Violinistka Maša Golob odkrito o anksioznosti: Prišel je trenutek, ko violine sploh nisem mogla vzeti v roke

Maša pa ni samo glasbenica – je resnično iskrena oseba, ki želi med ljudmi širiti le dobro in hkrati spodbuditi govor o anksioznosti.

Kako se posvečate sebi?

Rada imam svoje rituale. Rada meditiram, izvajam jogo obraza, uporabljam kristalčke, sojine sveče, večkrat si tudi privoščim svež šopek rož. Na neki način sem precej tipična glede tega, vendar imam svoje specifične zahteve. Zjutraj velikokrat v trenutku zaidem na telefon, zato jutra raje posvetim meditiranju ali izvajanju dihalnih tehnik. Obožujem dišave, zato uporabljam ogromno dišečih olj in negujem svoje telo. Pomembno mi je tudi, da moje stanovanje diši.

Imate tudi s svojo violino kakšen poseben ritual?

S samo violino ritualov nimam, kadar pa se pripravljam na koncert, izvajam ogrevalne vaje v obliki lestvic, vaj za prste in s ponavljanjem repertoarja. Na dan koncerta si rada vzamem čas, si umijem lase, se uredim, naredim 10 minut joge obraza, včasih tudi masažo obraza in se naličim. Ker imam pred koncerti velikokrat tremo, si poskušam vzeti vsaj 5 minut za meditacijo in vizualizacijo, da bo koncert izpeljan tako, kot mora biti. Pred avdicijo za Slovenija ima talent sem si vizualizirala, kako popolno izvedem celoten nastop.

Potem bi se strinjali, da to, kar mislimo, to privlačimo?

Ja, zagotovo. Kadar si pozitivno naravnan, tudi stvari vidiš iz drugačne perspektive. Številne situacije se takrat 'čudežno' rešijo. Kljub temu še vedno kdaj 'bezljam' in takrat vem, da se moram ustaviti. Pri tem mi pomaga telesno orientirana psihoterapija.

Kaj vas pripelje do tega, da se znajdete v kaosu?

Eden izmed glavnih primerov je koronsko obdobje. Letos poleti se je situacija le začela umirjati, svet se je začel odpirati, ampak jaz se še vedno nisem čisto sprostila, saj me je bilo strah ponovnega zaprtja. To je bil eden od razlogov, da sem se prijavila v šov Slovenija ima talent. Toliko časa smo bili zaprti in nismo mogli delati tistega, kar radi delamo, in to se mi je zdela odlična odskočna deska, da se glasbeniki pokažemo drugim. Je pa res, da je zaradi tega moj tempo nor in urnik določen na minute, saj sem pripravljala zelo zahtevno polfinalno točko.

Ampak vse to delate s srcem?

Ja, sicer tega že zdavnaj ne bi zmogla več. Tempo je res nor. To ni služba od osmih do petih. Enkrat imaš koncert takrat, drugič spet drugače, za pripravo porabiš ves dan. To je specifičen način življenja.

Kje se potem skriva razlog za vašo anksioznost?

Med korono sem imela obdobje, ki zame ni bilo ravno najboljše. Vse leto je bilo zaznamovano z anksioznostjo in takrat sem začela obiskovati psihoterapevta. Prišel je trenutek, ko violine sploh nisem mogla vzeti v roke. Imela sem tako grozne napade tesnobe, da se nisem spravila iz postelje. Neko obdobje med tem sem snemala videoposnetke z violino, vendar sem se po koncu vedno počutila prazno. Nič mi ni pomagalo. Niti moja ljubezen do violine. Res sem bila nesrečna. Nisem vedela, kdaj bom lahko spet delala. Na neki točki sem želela violino tudi zares opustiti.

Na prvo žogo bi predvidevali, da bi vam v takšnih trenutkih pomagala ravno ljubezen do violine.

