Matic Zorman bi se rad vrnil v Gazo

Vir: Story
22. 4. 2016

Prvič po osamosvojitvi Slovenije sta se med nagrajenci mednarodnega izbora novinarske fotografije World Press Photo znašla tudi dva slovenska fotografa, med drugim Matic Zorman, ki je za svojo fotografijo begunske deklice prejel prvo nagrado v kategoriji 'Ljudje'.

Matic Zorman bi se rad vrnil v Gazo Goran Antley

Matic Zorman

Matic Zorman bi se rad vrnil v Gazo Goran Antley

Fotografija, ki je dobila prvo nagrado v kategoriji "Ljudje"

Matic Zorman bi se rad vrnil v Gazo Goran Antley
Matic Zorman bi se rad vrnil v Gazo Goran Antley

Človeka z veliko začetnico, ki ustvarja povsem spontano, je večkrat zaneslo tudi v Gazo, kjer je posnel številne fotografije ljudi, ki pričajo o krutosti vojne na tem območju.

Story: Najprej čestitke za nagrado, t. i. fotografskega oskarja. Kakšno veljavo ima ta v svetu fotografije?

Največjo! Pred izborom sem moral najprej poslati potrdilo o tem, da sem profesionalni fotograf (scan press kartice), šele nato lahko pošlješ in prijaviš svoje fotografije. Že to je ogromen dosežek zame, saj že to, da imaš dovolj močne fotografije, ki jih lahko prijaviš, pomeni veliko priznanje.

Story: Kakšne pa so možnosti za dobitnike mednarodne nagrade? Se odprejo kakšna nova vrata?

No, ne vem, saj je minilo še premalo časa. Čestitali so mi tudi v večjih fotografskih agencijah, saj sem se s tem priznanjem morda uvrstil na zemljevid fotografov. Prav zato bom morda dobil delo tudi v tujini, kar je neprecenljivo.

Story: Kje pa ste izvedeli veselo novico? Kakšna je bila vaša reakcija?

Ravno sem bil v čakalnici pri zobozdravniku. Čisto sem znorel in vrgel vžigalnik na tla. Bil sem presenečen in vesel. Vesel sem bil že, ko sem izvedel, da sem prišel v zadnji krog, tega pa res nisem pričakoval.

Story: Begunska kriza že nekaj časa odmeva v medijih. Zakaj ste se odločili, da se tudi vi pomešate med begunce?

Na Balkan sva se odpravila z indonezijskim prijateljem Kemalom, ki sem ga spoznal pred dvema letoma. Pred kratkim je po opravljenih poslih v Nemčiji želel oditi fotografirat na Balkan, nekaj dni pred tem me je poklical in se želel z mano dobiti na kavi v Zagrebu, da bi mu razložil begunsko situacijo. Kdaj? Jutri. Po kavi sva nato skupaj odšla na Balkan in tri tedne preživela med begunci. Slika je posneta v Preševem, na srbsko-makedonski meji.

Story: Dekličina usta na zmagovalni fotografiji prekriva kos pelerine, ki dobro ponazarja trenutno situacijo in občutenje teh ljudi.

Najprej sploh nisem opazil, da dekličina usta prekriva folija. Le fotografiral sem, ko pa sem slike na koncu pregledoval, sem opazil vso simboliko. Folija res ponazarja trenutno situacijo, čakanje, negotovost, s katero se spopadajo begunci. Fotografija je resnično močna, zato sem jo tudi vključil v serijo.

Story: Kako pa se vas je dotaknila begunska situacija, glede na to, da ste nekaj tednov preživeli med prebežniki?

Jah, že v Gazi sem slikal ljudi, ki so bežali, sicer ne v takem obsegu, vendar sem že takrat prišel v stik z begunci, nisem pa si nikoli mislil, da bo prišlo do takšnih posledic.

Story: Kolikokrat pa ste do zdaj obiskali Gazo? Zakaj ste se za potovanje tja sploh odločili?

Nekaj časa sem preživel v rehabilitacijskem centru Soča, kjer sem spoznal mnogo otrok iz Gaze. Koordinator mi je povedal, da to ni še nič, da bi moral tja, če bi želel zabeležiti prave zgodbe. Ponudil mi je prenočišče in tako res lahko rečem, da imam v Gazi drugo družino. Prvič sem se tja odpravil leta 2010, do zdaj pa sem Gazo obiskal že vsaj šestkrat. Rad bi se vrnil, vendar je čedalje težje priti tja.

Story: Življenje tam poteka ob zvokih raket in eksplozij. Kaj pa se vas je v vsem tem času najbolj dotaknilo?

No, bolj me je šokiralo, ko sem prišel domov v popolnoma drugačen svet. Na njihov račun lahko mi živimo tako, kot živimo. Ljudje se tu obremenjujemo zaradi malenkosti, tam pa so veseli, da jim ni odneslo še druge noge. Spoznal sem, da ne znamo ceniti stvari. Poleg tega marsikoga ne zanima situacija tam, saj menijo, da je to na drugem koncu sveta. To je grozljivo, zato sem začel projekt Obrazi vojne - 'Faces of war', saj se mi zdi, da o situaciji v Gazi vemo premalo. Tudi če naši mediji o tem ne poročajo, še ne pomeni, da vojne ni več, tudi ko bombe nehajo padati, so ljudje še vedno tam.

