Maša Grošelj (Monika) in Robert Korošec (Kristjan): ''Vipava naju je očarala''

Maša Grošelj (Monika) in Robert Korošec (Kristjan): ''Vipava naju je očarala'' (foto: Foto: Ana Gregorič) Foto: Ana Gregorič
Vir: Story
29. 3. 2020

Maša Grošelj (Monika) in Robert Korošec (Kristjan) sta glavna igralca v novi slovenski nanizanki Najini mostovi.

Kako se serija razlikuje od vseh preostalih slovenskih nadaljevank? Kaj bi izpostavila?

Maša: S preostalimi jo povezuje to, da je originalna slovenska serija, ki ima podoben format. Ampak se mi zdi, da smo s to serijo stopili eno raven višje – tukaj se mi lahko pridružiš s svojimi znamenitimi 'flashbacki'. (smeh)

Robert: Ja, moji znameniti 'flashbacki'. Jaz to vsakič povem. Imamo 'flashbacke' v seriji, ki so res super dodana stvar. Se pravi, pokažemo, kaj se je zgodilo za nazaj, ampak ne govorimo o tem. Po navadi se je govorilo o tem in postane dolgčas, če ljudje preveč govorijo. Mi pa pokažemo. Tako gledalci med serijo vidijo tri dni nazaj, pa tudi do 15 let. To se mi zdi res zanimivo.

Maša: In več snemano zunaj, kot smo v prejšnjih serijah. Vipava je zelo lepa, zdi se mi, da je v seriji dodane malo več akcije.

Zgodbo že vesta, kako se razplete?

Maša: Ne, ne veva še do konca.

Robert: Po hodnikih malo poskušaš izvedeti, kaj se ti bo zgodilo. (smeh) Ampak sproti se piše, tako da tudi mi igralci dostikrat sproti izvemo, kaj se bo zgodilo naprej.

Oba sta drugače gledališčnika, Roberta smo videli že v Eni žlahtni štoriji, Maša, vas pa v spletni seriji LP, Lena. So kakšne razlike med spletno in televizijsko serijo?

Maša: Razlika je v tem, da ima na televiziji sezona 75 delov, tam pa jih je imela 10 po 20 minut. Je razlika, seveda je. Da bi me časovno obremenjevalo, pa ne bi rekla. Scenariji so tako napisani, da hitro začutiš, kakšen je tvoj lik. Po navadi delam tako, da vložim veliko sebe, potem pa le še dodam neke lastnosti, ki jih razberem, in se mi zdi, da so pravilne za ta lik.

Sta se takoj poistovetila z vlogama?

Robert: Imel sem dodaten izziv, saj je moj lik tudi zdravnik. Kot igralcu mi to predstav­lja posebno zavezanost, da ga poskušam predstaviti čim bolj natančno. Zdravniki imajo za seboj deset let študija, jaz tega nimam. Kakšne napakice se bodo mogoče zgodile, upam da jih bo čim manj, da ne bodo potem zdravniki po ulici kazali s prstom za mano.

Kaj pa občutki, ko se nekemu liku zavežeta za dalj časa?

Robert: Ko to toliko časa delaš, in delaš tudi po 12 ur na dan, ta vloga nekje ves čas ostaja s tabo v malih možganih. Ampak ko prideš domov poskušaš čimbolj izklopiti, da imaš tisti čas zase in za svojo družino.

Maša: Podobno je tudi v gledališču. Lahko imaš po pet različnih predstav v tednu pa še snemanje, in če bi vse te vloge ostajale v tebi, ne bi bilo v redu. Priučiš se tega, kako preklapljati med vlogami.

12 ur dela na dan je za nekatere nepredstavljivo, kako pa je videti vajin dan?

Robert: To je čisto odvisno od načrta. Najhujše variante so celodnevne. Igralci po navadi zgodaj vstanemo, pridemo snemat, kdo odhiti na vajo, pride z vaje nazaj snemat, po snemanju gre pa še na predstavo. Kakšen dan, če se tako prekriva, lahko traja delo tudi 18 ur ali še več. Maša ima še to nesrečo ali pa srečo, da se vozi v Celje.

