Mislim, da se ob intervjuju z Matevžem Šaleharjem - Hamom, frontmanom skupine Hamo &Tribute 2 Love, ne more dolgočasiti prav nihče, in čeprav se je najin pogovor vrtel okrog ljubezni ter se nekajkrat znašel že na robu filozofiranja, sem se ob njegovih odgovorih večkrat iz srca nasmejala.
Potem ko sva zapustila mirne vode praznika ljubezni, sva se zapletla še v pogovor o hitrem svetu glasbe in na koncu ugotovila, kako malo je v resnici potrebno za srečo in življenje.
Story: Vaša prva pesniška zbirka se imenuje Lubezen, koncert v Cvetličarni pa ste poimenovali Vreme za lubezen.
No, česa drugega od skupine Tribute to love niti ne moremo pričakovati. (smeh)
Story: Zakaj pa ste si izbrali tako močno čustvo, kot je ljubezen?
Ljubezen je ena od redkih stvari, ki je ni mogoče definirati. Je v neštetih agregatnih stanjih in je zato neskončna tema za filozofiranje. Tako kot si verjetno nikoli ne bomo odgovorili na vprašanje, zakaj smo, je v skrivnost zavito tudi to, zakaj smo zaljubljeni. Prav stranski učinek metuljčkov, ki jih imaš ali nimaš, je tako zasvajajoč, da se temu le s težavo izogneš.
Story: Kakšen odnos pa imate z ljubeznijo? Se vam zdi, da je v sodobnem svetu njen pomen že zbledel?
Menim, da bi se moralo o ljubezni in razmerjih dosti več govoriti. O tem namreč niti ne vemo kaj dosti. Naši pogovori se vrtijo okrog popolnega 'bullshita', o ljudeh, ki zelo malo besed namenjajo ljubezni. Če bi se o tem dosti več govorilo, bi bilo morda tudi na svetu veliko lepše. Le hipotetično ...
Story: Zakaj pa se tako malo govori o ljubezni?
Ljubezen slabo prodaja kapitalizem. V modernem svetu osrečujejo materialne stvari, ljubezni pa med njimi ni. Prav zato ne obstaja v nobeni alineji kapitalizma, ki mu je tako povsem vseeno za ljubezen. Zato je lažje, če smo nesrečni, saj smo takrat dosti bolj potrošniško naravnani. Ne želim biti 'grande hipi', vendar mislim, da ljubezen in denar nimata kaj dosti skupnega.
Story: No, s tem se popolnoma strinjam, razen kadar gre za valentinovo, rdeče vrtnice in bombonjere.
Ljudje si stvari dosti lažje predstavljamo, če jih vizualiziramo. Ko torej vidimo srček, ga povežemo z ljubeznijo. Tudi sam nisem imun za te marketinške prijeme. (smeh) Kljub temu pa verjamem, da je tu dosti več vsebine kot le embalaža. Verjamem v odnose, načela, moralno etične 'pizdarije', ki pa se v sodobnem svetu izgubljajo prav zaradi naše želje po vizualiziranju vsega. Ob valentinovem smo tako lahko malo bolj kičasti, zaljubljeni ... že naslednji dan pa lahko na Palestino zmečemo nekaj bomb.
Story: Zakaj se tako omejujemo zgolj na te točno določene datume?
Ne vem, v resnici nisem romantik, temveč realist. Zato bi tudi sam rad našel enačbo za biti srečen v ljubezni. Nisem niti blizu. Vsakič, ko že mislim, da mi je uspelo, se naslednji teden vse skupaj zasuka. (smeh) Tudi pri albumih se mi to pogosto dogaja. Veliko razmišljam o tem, kar je po mojem mnenju le pozitivno. Ljudje premalo razmišljamo. Ravno zadnjič sem se pogovarjal s prijateljico na delavnici joge, kjer so prepovedali uporabo telefonov. En teden. V tem času je ugotovila, koliko časa imaš na voljo, če neprestano ne visiš na mobilni napravi. Ta čas lahko uporabiš za razmišljanje, ki velikokrat lahko privede do razmisleka.
Story: Časa za kreativni dolgčas tako danes sploh nimamo.
Zadnjič sem bral intervju z ribičem Pepetom. Saj ga poznaš, ne?
Story: Seveda.
Imel je dobro teorijo, da je splošna razgledanost zaradi dostopnosti informacij upadla. Enostavno smo prenehali razmišljati. Včasih si, če si poznal dejstvo A in dejstvo B, vse skupaj združil v dejstvo C. Danes pa, če brskaš po spletu, tega ne boš našel, saj verjetno o tem niti ne boš imel časa razmišljati. To ubija kreativo! Začeli smo kopirati. Smo v dobi kopij, avtorske vsebine pa je malo.
Story: Vsi torej iščejo bližnjice do uspeha?
Živimo v hitri dobi, kjer moramo loviti tempo, ki nam ga narekujejo drugi. Če imaš skupino, moraš v dveh tednih postati slaven. (smeh) Iz osebnih izkušenj lahko povem, da to ne gre tako. No, v nekaterih primerih da, vendar se slava tudi hitro poleže. Sam prisegam na organsko rast. Počasi in 'za ziher'. Raje vidim, da počasi pridobivamo nove poslušalce, ki pa resnično cenijo in vedo, kaj delamo. To je dosti več vredno, kot pa da imam po nekaj dneh pod odrom dva tisoč ovac. Nočem tega! Rad bi ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi. No, tiste, ki vsaj razmišljajo ...