V življenju sem imela tri prelomne trenutke, ko violine nisem mogla prijeti v roke. Prvi je bil ob smrti strica, s katerim sem bila zelo povezana. Drugi je bil, ko nisem bila sprejeta na Akademijo za glasbo. Kar tri leta sem se pripravljala na ponovne sprejemne izpite, na katere potem nikoli nisem šla. Takrat me je pot zanesla v Berlin, vendar sem violino pustila doma. Nazadnje so me spodbudile besede prijateljice, da sem v Berlinu nepopisan list in naj violino ponovno vzamem v roke ter začnem ustvarjati. Tam so se mi zgodile stvari, za katere še kar ne morem verjeti. Na koncu sem pristala na odru berlinske filharmonije kot pomočnica koncertne mojstrice! Tretji trenutek pa se je zgodil med korono.

Vas je bilo kdaj strah, da niste dovolj dobri?

V resnici mislim, da je ravno to eden mojih večjih strahov. To, da nisem dovolj dobra ali dovolj vredna. S tem se vedno znova soočam. Smešno mi je, ker se zavedam, da se vse življenje dokazujem sama sebi. Sama sebi sem res velik kritik in včasih je težko živeti v moji glavi.

Kakšna je bila vaša anksioznost?

Prišlo je do takšne skrajnosti, da so mi želeli družinski člani poiskati pomoč. Imela sem panične napade, ležala v postelji, se 'dušila' in hlipala. Takrat nisem videla smisla v ničemer. Grozno je bilo. Po neumnem sem našla intervju Sophie Turner (Sansa Satrk iz Game of Thrones), ki je govorila o depresiji in anksioznosti. Avtorica je doživljala dobesedne iste stvari. Jokala sem zraven, saj sem razumela, kaj prestaja. Nato mi je postalo lažje, ker sem vedela, da nisem sama. Ljudje o tem premalo govorimo, saj si v današnjem času niti ne upamo. Veliko ljudi ima negativne misli o sebi in na splošno. Vsak ima takšne misli. O tem sem na kratko spregovorila na avdiciji in odzvalo se je res ogromno ljudi. Ljudje se počutijo sami in pomembno je, da vedo, da niso sami!

Še skok na glavo. Kako ste začeli svojo pot z v violino?

Igrati sem začela pri petih letih. Moja mami je učiteljica glasbe in velikokrat me je vzela s seboj na koncerte. Starši se spomnijo, da sem pri treh letih odšla z mami na klasičen koncert. Kot majhna punčka sem eno uro in pol sedela pri miru, okamnela in le poslušala. Na koncu sem le rekla: “Mami, rada te imam.” Mami je še vedno ganjena. Takrat so se odločili, da me bodo že zgodaj dali v glasbeno šolo. Doma smo imeli ogromno inštrumentov, ampak jaz sem že od začetka vedela, da bom igrala violino in da bom enkrat postala profesorica violine. (smeh) Nekje še moram imeti fotografijo, kjer sem kot majhna punčka v rokah držala mini violino.

Po čem se električna violina razlikuje od navadne?

Glede samega igranja iskreno ni neke velike razlike. Razlika je predvsem v zvoku. Podobno kot pri klasični in električni kitari. Tudi na električni violini imaš lahko različne zvočne učinke. Lahko se igraš z zvokom. Sem ena izmed prvih, ki je ta inštrument prinesla na večje odre. Vem, da so posamezni glasbeniki igrali tudi električno violino, ampak bolj priložnostno. Sem dejansko ena prvih, ki je s tem začela resno. Če ne drugega, sem to prva izpostavila in pripeljala na večje odre.

Na kateri oder si želite stopiti?

Moja velika želja je tujina. Rada bi naredila pravi šov, kjer bi k sodelovanju povabila tudi druge ustvarjalce. Želim si imeti turneje po tujini. Včasih sem sanjala o New Yorku ali londonskem Royal Albert Hallu, ampak to so res sanje! Tako so velike, da me jih je strah izgovoriti!

Napisala: Živa Avžner // Fotografija: Ana Gregorič, Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol