vlog, pa še te so zelo stereotipne. Se pravi, imaš vlogo žrtve, pa imaš vlogo 'seksulje', če se zelo grobo in široko izrazim. Mislim, da je ženska najbolj močna skozi svojo ranljivost, Dama (iz predstave Misterij Buffo, op. p.) je bila na videz popolna in čudovita, ampak z zlomljeno nogo, Sakešvili je hudo zlomljena ženska, pustimo kje in kako, pojdite gledat, ampak je borka! Ona se ne da, po njej se ne hodi. Mislim, da v vseh teh vlogah iščem občutljive ženske točke in kako jih prerasti, sita sem vlog, v katerih so ženske zgolj in samo žrtve.

Se kdaj sami počutite žrtev?

Ne. Ne kot mati, še manj kot žena ali prijateljica. Mislim, da ljudem manjka strasti in da je strast do preživetja nekaj, kar teater lahko prikaže, da ima to moč.

Ste pa še vedno velika perfekcionistka?

Dolga leta sem bila res. Prepričana sem bila, da če imaš sezname in jih izpolniš, boš pa dober človek. To so bila leta in leta seznamov, dokler ne ugotoviš, da na ta način nikogar nisi izboljšal, ampak si se le izčrpal. Seznami so prečrtani, ampak od tega ni bilo prevelikega učinka, tako da sem jih v nekem trenutku popolnoma nehala sestavljati. Tudi moje stanovanje ni več takšno, kakršno je bilo. (smeh)

Se spomnim, da je bilo kot iz škatlice, popolnoma minimalistično pri dveh majhnih otrocih ...

Če je stanovanje pospravljeno, naj bi bila tudi duša. To sem nekje prebrala, pa sem mislila, da je res. (smeh) Zdaj pa mislim, da bolj je prazno stanovanje, bolj je prazna duša, tako da smo pri nas stvari postavili na glavo. Ampak je vsako obdobje v življenju dobrodošlo, ne bi zdaj udrihala po sebi za nazaj.

Ostala pa vam je samodisciplina.

Ja. Ampak ta perfekcionizem je strup današnje dobe, ki stoji za to uspešnostjo, ki nam jo vsepovsod prodajajo. Vsi smo s tem okuženi in imamo to virozo in ne moremo biti srečni, ker smo pod prisilo te uspešnosti. Odkar sem se tega zavedela, delam vse proti temu. Seveda sem odgovorna in skrbim, da otroci zjutraj pridejo v šolo in da vsak dan nekaj pojemo, ampak ... Prej me je v teatru skrbelo že na prvi bralni vaji, ali bom to dobro naredila, zdaj mi je pomembno, da dobro padem v vlogo in da se imam v delovnem procesu dobro, ker tako nastanejo res dobre stvari, ker še samo sebe presenečam. To je zame popoln preobrat.

Kaj vas je pripravilo do tega preobrata?

Oh, otroci, pa leta, pa prijateljice, mož, tudi kupi knjig, zdaj bi jih lahko naštela vsaj deset, vendar bom omenila samo eno, to je ikigaj, kar po japonsko pomeni umetnost večne zaposlenosti, po naše neki razlog bivanja, ki sem jo prebrala ravno v trenutku, ko sem izpolnila vse svoje sezname in tega ikigaja nisem več imela. Otroka sta bila okej, mož v redu, z mano je bilo baje vse super, ampak kaj pa zdaj, kako naprej? Seznam je bil odkljukan, ni bilo več ene alineje, neka praznina je zazevala ...

Lahko bi rekli, da je končno prišel čas samo za vas?

V nekem trenutku zakrivaš samega sebe tako, da izpolnjuješ druge, da ugajaš staršem, družbi, šefom ... To sem dobro počela približno 38 let, potem pa sem se kar nekako odločila, da bom sebe postavila v središče in zdaj se zelo iskreno lotevam stvari. Moram reči, da sem veliko bolj empatična in da lahko komu veliko bolj pomagam, ker sem v stiku s svojo občutljivostjo, ki sem jo zanemarjala zadnjih 20 let. Priznam, da je svet lepši in da sem spoznala veliko novih, zanimivih ljudi, nekaterih prej sploh opazila nisem. In zagotovo se vse to pozna pri delu, na bolje.

Če vam kaj ni všeč, zdaj poveste?

Se trudim. Prej sem veliko več kimala in bila z vsem zadovoljna, zdaj dam vedeti, kaj me zanima, in pokažem, da kdaj tudi jaz nisem dobre volje in nimam energije. To je super, tako se stvari obračajo na bolje. Predolgo smo majhne tihe punčke, čeprav govorim samo zase, a vem, da ženske to velikokrat počnemo.