Maša: Ja ... (smeh). Pred kratkim smo imeli v gledališču v Celju premiero in je moj urnik bil takšen: vstajam 4.45 in prihajam okoli polnoči domov. Vmes pa Celje-Ljubljana, Ljubljana-Celje.

Robert: Če združuješ gledališče in snemanje, je kar naporno.

Serija je bila napovedana že jeseni, kako to, da smo nanjo čakali do pomladi?

Robert: Na začetku je malo ponagajalo vreme. Veliko je zunanjih scen, vsega nam ni uspelo takoj posneti, ker smo potrebovali sonce. Nismo pa hoteli prestavljati scene, ker se mi zdi, da bi to serijo, sploh na začetku, uničilo. To ji na začetku res daje neko dodatno dimenzijo, saj se 90 odstotkov stvari dogaja zunaj, v Vipavski dolini. Tu cvetijo breskve, poleg tega pa so še vse druge stvari, ki se dogajajo v tistem času. Z zamikom pa smo imeli še dodaten čas, da smo izpilili vse skupaj. To, da je serija izšla 'šele' zdaj, se mi tako zdi le dodaten plus, izdelek je tako boljši.

Je serija snemana sproti ali vnaprej?

Robert: Zdaj smo v drugi sezoni.

Maša: Ja, v bistvu že skoraj na polovici druge sezone.

Robert: Tako da imamo malo prednosti. (smeh)

Kakšni so občutki ob izidu prvega dela?

Robert: Vznemirjenje …

Maša: Ja, vznemirjenje!

Robert: Jaz sem komaj čakal. Ker to delo že nekaj časa traja, potrebuješ odziv. Tudi igralci smo, sploh iz gledališča, navajeni, da po toliko vajah in pripravah prejmemo odziv od občinstva. In komaj smo čakali, da ljudje serijo vidijo, da vidimo reakcije.

Maša: Ja, da vidiš, kaj si naredil, kako bodo ljudje to doživljali in gledali.

Robert: Upam, da bodo serijo sprejeli. Se mi zdi, da je serija dovolj zanimiva, raznolika in vizualno lepa.

Koliko časa se potem že ukvarjata s tem projektom?

Robert: Skupaj s pripravami ...

Maša: Kmalu bo leto dni.

Pa sta v tem času lahko delila informacije o seriji?

Maša: Ni ravno zaželeno, da deliš informacije z vsemi. Tudi zaradi tega, ker je fino, da vsebina ostane skrivnost do izida.

Robert: Doma se seveda kaj pogovarjaš, ampak to v tistem najožjem krogu. Gledalci morajo tudi videti serijo.

Je kakšen trenutek s snemanja, ki vama bo ostal v spominu?

Maša: Ta Vipava, res je dobro, ko si na soncu in snemaš, … To je zelo lepo doživetje. Kar se samega dela tiče, pa je trenutek proti koncu prve sezone, ki ga sicer ne morem izdati (smeh). Tisti trenutek ni le zmaga za Moniko, ampak se mi zdi, da za vse ženske, ki so jih moški kadarkoli zatirali. In to je potem tudi moja osebna zmaga.

Robert: Meni izjemno ljub 'flashback' je bil igralsko zelo zahteven. Vidimo ga večkrat vmes. V seriji so nekateri igralski izzivi, ki so velikanski, ne glede na njen format. In vedno pravim, da ne glede na format, lahko narediš zelo dobro stvar. To, da imaš Mašo na snemanju, pa je le še bonus. (smeh)

Sta imela od nekdaj željo biti na malih zaslonih?

Maša: Tega ne morem reči, sem si pa vedno želela snemati. So se pa s tem moje želje kar izpolnile.

Robert: Ja, kot igralec si želiš delati, in v Sloveniji, kjer je majhen manevrski prostor, je vsaka priložnost za snemanje tudi priložnost, da se naučiš snemati, ker tudi na akademiji te priložnosti ni dovolj. Vsaka taka kilometrina je neprecenljiva.

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story