Story: Včasih ljudje menijo, da imajo že dovolj svojih težav, ki bi jih razmišljanje zgolj še poglobilo. Mislim, da se prav pri tem pokaže kakovost uspešnih glasbenikov, ki lahko marsikaj povedo v svojih besedilih.
Vsi se ženemo za uspehom, ki pa je po mojem mnenju precenjen. Kje ga lahko izmerimo? No, ker sem znan, si me povabila na intervju. Pa vendar ... Zakaj ne bi intervjuvali tudi natakarja tamle za pultom, ki dela najboljšo kavo? Tudi ti ljudje imajo svojo filozofijo, razmisleke ...
Story: Glasbeniki pa imate vpliv, s katerim lahko dosežete večje množice ljudi.
No, mislim, da ima lahko ta natakar dostikrat veliko več ljudi za mizami kot marsikateri glasbenik. (smeh) Natakar lahko v veliki meri vpliva na stranko, tako kot glasbenik. Sam si tako želim, da bi ljudje z naših koncertov odhajali srečnejši, kot pa so prišli. Isto filozofijo pa bi morali imeti natakarji.
Story: Se strinjam, vendar se je v delo marsikoga že prikradla avtomatizacija.
Že res, vendar se avtomatizira tudi glasba. V takšni obliki je po mojem neposlušljiva. V osemdesetih letih so se namreč pojavili producenti in založniki, ki so v želji po kapitalu najemali glasbenike in izdajali le poslušljivo glasbo, ki nima več česa povedati, le hlepi po denarju. Prav zato se danes otroci vračajo h glasbi naših 'fotrov', ki še ima vrednost, vsebino. To niso bile ovce, ki so stremele k uspehu, temveč so glasbeniki nosili poslanstvo, da človeka spravijo v boljšo voljo. Zdaj bom citiral Spidermana: Z močjo pride tudi velika odgovornost.
Story: Se torej strinjate, da so danes besedila popularne komercialne glasbe v večji meri prazna?
Res je. Že v osemdesetih so ugotovili, kateri zvoki privlačijo ljudi in prinašajo denar. Takrat se je začel propad glasbe. Na perspektivo gledaš s strani gledalca, ne s strani avtorja. To ni dobro. Glasba potrebuje marketing, vendar ni marketing.
Story: Torej ostajate zvesti sebi? Slava in uspeh sta vendarle mamljiva ...
Uspeh je neka potrditev dobrega dela. Ne vem pa, ali vodi v odvisnost, saj gre pri nas s popularnostjo precej bolj počasi. (smeh) Imam takšen cilj kot vsi ostali, le da sam jemljem publiko kot del benda ... Skupaj ustvarjamo dobro atmosfero.
Story: Ne predstavljam si, da bodo naši potomci poslušali danes na radijskih valovih tako priljubljeno glasbo?
Res je. Uh, tole bo najbolj filozofski intervju vseh časov. (smeh) Zakaj smo tukaj, da za seboj puščamo kup smeti ali želimo zapustiti nekaj, kar bodo ljudje občudovali še desetletja?
Story: Katera čustva, občutja želite sami vzbuditi pri poslušalcih?
No, nič kaj posebnega. Kot mlad sem s svojim bendom sledil trendu, igrali smo 'I love rock'n'roll', ker je to res delovalo. (smeh) Potem sem ugotovil, da so koncerti postali moja služba. Najlepšega dela življenja nisem želel preživeti v službi. Nismo namreč za to na svetu. Nisem želel, da glasba postane moja služba. Glavno je namreč, da se imamo mi na odru fino. Če bo žur dober za nas, bo to čutila tudi publika. Imel sem prav!
Story: No, morda zveni zlajnano, vendar je o tem govoril že Konfucij. Izberi si opravilo, ki ga imaš rad, in ne bo ti treba delati niti en dan v življenju.
Res je, treba je tako razmišljati, po drugi strani pa ... Vesel sem, da mi tega vprašanja še nisi zastavila. Se resnično da živeti od glasbe? Da, vendar moraš vedeti, kaj pomeni živeti. V mojem primeru že. Če pa bi želel zadostiti normam, ki mi jih vsak dan 'flancajo' časopisi in televizija, tega standarda ne bi mogel vzdrževati. Mick Jagger mogoče, jaz pač ne. (smeh)
Story: Pa je mogoče živeti od glasbe?
Seveda, je pa fino zraven še kaj pojesti. (smeh) Marsikdo bi mislil, da živim na robu, sam pa nimam tega mnenja. Imam vse, kar potrebujem, pa še najboljšo službo na svetu. Ne predstavljam si, da bi svoj dan omejil na osemurni delavnik. Mislim, da ljudje nismo ustvarjeni za to. Verjamem, da je to le nekaj, kar nam želi družba vsiliti. No, ko začnem razlagati o tem, se res zdi, da sem zadnji hipi ... in tako je čisto okej!
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
