Matjaž Ambrožič je glasbeni urednik Vala 202, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Londona, ustanovitelj in urednik portala, namenjenega angleški nogometni Premier ligi.
Z ženo Niko Ambrožič Urbas že nekaj let ustvarja in živi v Londonu, kjer uživa v raznovrstnosti svojega dela. Zaupal nam je, kaj doživlja na svoji poti do uspeha in kakšno je njegovo dinamično življenje.
Story: Z Niko, ki je uspešna modna kreatorka in ustanoviteljica modne znamke Marija Moderna, že 12 let živita in delata v Londonu. Spadata v krog tistih ljudi, ki so sledili svojim sanjam, in zdaj jih živita. So bili prvi koraki težki?
Niso bili težki, ne. Tudi večina prvih korakov je bila spontanih, spomin nanje pa je vselej spomin na radovednost in veselje odkrivati novo ter na tisto zagnanost pri obeh. Hkrati z vsem tem pa gotovo tudi spomin na navdušenost nad prvimi pravimi, zaresnimi izkušnjami z Londonom, Angleži, Britanijo in Britanci. Tudi tedaj, zdaj pa sploh se zdi, da so bili najini londonski začetki zelo spontani in zabavni. Slabih izkušenj ni bilo ali pa so bile te tako nepomembne, da so že davno pozabljene. London je svetovna metropola, zato je vsaka sekunda življenja tu posebna izkušnja. V vseh ozirih. Res je, da sem mesto prvič obiskal, ko sem imel 16 let. Mesec dni sem obiskoval tečaj angleščine. Šolo sem imel na Oxford Streetu. Nikdar si nisem predstavljal, da bom končal tu. Kakšen poseben anglofil ali angloljubec nisem bil nikoli. Zdaj pa imam! (smeh)
Story: Matjaž, kot svobodni novinar imate precej odprte roke pri delu. Kaj vas pri tem najbolj veseli? Kako kreativno je vaše delo in kakšen izziv vam predstavlja?
Moj poklic je moj hobi. Od nekdaj je bilo tako. Že kot otrok sem najraje brcal žogo ali poslušal glasbo. V najstniških letih sta sicer sledili dve razočaranji. Kljub naporom na treningih in med vežbanji sem dokončno spoznal, da - najbrž zaradi nadarjenosti in posledičnega nelagodja, ker nisem najboljši - ne bom postal niti nogometaš niti kitarski virtuoz, zato sta se močno okrepila moje zanimanje za medije ter želja po poročanju, reportiranju, komentiranju. Novinarska akcija nepretrgoma poteka od tedaj. Kot samostojnega novinarja me nikoli niso omejevali uredniki, saj sem kar sam odkrival, kateri poročevalski žanri, predvsem pa, katere vsebine me najbolj zanimajo. Tudi kot londonski dopisnik RTV SLO, kar sem bil pet let, sem skladno s svojim prepričanjem pogosto zavil po svoje. Poznejše spremembe so nehote poskrbele, da sem zdaj še bolj samostojen, kot sem bil prej. Boljšega ali bolj ugodnega delovnega okvira si resnično ne bi mogel želeti. Če vsemu temu dodam še londonski dejavnik, pa lahko postanem še bolj brezskrben. Natančno in predano sledenje dogajanjem je temeljni pogoj za kakovostno novinarsko delo, pa najsi je to spremljanje glasbe ali nogometa. Ti dve področji me v zadnjih letih spet najbolj zaposlujeta. Z navdušenjem pišem tudi kolumne za časnik Večer, v katerih obravnavam socialne ali politične izjemnosti. Svoboden sem, in to ob najboljšem vetru v jadra. Nekolikaj drugače, pa spet ne posebej drugače je z mojim delom za Val 202. Ustroj obeh tedenskih glasbenih oddaj, ki jih proizvajam, tako sredine popoldanske Cederame in četrtkove večerne Galerije, sem skozi leta res izpilil. V svoj slog sem namenoma vnesel precej dinamike, ki sem se je navzel prav v Angliji. Ker gre za predstavitve diskografskih novosti, je moj položaj še bolj ugoden. Trdim, da so moje glasbene recenzije med najboljšimi. Ne nazadnje zelo vestno sledim tudi dogajanjem in razvoju mlade londonske oziroma britanske pop in rokovske scene, saj redno obiskujem vse mogoče koncerte. V zadnjem obdobju še najraje povsem neznanih bendov, ki bodo kmalu velike zvezde. Vse to popisujem tudi na valovskem spletišču ali pa na MMC-ju, skupnem RTV-jevskem portalu. In še. Za mojo samozavest in dobro voljo na 'terenu' pa so še kako zaslužni vsi moji radijski kolegi na čelu z urednikom Andrejem Karolijem, s katerim v takem razmerju uspešno sodelujeva že dolgo, dolgo.
