Mateja Naberšnik: Včasih se je grozljivk bala, zdaj jih obožuje

Mateja Naberšnik: Včasih se je grozljivk bala, zdaj jih obožuje (foto: Marko Pigac, Žiga Culiberg) Marko Pigac, Žiga Culiberg
Vir: Story
15. 10. 2017

Mojstrica filmske maske Mateja Naberšnik je s svojim delom zaznamovala slovensko filmsko industrijo.

Njeno delo je raznovrstno in pestro ter ga lahko spremljamo v različnih domačih filmih. Mateja namreč pomaga pri številnih projektih, ki so povezani z masko in ličenjem.

Story: Mateja, če pomislim na filmsko platno, se najprej spomnim na vas. Kot mojstrica ličenja ste namreč sodelovali pri številnih filmih. Kakšne naloge imate in kakšen izziv je delo v filmski ekipi?

To je res poseben svet ... Ali se vanj zaljubiš ali ne. Za mano je že res kar nekaj različnih filmskih projektov in vedno znova se pri teh ogromno naučim. Pri filmih najpogosteje sodelujem kot maskerka ali asistentka maskerja. Me je pa doletelo že delo asistentke režiserja, tajnice režije, asistentka kostumografije ... In to vse pri enem filmu, Die walder sind noch grunn (Gozdovi so še vedno zeleni, o. p.), kjer smo si pomagali, kolikor je šlo. Pri našem delu obstajata dva svetova: svet celovečernih filmov in svet vseh drugih projektov. Pri prvem velja strogo pravilo: delaj samo svoje delo in se nikakor ne mešaj v delo drugih; v drugem filmskem svetu pa velja pravilo: delaj svoje in pomagaj, kjer lahko! Velikokrat imam tako problem, kako preklopiti razmišljanje iz enega v drug projekt! (smeh) Pri zadnjem celovečernem filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet pa me je poleg asistentke maske doletela še 'vloga' pomoč produkciji. In moram povedati, da mi je to delo zelo všeč. Kdo ve ... mogoče zamenjam sektor dela! (smeh)

Story: Vaš brat Marko (Marko Naberšnik, op. a.) je režiser, ki se je podpisal pod izvrstne slovenske filme. Kakšna je slovenska filmska industrija pri nas in koliko truda je pomembno vložiti v dober filmski rezultat?

O moj bog. Nimava toliko časa, da vam razložim celoten proces. (smeh) Na kratko: to traja več let. Že da se napiše scenarij, izberejo igralci ... Producenti se mučijo z zbiranjem finančnih sredstev, da sploh damo projektu zeleno luč ... Poleg finančnih sredstev filmskega sklada, sponzorskih sredstev, koprodukcije je tukaj še mali kamion stvari, ki bi jih lahko naštela. V glavnem gre za večletni projekt, preden ga gledalci vidijo v kinu.

Story: Zakaj pa traja tako dolgo?

Zaplete se navadno pri finančnih sredstvih, ki jih je vedno več kot premalo. Zato vsi ustvarjalci, udeleženi 'čaramo', da izpeljemo projekt do njegovega konca. Redko sicer do želenega konca, če me razumete. To pa predvsem, ker se morajo filmski ustvarjalci zaradi financ vedno nečemu odpovedati.

Story: Sodelovali ste pri snemanju različnih filmskih žanrov. Spomnim se, da ste za snemanje enega izmed filmov naleteli tudi na težke snemalne razmere, pri projektu Gozdovi so še vedno zeleni, ki sva jih že omenili. Nam zaupate, kako je bilo in kakšna izkušnja je bila to za vašo ekipo?

O, to pa je zame eno od najlepših snemanj, čeprav je vsak iz ekipe rekel, da je bilo tudi najtežje. Celovečerni film smo posneli v 16 dneh ... 'Bog' nam je z vremenskimi razmerami dajal posebne efekte. Ko se mora v filmu pojaviti megla, je bila megla, ko mora posijati sonce, je bilo sonce ... Res pa je, da so bile težke razmere za delo za celotno ekipo, kaj šele za igralce. Snemali smo na Mangartu, in to v prvih tednih septembra, kjer je vreme prešlo iz poletja v zimo. Spomnim se, da sem imela popolno zimsko opremo s skibuckami. Če bi padla, bi ležala kot hrošč na tleh in ne bi mogla niti vstati. Igralci pa so morali biti oblečeni v lanene srajčke in vojaško uniformo. Ampak na setu so vladali mir, red in spoštovanje. Vsem je šla po glavi ista misel: ko je bila prva svetovna vojna, so dejansko v takih razmerah ljudje bivali in zmrzovali. Na tem snemanju mi je bilo najbolj všeč to, da je bila ekipa od prvega do zadnjega povezana.

Story: Eno od vidnejših snemanj, pri katerem je vaša ekipa prevzela celotno filmsko masko, je tudi film Šanghaj. Kako pa je bilo takrat?

