Matija Goljar: Voditelj, ki je hotel postati astronavt

Matija Goljar: Voditelj, ki je hotel postati astronavt (foto: Mankica Kranjec) Mankica Kranjec
Vir: Story
13. 10. 2016

Ne, Matija Goljar ni star znanec z malih ekranov, se pa izredno dobro znajde v podjetniških vodah. Čeprav kot otrok ni maral šolskih klopi in delovnih zvezkov, zdaj šolarje spodbuja k temu, da najdejo svojo pot v svetu dobrih podjetniških idej.

Čeprav je v zadnjih nekaj letih zapisal kar nekaj uspehov s svojim podjetniškim peskovnikom Ustvarjalnik, ostaja skromen in, česar smo se najbolj razveselili, zgovoren v stvareh, ki so pritegnile našo pozornost. Z Matijo Goljarjem, novim voditeljem oddaje 'Štartaj, Slovenija', smo tokrat poklepetali tudi mi in se strinjali, da je dolgolasec brez dvoma posebnež svoje sorte ... v dobrem smislu.

Story: Matija, prebrala sem, da ste si kot otrok želeli postati astronavt. Od kod ta ideja?

Hm, rekel bom tako. Sem bitje, ki je bilo od nekdaj nerealno ambiciozno, in vesolje se mi je od nekdaj zdelo zanimivo. Starši so me vzgajali v tem duhu, da sem si vedno vse upal. Je pa bila ta izjava morda na neki način tudi provokacija. Ko sem se rodil, sem imel prirojeno srčno napako, zato so me starši vedno držali stran od športa. Postati astronavt je bilo zame tako vedno nekaj najbolj nerealnega. (smeh)

Story: Sicer pa ste bili tudi kot šolar izredno aktivni, kajne? Član krožkov, priden učenec ...

Hm ... priden učenec. Kakor za koga. Če začnemo z mamo, bo rekla, da to ni res. Sicer so me stvari v šoli zanimale, šola je kul ... Prepričan sem, da več ko veš, bolje je zate. Se pa pri tem poraja drugo vprašanje. Ali je šola optimalna pri tem, da ti da to, kar potrebuješ. Sam sem imel frustracijo s tem, da se naučiš stvari samo zato, ker se jih moraš. In sam sem tip človeka, ki se mu stvari hitro uprejo. Že v osnovni šoli sem zabrusil ravnatelju, da bom šel do ministrice za šolstvo, če on ne bo pomagal, in če tudi to ne bo pomagalo, bom sam postal minister za šolstvo.

Story: Karkoli ste že počeli, je brez dvoma prispevalo k temu, da so vas že pri devetnajstih povabili, da na osnovni šoli predavate o podjetništvu.

Še vedno sem absolutno prepričan, da v šoli več odneseš od aktivnosti kot od predmeta samega. Torej, če se z nečim ukvarjaš poleg šole, enostavno to postane tvoj projekt, iz katerega lahko črpaš izkušnje, znanje, veščine. To so tiste stvari, ki so ključne za to, da boš nekaj naredil. In če zdaj pogledam svojo generacijo iz srednje šole ... Tisti, ki smo se ob šoli še s čim ukvarjali, se tudi zdaj ukvarjamo z dobrimi projekti, kar je velikokrat v nasprotju s tistimi, ki so stremeli samo k dobrim ocenam.

Story: Kako pa se je to zgodilo?

Enostavno sem začutil, da sem dober v tem, da predajam znanje, da govorim. Včlanil sem se v veliko organizacij, delal sem delavnice, pomagal kot prostovoljec.

Story: Sicer pa sem nekje zasledila, da niste bili ravno ljubitelj šole in ste zato tudi malce 'povlekli' s študijem. Je diploma zdaj za vami?

(smeh) Hitro sem prišel do točke, da sem se začel ukvarjati s stvarmi. Doma imamo družinsko podjetje, mama je računovodkinja ... Vedno sem počel projekte, kar je bilo bolj zanimivo, kar se je še za posebej resnično izkazalo, ko sem prišel na fakulteto, ker v tem nisem videl nekega velikega smisla. Ampak, ja. Ne morem reči, da se diploma ne bo zgodila, ker mislim, da ne bom več dobrodošel na družinskih kosilih. (smeh)

Story: Torej zdaj osnovnošolcem poskušate predati predvsem to razmišljanje, da moraš že kot šolar po svetu hoditi z odprtimi očmi?

Točno tako. To je eden od glavnih ciljev. Dolgo so generacijam govorili, naj se učijo, da jih bo čakala služba. Danes pa je situacija popolnoma obrnjena in je najboljši nasvet za zaposlitev ravno nasprotni. Išči si priložnosti in preizkusi se v čim več stvareh. Če je šport tisti, ki prinese disciplino, v umetnosti spoznaš veliko ljudi, v podjetništvu pa si vedno korak bližje, da boš lahko preživel vsaj samega sebe, če ne še koga drugega.

Story: Lepo povedano. Zdaj pa neumestna: ste res poskušali podreti Guinnessov rekord?

Ja, res. Ampak bolj iz heca kot zares. Pri pouku mi je bilo dolgčas. Listal sem Guinnessovo knjigo rekordov in našel rekord, ki bi ga lahko s prijatelji podrli, in smo se odločili, da poskusimo enega z jajcem. Po stometrskem metu jajca bi ga moral drugi ujeti, ne da bi se razbilo, in rekord bi bil potrjen. Meni se je zdelo normalno, da nam bo to uspelo, ker je bil prijatelj državni prvak v skvošu, ampak nekaj popolnoma drugega je bilo to jajce ujeti. (smeh)

Story: Koliko neuspelih poskusov in razbitih jajc je bilo potrebnih?

Veliko. (smeh) Ko nam je zmanjkalo jajc, smo poklicali neko podjetje, ki se je s tem ukvarjalo, in jih vprašali, ali imajo kaj starih jajc. Rekli smo jim, da delamo raziskavo, kar je očitno pomagalo, saj smo dobili celo evro paleto novih jajc. Iz tega pa lahko v resnici izpelješ čisto konkretno lekcijo, da enostavno moraš poskusiti stvari. Rekorda sicer nismo podrli, ker sem enostavno preveč štorast, smo imeli pa doma jajc za najmanj tri mesece. (smeh)

Story: Zvedavi ste torej od nekdaj ...

Mislim, da moraš radovednost razumeti kot temeljno veščino za tiste, ki hočejo biti uspešni. To je lastnost. Tisti, ki je radoveden, hoče priti do stvari, hoče vedeti nekaj več. Pa tudi v smislu, kaj se bo zgodilo, 'če' naredimo to in to. Mi mlade zelo spodbujamo pri radovednosti, saj obstaja veliko literature, ki radovednost postavlja med najpomembnejše kazalnike tega, kdo bo v življenju uspešen in kdo ne.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Mankica Kranjec

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story41/2016

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 41/2016

Story 41/2016, od 06. 10. 2016