Matevž Šalehar: “Na koncertu bom zagotovo pozabil kitico”

Matevž Šalehar: “Na koncertu bom zagotovo pozabil kitico” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
14. 3. 2015

Pred 20 leti je takrat še ne Hamo šel z bendom Babewatch v Grčijo z maturanti na špil. V Atenah je hotel v zlatarni zamenjati svoje marke - v lokal je vstopil v lederci, z brado in s pleteno kapo na glavi, in ker je bilo zunaj 40 stopinj, je zlatar upravičeno posumil, da bo Hamo izvlekel pištolo, zato je hitro spustil varnostne mreže. Ker je bila njegova menjava denarja še najbolj podobna terorističnemu napadu, je Matevž Šalehar postal Hamas, in to ostal kar nekaj let, dokler se ni ime generično skrajšalo v Hamo.

Sicer je Hamo stari znanec posebnih sob na letališčih, vajen je izstopanja z avtobusov in praznjenja žepov, obrit ali zaraščen, primerno ali neprimerno oblečen, nedolžen ali kriv. Ko se je v sobo za nekaj tednov zaprl prostovoljno, si sam grozil s čopičem in porisal ovitke 100 vinilk, ki so na koncertu v SiTi Teatru nato dobile lastnike.

Story: V promocijskem sporočilu smo prebrali, da ste 100 vinilk poslikali zgolj zato, ker ste v projekt hoteli vložiti celega sebe.

Res? Ne bi bilo slabo, da bi katero od teh promocijskih sporočil včasih prebral tudi sam. Vsa poanta je v tem, da smo hoteli narediti ‘limited edition’ za oboževalce. Plata namreč izide šele oktobra, mi pa moramo že zdaj dati nekaj tistim, ki besno nekaj hočejo od nas. Najprej je padla ideja, da bi najeli slikarja, ki bi plate poslikal namesto nas, a ker nam na koncu ni bilo do tega, da bi opletali s tujim kurcem, je iz ‘bomo narisali’ nastal ‘bom narisal’, in tudi sem.

Story: Ste ugotovili, da vam je slikanje v bistvu zelo všeč?

Ja, v bistvu ja, ker je pomirjujoče. Najbrž bom zdaj še kdaj kaj namalal; sediš in rišeš, to je čisti zen. Poudarjam, da nisem Rembrandt, še manj Picasso, ne znam risati, a najbrž ne bodo na koncert drli umetnostni kritiki in ocenjevali mojega risanja.

Story: Kakšno je vaše mnenje o kritiki?

Je pomembna, zato bi si na koncertu zagotovo želel nekaj kritikov. Če bi bila ta kultura vsaj malo razvita, ne bi bili pevci vsi tisti, ki pojemo. Pisatelj ne more biti vsak, ki napiše knjigo, glasbeniki smo pa lahko vsi. Če bi za glasbo obstajal nekdo, kot je za film Marcel Štefančič, to sploh ne bi bilo slabo. Vsaj jaz se po Marcelu lahko mirno odločim, ali bom šel film gledat ali ne, saj je njegova kritika dokaj konstantna. Če bi nekdo Marcelovega kova napisal nekaj o nas in bi to potem toliko in toliko ovc pograbilo za svoje, bi bil za nas plus. Mislim ovc ... pač ljudi, ki konzumirajo to našo travo.

Story: Radi poveste, da vam največjo moč dajejo koncerti. Je to vrhunec vašega glasbenega udejstvovanja, ta energija na koncertu?

Ja, koncert je en tak zanimiv poligon. Saj je na vajah tudi fajn špilati, a na koncertu nimaš popravnega izpita, treba se je izmazati in najhujše zagate ponavadi generirajo najboljšo muziko. Na koncertu bom pozabil kitico, vprašaji se bojo prižgali v glavi, zgodili se bodo spontani inštrumentalčiči in potem si bom rekel: “O, fak, zakaj nismo tega tako posneli!” Nadobudne prve vrste oboževalk, ki znajo vse na pamet, bodo sicer razočarane, jaz pa niti slučajno.

Story: V vaših prvih vrstah so torej oboževalke, in ne oboževalci?