Šanghaj je moj prvi 'resni' filmski projekt, pri katerem sem bila zraven od začetka do konca. To je bil zame test, ali spadam v ta svet ali ne. Tudi pri tem filmu sem bila asistentka maske. Bilo je vrhunsko! Snemanje v Prekmurju je bilo na splošno nekaj fantastičnega. Tam so vsi ljudje veseli in nasmejani. Organizacija vsega je bila vrhunska. Zgrajeno smo imeli svojo vas Šanghaj, in to je bil naš 'poletni dom', kjer smo preživeli največ časa. Čeprav pa moram priznati, da raje delam v mrazu kot pa v vročini, ki smo jo imeli nekaj dni na tem snemanju. Ko je zunaj več kot 30 stopinj, so razmere težke za vse. Ogromno lepih, zabavnih spominov imam na to snemanje. Od tega, da nam je zaradi slabega vremena odpadlo masovno snemanje in so nas statisti pričakali na lokaciji ter v en glas prepevali in bili srečni. Tako so nalezli s to srečo še nas. Ali pa, ko smo snemali v nekem romskem naselju. Stilist je statiste oblekel, v maski smo jih naličili, ko pa smo začeli snemati, so dekleta prišla popolnoma spremenjena. Doma so se namreč preoblekla in naličila po svojih zamislih. Tukaj nas je vse presenetilo, saj so morali kostumi in celoten videz ustrezati časovnemu obdobju, v katerem se je snemalo. Ampak na srečo smo tudi to uredili. (smeh)

Story: Obožujete predvsem tiste prave efekte, ki jih naredite z masko. Vaša specialiteta, če lahko temu tako rečem, je vse, kar je povezano s krvjo. Zakaj?

Nimam pojma! (smeh) Ko sem hodila v šolo za vizažista, sploh nisem gledala, kako se delajo rane, saj me to ni zanimalo. Potem pa končam šolo in sem za enega izmed projektov morala narediti strelno rano. Nisem imela pojma, kako in kaj! Ampak sem kar padla noter in od takrat vsakič, ko slišim, da gre za delo s posebnimi efekti in krvjo, sem takoj za! (smeh) Čeprav sem se v preteklosti zelo bala grozljivk, hiš strahov in podobnih scen. Danes pa za lahko noč gledam Teksaški pokol z motorko. Predvsem zaradi vizualnih efektov, ki jih imajo. Fascinantno mi je, kaj lahko dosežem s senčenji in oblikovanji določenih materialov, kako lahko pretentamo oči. Razlika med vizažistko in maskiranjem je simetrija ... Pri ličenju stremimo k temu, da naličimo obraz simetrično, pri maski in posebnih efektih pa ne smemo narediti ravno tega. Grozno mi je le, ko moram za kakšen projekt gledati realne slike strelnih ran, odtrganin ... takrat pa mi je res slabo.

Story: Pred kratkim ste sodelovali tudi na festivalu, ki je namenjen prav zombijem ...

Točno tako. Poklicali so me organizatorji Grossmannovega festivala. Vrhunsko je bilo. No, če sem odkrita, sploh nisem bila zadovoljna s svojim delom, organizacija in načrt sta mi čisto 'odletela' in veliko smo morali improvizirati. Ampak ekipa, ki sem jo oblikovala za ta dogodek, se je izkazala kot vrhunska. Menda smo naredili okoli 200 zombijev. V sedmih urah smo naredili prav vse brez ene pavze.

Story: Še nekaj dni nas loči do premiere zadnjega Naberšnikovega filma Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, v kateri bomo znova lahko srečali odlično igralsko zasedbo in dobro zgodbo. Kako je bilo, ko ste lani ustvarjali ta film?

Pri tem filmu me je doletela še ena vloga, in to je pomoč produkciji. To pomeni, da sem uredila nočitve za celotno ekipo v hotelu Piramida, catering za ekipo na snemalnih lokacijah, za katero je poskrbela Nana, avtomobile za ekipo in za film v Porscheju Maribor ... Vseh se vas bom spomnila na premieri in res vam vsem hvala. Treba je bilo organizirati lokacije snemanja, ki jih je opravil Primož Ledinek, treba se je bilo dogovoriti za vsa dovoljenja z Mestno občino Maribor, ki so nam vse uredili in še finančno pomagali, poiskati sponzorje za oblačila, očala, prstane ... Vsi so nam tako zelo priskočili na pomoč, da je celotno ekipo ganilo, kako je Maribor mesto, ki si želi takega dogajanja. Velik izziv je bilo delo v produkciji. Kar pa se tiče maske, ni bila zahtevna, saj se film dogaja v sedanjem času. Pri filmu je zelo pomembno, da se ličenje (maska) ne vidi, saj so naličeni vsi: ženski in moški liki, otroci, delavci ... Želeli smo tudi posneti en krvav prizor, ki pa je žal na dan snemanja odpadel. To bratu malo zamerim, ampak sem mu že rekla, da mora v naslednjem filmu mora teči kri v potokih, da to popravi! (smeh)

MIMA

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story41/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 41/2017

Story 41/2017, od 05. 10. 2017