Story: Ob glasbenem novinarstvu pa ste tudi velik ljubitelj angleške Premier lige. Dve zanimivi področji, ena velika super kombinacija? Kako gresta druga z drugo?
Minula je bila že šesta zaporedna sezona moje neposredne vpletenosti v angleško prvo nogometno ligo, ki jo spremljam od blizu. O nogometnih dogajanjih sproti poročam na svoji spletni strani ambrofuzbal.co.uk, ki je zelo uspešna. Občasno poročam tudi za druge slovenske medije, tudi za Sport Klub TV in Val 202 ali pa za časnik Ekipa SN. Spremljanje nogometa je skrajno atraktivno. Pogovori z, na primer, najbolj razvpitimi nogometnimi trenerji pa so še dodatna posebnost. Sploh ko ti postrežejo s kakšno svojo zamislijo, komentarjem ali drugačno cvetko, imajo njihovi odgovori takojšen globalni učinek. Premier liga je najbolj sledeno, najbolj gledano in tudi najbogatejše ligaško športno tekmovanje na svetu. Včasih že kar pozabljam, da je res tako. Prav tu je sorodnost med rokenrolom in nogometom še posebej izrazita. Velika večina ljudi med vsemi umetnostnimi zvrstmi popularno glasbo obravnava najpogosteje, nogomet pa je najpriljubljenejši šport na planetu. Šovbiznis, s katerim sta neločljivo prepredeni obe disciplini, pa je dodaten magnet - zame kot poročevalca ter v enaki meri tudi za bralce in poslušalce.
Story: Ste tudi edini slovenski novinar z akreditacijo za tekme Premier lige. Kako doživljate nogomet in kako vpeti ste v nogometne tekme? Še vedno navijate za Chelsea? (smeh)
Še vedno, vedno sem in vedno bom. Preteklo sezono smo bili res zanič, tako da bi bilo na glavobol, kot se lahko imenuje naša zadnja sezona, najbolje čim prej pozabiti. V prihodnji bomo napredovali zmerno hitro, čez dve leti pa bomo spet najboljši. Na sezono obiščem tudi do 70 premierligaških tekem. Ker gre za ligo, v kateri nastopajo najbogatejši klubi, v teh pa nastopajo najboljši nogometaši, je nekako jasno, da se nimam kaj pritoževati. Ob tem, da sem med 40 stalnimi tujimi dopisniki edini redni akreditirani novinar ne le iz slovenske soseščine, ampak še mnogo širše. Anglija kot zibelka nogometa je s tem športom povsem prepojena. Ne le šport ali tekmovalnost, temveč tudi posel, ki je razpreden vmes, je vpadljiv fenomen. Prav tako raznovrstni učinki, ki jih ima nogomet na družbo, na socialni razvoj, ponujajo fantastična gradiva. Med nogometnimi novinarji imam veliko prijateljev. To je posebna družba. Angleški nogometni komentatorji in kolumnisti pa so tako ali tako posebne vrste slavneži. Sem tudi član FWA (Football Writers' Association), najbolj znanega stanovskega združenja nogometnih piscev, tako da sodelujem tudi pri izboru za nogometaša leta.
Story: Angleži so zelo športen narod. Zelo spodbujajo šport z novimi prijemi in vlagajo v številne panoge.
Britanci so na splošno, Angleži pa še posebej, zelo športen narod, drži. Ne nazadnje so poleg nogometa še nekatere druge najbolj znane športne discipline po poreklu britanske. Nogomet je daleč najbolj popularen šport, zagotovo. Sledijo mu kriket in ragbi ter vse motoristične, še zlasti avtomobilistične dirke s formulo 1 v ospredju. Od individualnih športov pa so na Otoku zelo navdušeni nad tenisom, atletiko, boksom, v zadnjih letih pa še nad kolesarstvom. Angleži so zagrizeni tekmovalci, še raje pa so zmagovalci. Tekmovalnost je vrojena v njihov značaj. Strast v športni areni je za Angleže najpomembnejši zakon med vsemi. Tekmovališče pa je lep simbol ali prispodoba življenja. Šport je logičen sopotnik protestantske etike in tudi nekakšen podaljšek liberalnega kapitalizma. Z Angleži in njihovim dojemanjem športa je vse v najlepšem redu. Dokaz za to je tudi ta, da dostojanstveno priznavajo poraze. Nedavni spektakularni izpad Angležev z evropskega prvenstva v nogometu niti ni bilo posebno razočaranje. Slabih rezultatov angleških nogometašev na velikih tekmovanjih so njihovi navijači že vajeni. Tako ali tako jih najbolj zanima Premier liga.
Story: Nekako je v športu tudi največ denarja. Kako je spremljati Angleže, ki za to tudi dajo največ?
