Matej Puc: Skrbim le za svojo rit

Matej Puc: Skrbim le za svojo rit (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
23. 2. 2020

Z igralcem Matejem Pucem sva se nekega januarskega jutra dobila ob prijetno dišeči kavi. Tema pogovora naju je oba že navsezgodaj zjutraj povsem predramila. Globoke misli o prihodnosti in svetu, v katerem živimo, namreč niso nekaj običajnega, na kar pomislimo ob jutranji skodelici.

Projekt 2020, koprodukcija Mestnega gledališča ljubljanskega, SNG Drame in Cankarjevega doma, se je takrat šele dodobra sestavljal in oblikoval pod režisersko taktirko Ivice Buljana. Nič čudnega, saj predstava sloni na trojici literarnih mojstrovin pisca Yuvala Noaha Hararija, ki je s svojimi globokimi mislimi zarezal v sodobni hiteči svet.

Igralci sodelujete pri nastajanju predstave, kar je v nasprotju s klasično, ko vam je vloga že dodeljena. Kako vam ustreza ta svoboda?

Včasih in v določenih primerih je lahko svoboda zelo omejujoča. Tako kot moraš pri vzgoji otroka postaviti meje, jih v neki meri potrebujemo tudi igralci. Naša produktivnost se spreminja iz dneva v dan, včasih si ’naspidiran’, spet drugič ne. Prav v primeru slednjega je pomembno, da se ne počutiš slabo. Ne vem, kako se počutijo soigralci, a sam imam včasih trenutke, ko se počutim praznega, neproduktivnega, spet drugič sem zelo aktiven.

Ali je pri klasičnem procesu vaše razpoloženje bolj konstantno?

Prej bi rekel, da si bolj osredotočen na stvar. Pri klasični predstavi točno veš, s čim se ukvarjaš, in kaj bi rad dosegel, medtem ko gre pri konceptu odprte forme tudi za stvari, na katere morda na začetku niti ne bi pomislil. Oboje predstavlja svojevrsten izziv. V tem primeru smo na začetku dobili nalogo, da preberemo vsak svoje poglavje v delu in svojo interpretacijo izrazimo na način, ki nam je blizu. Osredotočil sem se na to, kaj je v mojem poglavju teatrsko zanimivo.

Ste se s Hararijem spoznali že pred začetkom ustvarjanja predstave?

Seveda, prvi del Sapiensa sem prebral čisto iz lastnega interesa, drugi dve knjigi pa sem vzel v roke med študijskim procesom za predstavo. Njegova dela so sprožila veliko zanimanja širše javnosti, zato se jim je težko izogniti. Tudi meni je knjiga odgovorila na nekaj vprašanj, ki sem si jih že prej zastavljal. Zanimivo mi je bilo recimo, da obrekovanje obstaja že od samega začetka, kot mehanizem, ki nam je pomagal preživeti. Ljudje smo namreč že od samega začetka preverjali ljudi, da smo si s tem zagotovili občutek varnosti.

Hararijeve misli so danes zelo aktualne, tudi glede dogajanja v svetu. Ali igralci to dojemate še nekoliko bolj intenzivno?

Verjetno res, saj je konec koncev del našega poklica, da smo prisotni tu in zdaj. Da smo v odnosu do sveta, ki nas obdaja. Vsaka predstava želi nagovoriti čas, v katerem ljudje trenutno so. Harari govori o sedanjosti in kuje teorije za prihodnost, čeprav strogo veli, da jih ne gre jemati za edino resnico. A vendarle, zdi se mi srhljivo, če se bo vse uresničilo. Ravno zadnjič sem se zdrznil ob misli, kakšne ljudi bo producirala doba družbenih omrežij. Morda bomo spoznali generacijo samih pasivcev, ki nikdar ne bodo izkusili prave sreče, saj so izpostavljeni instantnim zadovoljitvam in se niso pripravljeni potruditi za nič.

Harari se pogosto obregne ob nas zahodnjake, ki ne znamo živeti v sedanjosti.

Res je, pri tem gre za neko splošno razmišljanje, povezano s srečo. Za dosego sreče je treba živeti v sedanjosti.

Zakaj ne znamo živeti v sedanjosti?

Ne vem. Resnično ne vem. Običajno je, da razmišljamo o tem, kaj bo. Pogosto razmišljam o svojih otrocih, o tem, v kakšen svet bodo vstopili. Zdrzne me. Poskušam se otresti tega občutka in verjeti, da bo. Svet je vrglo iz tira. Drvimo in hitimo nekam, da bi se ustavili, pri tem bi se morali zgledovati po vzhodnjakih. Ne vem, zakaj se ne znamo ustaviti. Ves čas je treba producirati nekaj novega. Potem prideš do točke, ko se ne znaš več ustaviti, padeš v kolesje, dokler te ne vrže ven.