Story: Kako pa ste se znašli v drugačnem svetu, kot smo ga vajeni Evropejci?

Ah, včasih je bilo še celo lažje kot tu. Tam imam prijatelje in družino. Vladajo tudi povsem drugačne vrednote, nekateri so zame nosili svojo kožo naprodaj. Čeprav so bili tisti, ki so se med vojno v času prepovedi gibali po cesti, tarče, je prijatelj prišel pome z rešilcem. Tu pa še štoparjev ne pobiramo! (smeh)

Story: Slike morda niso lepe v tistem stereotipnem pomenu besede, temveč predvsem resnične.

Seveda, slike lepih dreves in narave ohranim zase v svoji glavi; ko se odpravim na sprehod, gledam z očmi in slike shranim v glavi. Medtem ko fotografiram zato, da prenašam zgodbe ljudi, da se jim približam in nekaj povem skozi fotografijo. Saj niso le krute zgodbe, temveč tudi zelo lepe. Med drugim tudi zgodba fanta Halila, ki se potaplja brez nog. Seveda čutiš pomilovanje, a ko sem ga spoznal, sem ugotovil, da v tem uživa in se maksimalno trudi. Pravi vir inspiracije!

Story: Verjamem, da ste v vsem tem času zbrali veliko zgodb in prigod. Nam zaupate katero izmed njih?

No, veliko jih je. Med prekinitvijo ognja sva šla s kolegom v trgovino blizu policijske postaje. Ti kraji so med vojno nevarni, saj so največkrat tarče napadov. Ko sva prišla v trgovino, sem hitro nabral stvari in želel oditi, on pa si je vzel čas. "Pismo, tukaj smo, nasproti postaje, ki jo lahko letala vsak čas bombardirajo, pohiti, no!" Sam sebi sem se smejal, ko sem opazoval njegovo mirnost.

Story: V vsem tem času ste si zagotovo ustvarili tudi svoj pogled na konflikt.

Imaš ljudi, ki so vključeni v Hamas, drugi so nevtralni, spet tretji so za Fatah. Seveda so razdeljeni, vendar to ni tako kot pri nas, ko se 15-letniki tepejo zaradi tega, kdo je bel in kdo rdeč. Sedemdeset let po koncu vojne. Svet jih je pozabil, oni so še edini, ki se zanimajo zase. Na njihov račun trgujejo politiki, v resnici pa se nihče ne postavi na njihovo stran, le ko ima kdo od tega politično korist.

Story: Pa končajmo malo drugače, na začetku. Zakaj ste se odločili za fotografski poklic?

Predvsem iz enega samega razloga: želel sem povedati zgodbe. Bral sem razmišljanja fotografov in gledal njihove slike, saj me je to zanimalo. Vedno sem želel postati fotograf, kaj drugega tako ali tako ne bi mogel biti. (smeh) Čeprav pridem utrujen domov, se usedem pred računalnik in preberem kaj o fotografiji. To je moj način življenja.

Story: Kdaj pa ste kupili prvo fotografsko opremo? Kdo vam je pri tem pomagal?

Vse sem kupil sam, ko sem bil star približno 18 let. Do takrat pa sem si vedno izposojal.

Story: Je v Sloveniji mogoče živeti od fotografije in se z njo preživljati?

Seveda je, saj tako živim. Živeti je širok pojem, jaz potrebujem le kavo in cigarete. (smeh) Mogoče je preživeti, da lahko delaš naprej, kaj več pa že ne.

Story: Kaj po vašem mnenju najpogosteje prezremo ob gledanju fotografij?

Uf, dobro vprašanje. Upam, da čim manj, vendar verjetno večino spustimo. Trg je prenasičen, zato se ne moremo skoncentrirati na vse in vsako fotografijo posebej. Marsikdo ne ve, da sem dobil eno izmed najpomembnejših nagrad, vendar me to niti ne zanima. Upam le, da mi bo to pomagalo pri naslednjih projektih.

Story: Kam vas bo torej zanesla pot v naslednjem letu?

Še za ta teden ne vem, kam bom šel. (smeh) Seveda, če me pokličejo, bom šel, drugače pa nimam pojma. Rad pa bi se vrnil v Gazo in tam delal dlje časa. Zabeležil bi zgodbe ljudi, ki bi bile inspiracija tudi nam.

Story: Kaj pa bi vam morda predstavljalo največji izziv? Kakšna nova tehnika fotografiranja?

Zdaj poskušam čim več delati z razpoložljivo naravno svetlobo, zadnje čase pa rad slikam tudi ponoči. Do zdaj to morda ni bilo mogoče, saj tehnologija tega ni dovoljevala, danes pa je vse to izvedljivo. Pa ne bi slikal zvezd, temveč bi slikal zgodbe, ki se dogajajo tudi ponoči. Vse zgodbe, ki sem jih do zdaj zabeležil, se s temo namreč ne končajo. To mi predstavlja osebni izziv, saj v Gazi vlada pomanjkanje elektrike! Rad bi slikal vasi brez elektrike in s tem ustvaril super fotografijo.

Napisala Nika Arsovski

Fotografije Goran Antley, Matic Zorman

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story16/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 16/2016

Story 16/2016, od 14. 04. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri