Čeprav glasba ni otipljiva in je ni moč gledati, privablja na milijone poslušalcev. Svoj nabor zvestih oboževalcev, ki uživajo v njegovem prepoznavnem petju in glasu, ima tudi hrvaški pevec Massimo Savić, ki mu bomo prav kmalu lahko prisluhnili v ljubljanskih Križankah.
Story: Kakšen je občutek deliti čustva s publiko?
Izvajati glasbo v živo je nekaj najlepšega na svetu. Pisatelj Huxley je povedal, da je glasba najbližja božanstvu. Glasbe v materialnem svetu namreč ni. Medtem ko knjigo lahko držite v roki, glasbe ne morete držati, gledati, otipati, ker je tako skrivnostna. Je nihljaj v zraku, ki vzbuja prava čustva, zaradi česar je tako posebna, saj gre za čisto energijo. To je energija, ki premika bobenčke.
Story: Premika tudi človeka?
Premika lahko veliko stvari, tudi v meni, ki se ukvarjam z glasbo. Precej igralcev, od Keanuja Reevesa, Brucea Willisa do Johnnyja Deppa, ima svoje glasbene skupine, tudi Emir Kusturica jo ima. Vsi radi nastopajo na odru, ker je tam poseben občutek. Delo pri filmu je drugačno, gre za neskončna ponavljanja, mnogo čakanja, da se pripravi nova scena …
Story: Je pevski nastop na odru podoben gledališkemu?
Gledališče je že bolj spontano, ker se vse izvaja v živo pred ljudmi. Glasba pa je ustvarjanje magične energije na samem kraju. To je delo čarovnika Merlina.
Story: Ste čarovnik?
Ja, sem čarovnik.
Story: Vseeno za glasbo stoji človek.
Vedno mora stati oseba, ki odloča, katero vrsto občutkov bo dala publiki. Zadnje čase še posebej ob nastopih rad kontroliram čim več stvari - scenografijo, luči, svoj videz. Trudim se imeti celotno sliko pod nadzorom. Sicer malo spominjam na nekoga, ki želi imeti vse pod kontrolo, ampak le malo. V resnici preganjam sodelavce, da od sebe dajo tisto najboljše. Zakaj bi moral nastopati na kvadratnem odru, na katerem igra vsaka druga skupina? Oder za moj nastop mora biti drugačen, mora biti takšen, kot vidim svojo glasbo.
Story: Ena od zanimivosti, ki je povezana z vašim delom, je sodelovanje s kultno skupino Ekatarino Veliko v osemdesetih letih.
Skupaj smo posneli album Tattoo ter skupaj nastopali le enkrat na promociji albuma v Beogradu. Po tem so imeli veliko dela, jaz pa sem odšel na Švedsko za nekaj let in nismo bili v stiku. Ampak moja skupina Dorian Gray in Ekatarina Velika sta nastali skoraj vzporedno in jasno je, da smo se zelo spoštovali.
Story: Je bilo to obdobje lepo, kar se tiče glasbe?
To je bilo zelo lepo obdobje, ampak zato, ker so veliki glasbeni centri in mesta sodelovali. Če pa ostaneš le v okvirih svojega okolja, ne napreduješ, ne spoznaš novega ozemlja. Če živiš le v svojem stanovanju, se pri nekom drugem ne boš znal obnašati. Ne naučiš se nič drugega, niti ne vidiš, kako živi nekdo drug, kakšne so njegove navade. S tem, da mi takrat nismo potovali z letali.
Story: Mar niste nekaj časa živeli tudi v Beogradu?
Živel sem v Beogradu. Ko sem delal album z Rex Ilusivi, Milanom Mladenovićem in Švabo, basistom Električnega orgazma, v Novem Sadu, sem iz Zagreba v Novi Sad odpotoval z avtobusom ter z ojačevalcem in kitaro, denar pa sem imel le za vozovnico. Žrtvoval sem se, da bi nekaj posneli.
Story: Ste bili takrat pripravljeni narediti vse za glasbo?
Tudi danes sem takšen in sodelujem z Beogradom in Sarajevom. Še posebej rad delam s Sarajevom, ker so od tam Bijelo dugme, Indexi, Korni grupa … Tudi druga mesta so bila zanimiva. Reka ima še danes svoj prepoznavni rokenrol. Zagreb je malo izgubil svojo glasbeno identiteto, ker sta odšla Johnny Štulić ter Darko Rundek in Jura Stublić več ne sklada glasbe. To je ogromna izguba, ki se čuti, saj gre za tri velikane.
V osemdesetih so bile močne skupine v vsem svetu. Na National Geographicu raziskujejo, v čem so bila osemdeseta leta tako posebna. Mi smo odprli Pandorino skrinjo. Pritožujemo se nad spletom in YouTubom ter celotno globalizacijo, če pa smo iskreni, smo z njo začeli mi. Osemdeseta so bila zenit kulture, s čimer smo začeli odpirati novo poglavje. Smo starši, ki ne tepemo otrok, pa bi jih tu in tam morda morali malo po riti. Zato imamo zelo razvajene generacije, ki želijo vse, delali pa bi zelo malo. Ni veliko druženja.
Story: Zakaj se tako radi vračamo v osemdeseta?
Ne gre za melanholijo, niti nostalgijo, ampak enostavno za kvaliteto. To je bilo obdobje zelo kakovostnih skupin. Pankrti so naredili Lublana je bolana, imeli smo Buldožerje, September, Bumerang v Kopru, Lačni Franc in Videosex … Le v Sloveniji je že toliko pomembnih ljudi. Da ne naštevam še glasbenikov iz Hrvaške, Bosne … Začenja se globalizacija, prepolna zidov.
Story: Ne gre bolj za labirint, saj glasbeniki poskušate te zidove zaobiti?
Jaz že poskušam, zidovi pa so vseeno prisotni.
Story: Jih čutite?
Čutim, da se vračamo v fevdalizem. Je nekaj bogatih, vse ostalo pa je kmetija in to je to.
Story: Potreba po glasbi pa bo vedno ostala.
Glasba bo vedno obstajala, zase ne skrbim. Res pa je, da ni veliko izvajalcev, ki so dobri v živo. Zase lahko rečem, da sem eden od tistih, ki v živo zvenijo izvrstno.
Koncert v križankah
Massimo Savić bo 14. maja v ljubljanskih Križankah med drugim zapel tudi nekaj skladb z najnovejšega albuma En dan ljubezni ter seveda tudi svoje večne hite.