V 2020 nas čaka nekaj velikih tehnoloških mejnikov. V Savdski Arabiji bodo dokončali najvišji stolp na svetu, NASA bo raziskovala možnosti življenja na Marsu. Ob vseh teh tehnoloških dosežkih pa se zdi, da ljudje postajamo vse bolj prazni.

Prepričan sem, da bi na neki točki razvoj načrtno morali ustaviti in dati možnost človeku. Nekega delavca v avtomehanični delavnici bo lahko v prihodnosti zamenjal robot. Zakaj? Zakaj ne bi pustili človeku, da ohrani užitek in dostojanstvo. Misliti moramo tudi na človeka. Ne, delo ljudi ne osrečuje.

Velik poudarek Hararijevih del in s tem predstave je tudi na spoštovanju in ljubezni do drugih. Pogrešate pristne odnose med ljudmi?

Sam sem odraščal v dobi brez telefonov, zato vidim veliko razliko z današnjim načinom delovanja. Zdi se mi totalno zastrašujoče. Tisti, ki so odraščali s tehnološkimi napravami, tega ne vidijo. To se jim zdi vsakodnevno, običajno. Sprehajam se po parku in opazim parček na zmenku. Hodila sta drug ob drugem, zrla v telefon, ga za minuto odložila in se poljubljala, nato pa spet tipkala po telefonu. To ni okej. Vsaj jaz to tako vidim, mladi tega ne opazijo več. Čeprav smo zaradi tehnologije vse bolj povezani, je vsak znotraj tega zelo sam in osamljen.

Res je, povezani smo zgolj virtualno.

Tako je. Za prave odnose se je treba potruditi, danes pa družba temelji na instantnem užitku, v katerega ni treba vložiti kaj dosti truda.

Že preprost nasmeh lahko naredi razliko.

Res je, če se mi hčerki zjutraj nasmejita, je moj dan takoj lepši. A pozorni moramo biti tudi na to, kar sami kažemo navzven. Ne smemo le pričakovati, da nas drugi po­zdravljajo z nasmehi, smejati se moramo tudi sami. Potem to postane nalezljivo.

S starševstvom pride odgovornost več tudi v tem smislu.

Absolutno. Otrok je verjetno prvo bitje, ki ga imaš raje kot samega sebe. Otroci in njihovo dobro so za nas na prvem mestu. Seveda sočasno tudi velika odgovornost, stres in občutek nemoči, obenem pa neizmerno veselje in zadovoljstvo. Prava ljubezen.

Leto 2020 bodo seveda zaznamovale tudi podnebne spremembe. Leto se je začelo z uničujočimi plameni v Avstraliji, ti ekstremi pa naj bi se v prihodnosti še stopnjevali. V kakšnem svetu bodo torej odraščali otroci?

Ne vem, tu nimam pravega odgovora. Dokler voditelji velikih držav zanikajo podnebne spremembe, se bo težko kaj premaknilo korak naprej. To bi vendarle morala biti prioriteta, da rešimo planet. A nimam pravega odgovora na to. Stvari so jasne, zdaj je treba le še čim prej ukrepati.

Dokler se ne dotakne tudi nas samih, se problematike niti ne zavedamo.

To je normalno, takšni ljudje smo. Skrbimo za svojo rit. Dokler ne vpliva neposredno na nas, se ne znamo odzvati. Tega bi se morali naučiti, ne le čakati, da se zgodi. Vsak živi v svojem mehurčku in narejeni smo tako, da se nam naš osebni problem zdi daleč največji. Včasih pa je treba videti tudi širšo sliko.

Kako ste sami občutljivi za podnebne spremembe? Ste sprejeli kakšne ukrepe?

No, recikliramo. Plastika me izredno moti, čeprav sem tudi na tem področju površen. S slabo vestjo vzamem vrečko v trgovini, a sem dostikrat preveč 'šlampast'. Moja starejša hči je dosti bolj pozorna na varovanje okolja. Opozarja nas na po nepotrebnem prižgane luči, preveliko količino vode, ki jo porabimo. To se mi zdi super! Otroci bodo tako vplivali tudi na nas. Sam rad govorim, da sem ekološko ozaveščen, a bi lahko bil dosti bolj. Navajen sem bil določenega udobja, a korak za korakom bo tudi meni lažje.

Ste si pred desetimi leti lahko predstavljali, da bodo danes na točki, kjer smo?

Ne, ker sem tudi jaz eden od tistih, ki skrbijo le za svojo rit. Deset let sem živel v svojem balončku in se nisem ukvarjal s tem, kar se dogaja v svetu. Še danes se raje vprašam, kaj bo z mano in mojimi bližnjimi, kot pa se oziram na okolje in zemljo. Iskreno.

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story