Sami ste rojeni v času bivše Jugoslavje, kjer je vladal totalitarni režim. V predstavi Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je režim prav tak. Ali je po vašem bolj primerljiv z bivšo državo ali s časom, v katerem živimo danes?

Danes, absolutno danes. V bivši Jugi je bil totalitaren režim in smo vedeli, da je. In smo pazili na sočloveka, vsi smo imeli zdravstveno zavarovanje, vsi smo vedeli, kako je komu ime. Pa do učiteljice si se moral lepo obnašati! Mi smo zrasli v družbi, ki je imela zelo lepe vrednote, kljub temu da nihče ni nič imel, ampak smo imeli vsi približno enako. Skrbeli smo drug za drugega. In beseda, ki jo zdaj otrokoma razlagam, je tovarištvo, ki se mi je takrat zdela mogoče malce režimska, v resnici pa je bila čisto prava, le da je otroci danes ne poznajo. Mojima je ta beseda zelo všeč zdaj, ko sem jima jo razložila, tako da mislim, da vzgajam dva socialista, če lahko tako rečem. (smeh)

In jima privzgajate te stare vrednote?

Čisto sta ogorčena, ko izvesta, da v ZDA ljudi lahko kar pustijo pred bolnišnico, potem pa, da pri nas morda sploh nismo več tako daleč od tega. Ravno danes mi je hči rekla, da je ugotovila, da denar ni vse, kar je verjetno tudi posledica tega, da vedno bolj poskušam otrokom ponuditi veselje ob stvareh, ki niso materialne. Ju naučiti, da so nematerialne stvari bolj osrečujoče. Prav naučiti pravim, ker živita v družbi, kjer tega skoraj ni več. Tako da, ja, zrasla sem v Jugoslaviji in sem vesela za to. Mislim, da je naša naloga, torej vseh, ki smo se takrat rodili, da v trenutni situaciji opozarjamo na to in da ne izgubimo tistih stvari, ki so bile dobre in ki jih že skoraj gledamo v odhajanju. Saj ne rečem, da je napredek slab, ampak cenim tudi preteklost, imam, recimo, težave s preimenovanjem ulic kar tako, odstranjevanjem spomenikov ... Zame je to zgodovina, to cenim, zato grem tako rada v Italijo, kjer leta in leta še vedno stojijo hiše najrazličnejših ljudi z najrazličnejšo preteklostjo in imeni.

Kaj svojega bi najraje predali otrokoma?

Zagotovo to, da sem živela z umetnostjo od malega in z ljudmi, ki so bili vedno pozorni na sočloveka, na to, da moramo lepo delati drug z drugim. Drugače pa ... Zadnjič sem prebrala, da metulj ne gleda nazaj na čas, ko je bil gosenica in buba, in to ravno, ko sem nekaj razmišljala za nazaj. Pa sem že hotela jamrati, ko sem naletela na to, potem pa sem si rekla, da imam zdaj kot metulj krila, s katerimi lahko letam, kaj bom gledala nazaj na to, kakšna gosenica sem bila. Prišla sem do kril, dajmo leteti! To bi rada dopovedala otrokoma, na primer. Zelo se veselim, da bom nekoč babica, vsaj upam, nora sem na dojenčke in znam z njimi.

Pravzaprav se takole pod črto zdite zelo zadovoljni v svoji koži?

Vedno skrbim, da imam vsaj dva nivoja, na katerih se lahko uresničujem. Eden je osebni, drugi poklicni, najlepše pa je, ko se vse skupaj pomeša. Zame služba ni služba, ampak sem lahko čuječa, hkrati pa pozabim na čas in prostor, ko ustvarjam. Za to sem tako hvaležna in izjemno spoštujem ljudi, ki opravljajo dela, kjer si tega ne morejo privoščiti. Za vsakogar na blagajni, ki mi je nekaj prodal, si vzamem čas, da ga pogledam v oči, tako da ima tudi on občutek, da je človek, ne samo stroj, številka. Poleg tega ne gledam televizije in ne berem časopisov, saj preprosto ne morem več živeti v tej zvočni in slikovni poluciji, izvem pa vse. Nasilen čas je, kljub temu da vseskozi govorimo o svobodi, se mi zdi, da smo daleč od tam. Bolj imam občutek, da se moraš za svojo svobodo boriti in delati veliko selekcije med stvarmi in ljudmi, ki te obkrožajo. <

Besedilo: Katja Golob
Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču