Po več kot uspešni sezoni oddaje Gostilna išče šefa se je premierno predstavila nova kuharska oddaja. Končno je tu MasterChef Slovenija, v katerem poskušajo ljubiteljski kuharji z vseh koncev države s svojimi jedmi prepričati tri kuharske velemojstre: Almo Rekić, Karima Merdjadija in Luko Jezerška. S tremi najstrožjimi kulinaričnimi kritiki v tem hipu smo spregovorili o njihovi ljubezni do hrane, preteklosti in usklajevanju gostinskega urnika z družinskimi obveznostmi.
Alma Rekić
Alma je profesionalka v vsakem pomenu besede. Je edina članica ženske nacionalne kuharske ekipe, je mojstrica izdelave pristne blejske kremne rezine, v Londonu priznana uradna sodnica MasterChefa in mamica, ki ji je v največje veselje v domačo kuhinjo stopiti s sinom Denisom.
Ob vašem imenu se najpogosteje pojavi še beseda kremna rezina. Bi lahko ocenili, koliko ste jih do zdaj že pripravili v svoji karieri?
Glede na to, da se na leto naredi skoraj milijon kremnih rezin, in če vzamemo 10 let, se vrtimo okrog številke 10 milijonov.
Koliko pa jih je bilo treba zavreči, preden vam je uspela tista prva popolna?
Uf, je pa že nekaj časa od tega, a verjetno kar precej. (smeh)
Kaj se vam je v zvezi s hrano iz vašega otroštva najbolj vtisnilo v spomin?
Moje kreacije, ko sem se delala, da znam kuhati, na veliko improvizirala in upala, da jed uspe. Včasih je, drugič spet ne.
Ste najboljša poznavalka slovenskih avtohtonih jedi – od kod zakladnica znanja oziroma od koga ste se največ naučili?
Ne bi rekla, da sem najboljša poznavalka, ker to nisem, sem pa predavala o avtohtonih jedeh. Slovenske jedi so sicer močne, a dobre. Ko jih predstavimo na moderen način, ohranjamo avtohtonost, ki bi jo morali obdržati. Slovenska kulinarika je bogata in treba jo je čuvati.
Sicer tudi svojo družino doma razvajate z vrhunskimi nedeljskimi kosili?
Seveda, najraje na svetu. Zelo radi kuhamo skupaj. Uživanje otroka v hrani je nekaj neprecenljivega.
Katero izmed vaših jedi pa imata mož in sin najraje?
Vsak otrok ima rad krompirjev pire. (smeh)
Kakšen kulinarični namig, ki bi ga dali našim bralkam?
Kuhajte, ko morate spočiti misli. Kuhajte s srcem in ni jedi, ki vam ne bi uspela.
Karim Merdjadi
Rek, da iz malega zraste veliko, se je kot zelo resničen izkazal na karierni poti priznanega slovenskega kuharskega mojstra Karima Merdjadija. Iz vojaške kuhinje je namreč prišel vse do položaja osebnega kuharja evropskega poslanika in ne nazadnje tudi v ‘učilnice’ priznane francoske šole Le Cordon Bleu.
Karim, v preteklosti ste svoje brbončice razvajali po številnih kulinarično priznanih državah – katera je v vaši kuhinji pustila največji pečat?
Največji pečat sta prav gotovo pustili francoska in španska kuhinja. Se pa pri meni čuti veliko vpliva severne Afrike in Azije. Rad imam mešane okuse. Včasih smo temu rekli eklektična kuhinja, ki je danes bolj poznana kot 'fusion' oziroma fuzija.
V otroštvu ste tri leta živeli v Alžiriji, kajne?
Drži, nekje od leta 1978 do 1981.
Sicer ste tudi vojaški rok služili v kuhinji, kajne?
Ja, tudi to drži. V Skopju, Makedonija, december 1988–1989; 12 mesecev izkušenj na vseh področjih vojaške kuhinje. Od kuhanja na terenu, ki ga je bilo za 180 dni (skoraj pol leta!), do kuhanja za sedem tisoč vojakov v sami vojašnici.
