Matevž Šalehar – Hamo: Če bi lahko izbral katerikoli avtomobil na tem planetu, bi izbral tega

Matevž Šalehar – Hamo: Če bi lahko izbral katerikoli avtomobil na tem planetu, bi izbral tega (foto: Jure Ogrin) Jure Ogrin
5. 2. 2022

Ko sva s Hamotom zadnjič sedela ob kavi, v nekih drugih časih, se je na intervju pripeljal s nič kaj rock'n'roll-ovsko Toyoto Yaris. Njegova nonšalantna drža mi je dala vedeti, da je avtomobil zanj le sredstvo za premagovanje razdalj, zato pa zadnja leta raje osedla svoj motor in se poda v lov na svobodo.

Kljub temu brez avtomobilskega pleha ne gre. Za volanom je nastalo že kar nekaj muzike, sploh ob premagovanju kilometrov avtoceste, prav posebna energija pa se ustvari med prevažanjem na koncerte. Tudi za 2022, ki so ga Hamo & Tribute 2 Love poimenovali leto ljubezni, koncertov ne bo manjkalo. Najprej je na vrsti razprodan koncert v Kinu Šiška, v tem letu pa bodo predstavili tudi novi album 22. Glasba se je vtkala tudi v ta intervju, nisva pa izpustila niti krasnih Mustangov v barvi kitare in DJ Bucota na zadnji klopi bandovega kombija. Dotaknila sva se tudi naše okolju neprijazne navezanosti na pleh. »Zakaj moramo imeti vsak svoj kup pleha in plastike, če bi si ga lahko malo posojali in bi bilo posledično teh kupov manj, tudi na smetiščih?« se sprašuje Hamo.

Hamo, ob najinem zadnjem intervjuju sem dobila občutek, da avtomobili niso prav visoko na tvojem prioritetnem seznamu. Imam prav?

Smeh. Bolj kot ne nujno zlo za doseganje točke B, kadar je točka A predaleč za peš. (Smeh) No ni čisto res, veliko sem po nekih kombijih, po koncertih. Ko v petek in soboto 500 km presediš v avtu, v nedeljo ne bi šel na morje z avtom. (Smeh) V ta namen sem par let nazaj naredil izpit za motor. To je druga zgodba. Svoboda, zrak, neka nova dimenzija na cesti. Sem kar zaljubljen v dve kolesi, če sta opremljeni z agregatom.

Kaj pa je bistvena lastnost, ki jo od svojega jeklenega konjička pričakuješ?

Če je to motor, potem neko udobje in varnost. Da te hudič lahko pripelje 300 km daleč, ne da bi te kaj bolelo. (Smeh) Če je to avto, mora imeti prtljažnik, kamor lahko zbašem kovček s kitaro in kak ojačevalec. Muzika je v avtu poleg prtljažnika obvezna. (Smeh)

Pa vseeno, če bi lahko izbral katerikoli avtomobil na tem planetu. Katerega?

Še kar klišejsko bo tole. Ford Mustang, letnik Woodstocka, modre barve, kot moje kitare. (Smeh)

V vožnji uživaš ali ti predstavlja zgolj nujo?

Če bi vozil Mustanga, bi morda bolje poznal užitek, kot pri dvajset let stari Toyoti Yaris. (Smeh) Ne vem, odvisno. Večinoma je nuja, vedno je v ospredju cilj. Pri motorju me recimo bistveno bolj zanima pot. Včasih kar nekam zavijem in vidim kak nov ovinek, kako lepo vasico. Z avtom pa čim bolj učinkovito.

Se med vožnjo kujejo tudi kakšne zanimive ideje za koncerte, albume?

Veliko muzike je nastalo za volanom. Če me vidite v avtu, ko nekaj brundam, to pomeni, da snemam neko melodijo v telefon (smeh). Včasih iz teh posnetkov celo kaj nastane. Dolge avtoceste so bolj primerne za takšne podvige.

Nam zaupaš kakšno zabavno prigodo s ceste?