Oboževalke imamo tudi v drugi vrsti. Načeloma imamo bistveno več žensk na koncertih kot moških, kar je meni noro všeč. Lepo jih je pogledati z odra, pa dobro je, če pojejo, ker z ženskimi glasovi dobiš nove barve v komadih. To se je z leti spremenilo - na naših koncertih je zdaj več punc kot fantov. Ko dam publiki refren za zapeti, je to vedno bolj ženski pevski zbor. Prej je bil moški, zdaj pa so vse te ženske na koncertih dodale naši glasbi precej nežnosti.

Story: Vse v naravi teži k ravnovesju, in ker ste člani benda precej testosteronski tipi ...

Ne, ne, ne, ne, testosteron je pase! Enako velja za rokenrol in uporništvo, tega ni več ali pa vsaj pri meni ne drži več vode. Leder jakna in sončni špegli, to je samo še imidž, ki se me je prijel z leti.

Story: In brada? Kaj je z njo?

Mašinca je crknila. Nič, brada je posledica nevolje ukvarjanja s samim sabo. Energijo poskušam usmerjati drugam. Drugam, ne v brado.

Story: Kam?

Najraje v glasbo, kolikor patetično se to že sliši. V studiu se počutim tako dobro, da bi v njem zdržal tudi 20 ur na dan.

Story: Se spomnite trenutka, ko je v vaše življenje vstopila glasba?

Naš kitarist je prvi na vasi začel igrati kitaro v bendu, in ko sem to slišal, sem hotel tudi jaz. Star sem bil 12 let in svoje je odigral tudi učinek, ki ga je bend imel na punce.

Story: Poleg tega, da vam je usojena vloga frontmana …

To je bolj minus kot plus. Jaz sem tisti, ki moram vse te punce gledati v oči. Punce si ne upajo do mene - vedno gredo do bobnarja. Res je, da se jih več obrne za tabo, če si frontman, a ne nujno iz pravega razloga. Punce se zaljubijo v nekaj, česar ni oziroma je … dve uri na odru.

Vse drugo je en precej tečen Hamo, ki plačuje davke in račune ter ima poleg teh dveh še druge probleme. Glasbe ne delam zaradi ženske pozornosti in niti približno nisem sproščen, ko mi punce rečejo: “Vau, kako pa ti lepo poješ.” Kaj naj odgovorim? Punca, se lahko pogovarjava še o čem drugem?

Story: Na primer o čem?

O vsemogočem. Filozofija me zanima, življenje na splošno.

Story: V kateri filozofski misli se najdete?

Lahko rečem samo to, da se rad ukvarjam z vprašanji, kot so ‘zakaj smo’, ‘od kod prihajamo’ in ‘kam gremo’.

Story: Zakaj smo?

Nimam še pravih odgovorov. Nimam pojma, zakaj smo in kaj v tem ekosistemu sploh počnemo, ker delamo samo štalo. Odgovor na to vprašanje se mi izmika, saj se človeštvo iz napak ničesar ne nauči. In če to apliciram na napake iz muzike, ki na koncu generirajo boljšo muziko, pri ljudeh napake v bistvu generirajo slabše odnose.

V 100 letih smo nehali komunicirati med sabo, nehali smo si pomagati med sabo in ravnokar bomo do konca uničili planet. Ko se lotimo ločevanja smeti, je to lepo, a v resnici je to le obliž na odtrgani ud. Jaz sem isti šalabajzer, nisem se danes usedel na kolo. Na splošno smo ljudje preveč požrešni, skromnosti nam manjka. Kako bi to tudi lahko bili, če smo si glede sreče postavili tako visoke materialne standarde.

Story: Kakšen je vaš odnos do sreče?

Če živiš v Londonu, kjer je vsak dan megla, si verjetno srečen, ko vidiš sonce. Če živiš v Miamiju, kjer je vsak dan sonce, te to verjetno ne osreči tako zelo. A to je zelo matematičen odgovor, se bom bolj potrudil. Če zjutraj vstaneš in ugotoviš, da si še kar zdrav in še kar uživaš v tem, kar počneš, in od tega celo živiš, se razumeš z družino in tako dalje … potem je vse ‘the best’.