Denar, ki vlada športu, je stalna debatna točka. Visok družbeni standard in priljubljenost, še zlasti nogometa, dovoljujeta resnično astronomske stroškovnike. Stalno polni nogometni stadioni so voda na mlin marketinškim bravuram, ki jih Angleži med vsemi nedvomno obvladajo najbolje. Športnost pa s tem ni ogrožena. Imam občutek, da so vsi tisti, ki imajo kar koli povedati na račun bogatih nogometnih klubov in posledično nogometašev - bogatašev, nato prvi, ko je treba zagovarjati nakupe oziroma večdesetmilijonske zneske za selitve ali prestope nogometnih zvezdnikov. Za bolj poglobljeno analizo bi vsekakor potrebovala več definicij in te bi morale biti še precej bolj natančne. Na splošno pa je vse okej, vse gre v pravo smer. Navijamo in zaradi angleškega nogometa norimo vsako sezono še raje in bolj, še bolj na poskok, bi rekel Bedanc - pa naj bo kjerkoli na svetu. Le tako naprej, pa bi pristavil sam.
Story: Kaj pa nogomet v Sloveniji? Vem, da tega ne moremo primerjati, pa vendarle me zanima, kako vi doživljate domači nogomet?
Zelo redko se primeri, da bi, na primer, kogarkoli med mojimi kolegi, bodisi da gre za Angleže bodisi za tuje dopisnike, zanimalo kaj več o slovenskem nogometu. Takrat se potrudim, kolikor le morem. S tem pa že nekako priznam, da slovenskega nogometa ne spremljam redno ali posebej pozorno. Vsekakor drži, da je veliko več mojega in občega zanimanja usmerjeno na najboljše slovenske nogometaše, ki igrajo v drugih evropskih ligah. Seveda sledim rezultatom na slovenskem prvenstvu, nastopom naše reprezentance pa sploh. Zadnji derbi med Olimpijo in Mariborom je zmogel komaj na moj tretji monitor. Od odhoda Roberta Korena iz Hull Cityja v Avstralijo v prvih dveh angleških nogometnih ligah ne nastopa nihče izmed Slovencev. Zelo bi si želel, da bi bilo drugače. Se pa zato v jeziku naše nekdanje države pogosto zaklepetam s srbskima zvezdnikoma, ki nastopata za moj klub Chelsea, redno pa se v jeziku, ki ga tu ne razume nihče, pred ali po tiskovnih konferencah pozdravim s sedanjim trenerjem West Hama in nekdanjim hrvaškim selektorjem Slavenom Bilićem. Slaven je res velik športnik in zelo prijazen človek, v Angliji pa je tako močno priljubljen, da ima že kar kultni status.
Story: Kakšni projekti so trenutno pri vas v ospredju in kaj vas čaka v prihajajočih tednih?
Z Niko sva se pravkar vrnila s čudovitih počitnic. Teden dni sva bivala Istri, kjer sva imela na voljo vilo z bazenom, ki nima sosedov. Ob obisku prijateljev se je vnel 'house party', ki je trajal tri dni in tri noči. Poletje v Londonu ne bo tako zelo plesno, bo pa vseeno zelo zabavno. Vsako leto je tako. Namen imam obiskati nekaj poletnih glasbenih festivalov, med temi bo še najbolj zanimiv Sunfall, to je novi festival v Brixtonu, temu pa bo sledil festival Visions, ki poteka v Hackneyju. Tudi drugih kulturnih dogodkov bo na pretek. Z Niko ravno hitiva v galerijo Tate Modern, ki je dobila veličasten prizidek. Sredi avgusta pa se začne že nova nogometna sezona. Nekaj stvari moram še izboljšati na svoji spletni strani in se o sodelovanju z nekaterimi partnerji še malenkostno posvetovati. Ravno toliko, da bom lahko potem na vprašanje, ali so bile priprave na novo sezono težke, smel odgovoriti, da so za mano utrujajoča pogajanja in zelo zahtevni pripravljalni manevri. Mah, dajte no, življenje je sam žur, v Londonu pa sploh. Ob koncu avgusta se z Niko spet oglasiva v Sloveniji, kjer imava nekaj poslovnih obveznosti, čeprav bova te zanesljivo združila še z oddihom v mirnem bohinjskem eko hotelu z odlično kuhinjo ali pa celo v Portorožu v čudovito prenovljenem hotelu Slovenija. Nazadnje naju je navdušil njihov koncept in vse iz te znane zgodbe o morski soli. Bivanje v hotelih so najina skrita strast. Takoj za to potjo pa imava v načrtu še tradicionalni romantični vikend v prelepem Amsterdamu.
Napisala: MIMA
Fotografije: Primož Predalič