Z bendom je v kombiju vedno zabavno. Imamo nek nepisan dogovor, da osebnih težav ne naložimo v kombi, ampak jih pustimo v prostoru za vaje in potem je na poti rokenrol. Naš najljubši šport je žaljenje soigralcev. Enkrat sem na tapeti jaz, drugič kdo drug. Daljša kot je pot bolj se razvijejo žaljivke. Včasih nas, ko pridemo na lokacijo, gledajo po strani, ker je zadeva že tako onkraj dobrega okusa, da ljudje na lokaciji ne razumejo, da gre v bistvu za zajebancijo. To nas še bolj podžge in prav velikokrat se zgodi, da trebušne mišice bolijo od smeha. Čeprav smo sicer prijazni fantje, smo na teh vožnjah peklensko žleht (smeh).

Kdo med vožnjo na koncerte odloča, kaj se bo poslušalo v avtomobilu?

Dj Buco. On se iz zadnje klopi kombija (pravi ji Vip klop) poveže z avdio sistemom in potem nam rola muziko. Največkrat poslušamo rokenrol. Če kdo oporeka, je zapisan v beležko. Bucotu ne oporekamo. (Smeh)

Kdo je najboljši sovoznik?

Muzika. Če imam dobro godbo, je vožnja krasna dogodivščina. Ker je v moji Toyoti še kasetar, v resnici najbolj pogrešam muziko. (Smeh) Če kdo ni razumel: »Rabim novejši avto« Všeč so mi povezljivosti s telefoni v novih avtih. To pomeni, da lahko sovoznika menjam v trenutku, ko je to potrebno. (Smeh)

Kako pa bi opisal samega sebe v vlogi voznika? Si za volanom bolj umirjen ali pa te kakšna situacija še hitreje spravi s tira?

Z leti sem se malo umiril, težko me spraviš iz tira. No, še vedno se najde kdo, ki mi dvigne pokrov. Ampak redko. (Smeh) Nekako prisegam na učinkovito vožnjo znotraj omejitev. Še preden sem imel izpit, sem teden dni (še ilegalno), vozil po Italiji. To je bila najbolj učinkovita vožnja v mojem življenju. Če je stalo 22 avtomobilov na semaforju, so v trenutku, ko se je prižgala zelena, vsi speljali. Če nisi speljal na želeno luč, so ti trobili še tisti spredaj. (Smeh) Tako promet teče na glas, ampak teče.

Pri nas na semaforju speljujemo, za tem, ko spelje avtomobil spredaj. To v resnici ni učinkovito. Podobno je z varnostno razdaljo. Večja kot je, bolj se premikamo. V Italiji ti nihče ne vozi za ritjo, ker to za sabo potegne ogromno nekega brezveznega zaviranja in posledično neke fantomske zastoje. Jaz se rad peljem na veliki varnostni razdalji, da lahko buljim okoli sebe in še vedno ujamem problem zaradi katerega moram zavirati.

Ne vem, načeloma ne želim biti problem na cesti. To je edini del na katerega lahko vplivam. Petdeset odstotkov problemov mi vozi nasproti, za mano in pred mano. Če sem še sam problem, potem so možnosti za preživetje dokaj borne. (Smeh)

Zadnjič sem ujela, da ti je blizu ideja car sharinga oz. da si razmišljal nekaj v tej smeri? Kakšna meniš, da je prihodnost avtomobilizma?

Ja ideja je krasna, sploh za neka urbana središča. Avtomobilov je preveč. Planetek nam že lep čas sporoča, da se moramo poboljšati, ker nam sicer ne bo pustil preživeti, pa ga ignoriramo. Avtomobili so tak fin primer človeškega egoizma. Tudi sam sodim v to gnojnico, da ne bo pomote. Če malo izračunamo, je naš avto bistveno več časa parkiran, kot se vozi. Ta kalkulacija je še kar grozljiva. To v resnici pomeni, da nam kup pleha in plastike stoji na parkirišču, med tem ko bi ga lahko uporabljal nekdo drug.

Zakaj moramo imeti vsak svoj kup pleha in plastike, če bi si ga lahko malo posojali in bi bilo posledično teh kupov manj, tudi na smetiščih. Doma imamo skupaj z bratom in ženami tri avtomobile. Redko se zgodi, da je dvorišče prazno. V resnici sta tam skoraj vedno vsaj dva. Na tej točki sva z bratom prišla na idejo, da se vsaj enega znebimo in raje enemu določimo skupno uporabo. En kup pleha manj, pomeni tudi manjši strošek za familijo in manjši strošek za planetek. Ne vem, nekje je treba začeti. Verjetno bo deljivi avto poganjala elektrika ali plin, skoraj sigurno ne bo nafta.

Preberite več na Avto-magazin.si