Štala bi bila, če bi zjutraj najprej pogledal na dvorišče in ugotovil, da na njem ni parkiranega novega avta, kar bi me peklo in sesuvalo mojo srečo. Skratka, zelo težko definiram srečo. Srečen sem, ker imam za srečo zelo nizke standarde in se istočasno zavedam, da bi bilo moje sreče v trenutku konec, če bi jih povečal za čisto, čisto malo.

Story: V sled nizkim standardom … Vas torej tudi ne prizadene, če ljudje ob vaši glasbi pomivajo šipe ali zgolj sekljajo korenček?

No, zakaj smo se zdaj odločili za vinil? Zato, ker vinil od tebe zahteva, da ga daš gor in poslušaš. Če imaš malo majava tla, bo plata poskakovala in boš to moral nekako rešiti. Z glasbo se boš ukvarjal. Kultura poslušanja glasbe je bila nekoč precej drugačna. Usedel si se in poslušal. Iskal detajle. Samo poslušal. Ne rečem, da smo se zelo mučili, a v glasbo smo pospravili detajle, ki jih je nemogoče slišati med pomivanjem posode.

Želimo si, da bi se fokus spet prenesel na poslušalca. Bolj bo ta nezadovoljen, bolj bomo zadovoljni mi. Naloga glasbenika je, da v poslušalcu vzbudi potrebo, da začne iskati boljšo glasbo in potem … počasi pride do Coltrana. V zadnjem desetletju se je glasba tako ali tako preselila v podlago, a ni treba, da se s tem čisto sprijaznimo. Midva tu sediva, se pogovarjava in tam v ozadju nekaj špila. Daje neki prijeten občutek, ker če bi zdaj sedela v vakuumu, bi nama bilo zoprno. Še vedno pa je želja vsakega resnega muskonterja, da bi dobil na kavč človeka, ki bi zares poslušal njegovo muziko.

Story: Kaj vi poslušate, brez korenčka in posode?

Vse, kar je dobro.

Story: Ob kateri glasbi ste odrasli?

Boril sem se s tem, ali bi bil od Beatlesov ali od Stonesov. Oboje sem poslušal, a sem bil v sebi globoko razdvojen, in to se ni nikoli spremenilo. Tudi Dylana in Cohena še vedno poslušam. To je bilo na začetku, v prazgodovini, in je še danes. Nisem maral Gunsov in nisem mogel slišati Nirvane. Prav noro proti sem bil in zdaj mi je noro žal, ker vidim, da so delali vrhunsko godbo. Vseeno, ko govorim o svojem glasbenem okusu, moram ugotoviti, da sem precej nostalgičen.

Žal mi je marsičesa, še najbolj pa, da nisem bil star 20 let, ko je bil Woodstock. Takrat so bile druge vrednote in takrat bi bili mi z našim bluz rokom blazno trendi. Nove muzike pa ne dohajam najbolje, ker moram preposlušati še toliko stare. Pred nekaj leti sem odkril Jacka Whita in Black Keys, to mi je vau, zadogajajo mi je, sploh ker se mi je zdelo, da sem se izgubil v bluzu, blodil sem po delti Mississippija in bil čudno zapečaten v njenem zvoku.

Story: Torej imate odgovor na vprašanje, kam greste - nazaj!

Na novi plati je celo komad z naslovom Nazaj.

Story: Kateri je najboljši komad vseh časov?

Lažje bom naštel tri. To so Little black submarines od Black Keys, With a little help of my friends, verzija Joeja Cockerja, in Angie, nujno ... ne pa nujno v tem zaporedju.

Story: Bo ta koncertna turneja v čem kaj posebnega?

Seveda ne. Nič manj ne bomo pili. A če imam že možnost povabiti ljudi, naj pridejo, bi jim rekel, naj pridejo iz firbca. Naj vidijo, kaj počnemo, in naj se potem odločijo, ali jim je kul ali ne. Ker ravno slabo ne bo. In če se že sprašujete: ja, Hamo je tisti s Popevke …

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story10/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 10/2015

Story 10/2015, od 05. 03. 2015