Kuhali ste tudi za zelo ugledne goste na uradnih večerjah in protokolarnih dogodkih. Se vam je kakšen še posebej vtisnil v spomin?
Teh dogodkov je bilo kar veliko, težko pa rečem, da se mi je kakšen posebej vtisnil v spomin. Mogoče lahko omenim sodelovanje pri večerji z indijsko ambasado. Prijetna izkušnja, ko dejansko vidiš, čutiš in okusiš pravo indijsko hrano. Za nas so gostje gostje. Za vsakega se je treba maksimalno potruditi.
Kaj pa je bilo takrat na meniju?
Od takrat je že dolgo, ne spomnim se točno. Seveda pa brez karija ni šlo. (smeh)
Ste bili zaradi pomembnosti gostov kdaj še posebej pod stresom?
Pod stresom niti ne, res pa čutiš veliko odgovornost.
Kateri nasvet vam je v vseh teh letih, ki ste jih preživeli v kulinaričnih vodah, prišel najbolj prav?
Zaupaj svojemu šestemu čutu.
Luka Jezeršek
Luka je član največje gostinske družine pri nas, v kateri nastopa kot vodja kuhinje. Poleg drugačnih in novih načinov, ki jih z družino vnašajo v slovenski kulinarični prostor, je Luka tudi velik ljubitelj morja in morske hrane, ima pa še prav posebno strast – ljubezen do igre.
Ste kot otrok kdaj nasprotovali temu, da bi se pridružili družinski tradiciji?
Kot otrok nikoli, so pa bili pozneje trenutki, ko ti vse zleze čez glavo in bi najraje odšel iz tega posla, pa se vedno vrneš! To se mi zdi povsem človeško.
Torej je bila kulinarika vedno del vaše strasti. Bi znali določiti, s katero jedjo se je začela?
Težko izberem eno jed. Spomnim se, da me je oče zelo pohvalil, ko sem kot otrok lepo spekel morskega lista!
Ste kdaj razmišljali, da bi tudi svoje otroke vključili v svet gostinstva?
Ne vem, kam in kako jih bo zaneslo v življenju. Mu/jim bom pa omogočil, da spoznavajo kulinariko in vse, povezano s to. Ta poklic je lep, a hkrati zelo naporen in zahteva 100-odstotno predanost. A ta je potrebna skoraj povsod, če hočeš biti dober! Tudi meni in bratom je bil predstavljen kot nekaj lepega z vsem, kar spada zraven!
Glede na to, da je vsa družina – starši in štirje sinovi – aktivna v svetu kulinarike, kdo kuha nedeljska kosila?
Ko sem še živel s starši, je kuhala mama. Zdaj pa težko rečem, moja žena se lepo uvaja v kuhinji (za zdaj smo še bolj na testeninah in rižotah), pa tudi jaz kaj skuham. Rekel bi, da si delo v kuhinji deliva na pol.
V preteklosti ste se preizkusili še v dveh poklicih. Če se ne motim, ste na oder stopili v igri Županova Micka?
To so pa naši vaški projekti v Sori. Ja, nastopal sem v kar nekaj igrah: Županova Micka, kjer sem igral Anžeta, Lovra, Mali princ … Sem tudi prostovoljni gasilec, predsednik Športnega društva. Kjer se dogaja, je Luka vedno zraven. Nastopanje mi je od nekdaj ustrezalo, in to še vedno rad počnem, sem pa gledališki oder zamenjal za akademijo, kjer sem del ekipe učiteljev. Rad delim znanje in se družim z ljudmi, ki jih kulinarika zanima!
Je želja po odrskih nastopih še v vas? Sicer ste se nekajkrat poskusili tudi v vlogi kitarista, kajne?
(smeh) To je pa ista fora. Res radi nastopamo in smo s prijatelji oblikovali ŠUTI BAND, kjer nihče ni znal zares igrati na noben inštrument, znal smo pa dobro 'glumiti'. Smo imeli kar nekaj koncertov in žur je bil res pravi!
