Matjaž Fajfar in Hannah Mancini o spominih na študijska leta

Matjaž Fajfar in Hannah Mancini o spominih na študijska leta (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
1. 10. 2017

Vsak se rad spominja svojega prvega študijskega dneva pa tudi prvega brucevanja.

Prav o tem je v pogovoru z Matjažem Fajfarjem in pevko Hanno Mancini, članoma skupine Xequtifz, tudi tekla beseda, ko smo skupaj obujali spomine na študentska leta in zaradi zabav neprespane dni.

Story: Skupina Xequtifz bo 2. oktobra nastopila na Kongresnem trgu in s tem tudi pozdravila nove študente. Kakšni so vaši spomini na ta leta?

Matjaž: Mislim, da ima večina ljudi na študentska leta najlepše spomine. Profesionalni glasbeniki imajo v nasprotju z drugimi študenti samo bolj zamegljen prehod iz šolskih v študentska leta ter iz študijskega v delovno obdobje. Večinoma smo namreč nastopali že v srednji šoli, sčasoma so stvari postale samo malo večje in malo bolj resne.

Story: Kako pa so bile videti vaše študentske zabave?

Matjaž: Nedvomno smo ena od večjih in uspešnejših skupin v Sloveniji, ki svoje nastope bazira na glasbenih predelavah. Mislim, da študentje cenijo predvsem 'seksi' pevsko linijo, plesni izbor glasbe in našo energijo ob izvedbi. Sicer pa je na Xequtifz vplivalo tudi to, kakšne so bile naše študentske zabave, saj smo razmišljali, kako bi lahko bile še boljše, predvsem v glasbenem smislu. Če smo Xequtifz velik bend, ki igra disko, funk in pop, je to tudi zato, ker česa takega takrat ni bilo.

Story: In če se ne motim, se je prav z zabavo vse tudi začelo ...

Matjaž: Da, začelo se je kot enkratna zabava, ki je uspela in je zdaj že 11 let ne moremo zaključiti. (smeh) Imeli smo željo po dobri zabavi z živo glasbo in seveda nastopanju.

Story: Kako pa ste se potem sestavili tako, kot ste se?

Matjaž: Spoznavali smo se večinoma prek glasbenikov v skupini, ki so priporočili nove. Hannah so nam na primer predstavili skupni poslovni prijatelji. Hitro smo se ujeli in takrat smo se odločili tudi, da naredimo nekaj avtorskih pesmi.

Story: Kaj pa je bil največji izziv, s katerim se je skupina Xequtifz do zdaj srečala?

Matjaž: V preteklih 11 letih je bilo vsega, manjših in večjih izzivov. Največji šok je bil verjetno, ko smo zaradi dela na cesti zamudili letalo iz Benetk do Berlina, kjer smo imeli nastop za Slovensko turistično organizacijo. Po hladnem tušu smo se usedli v kombi in odpeljali. Na koncu smo se imeli super, saj nas je vožnja, ravno v trenutku, ko smo to potrebovali, znova povezala.

Story: Kaj pa ste se iz tega naučili?

Matjaž: Da mora skupina deliti skupno vizijo in imeti dobre odnose. Mogoče se sliši 'bla bla', ampak tako je. Vsi, ki jih poznamo in ki so na glasbeni sceni že vrsto let, bi temu lahko pritrdili.

Story: Hannah, vi ste glavna pevka v skupini. Pa vam je bilo kdaj žal, da ste kariero začeli tako mladi?

Hannah: Nikoli. Iz majhnega mesta v Koloradu sem se v Los Angeles preselila, ko sem imela 19 let, in takrat začela svojo pevsko kariero. Bila sem dovolj vztrajna, da sem svoje sanje lahko uresničila, čeprav nisem imela finančne podpore družine. Bila sem mlada, ampak sem se že takrat lahko preživljala z glasbo. Zelo sem srečna, da lahko ustvarjam in delam nekaj, kar me tako močno veseli. To je bil moj cilj. Bila sem na turnejah, nastopala sem, delala v glasbenem svetu ... in vse to mi je prineslo veliko izkušenj.

Story: Zdaj je v šolske klopi znova sedla vaša deklica. Se je vrnitve v šolo veselila?

Hannah: Če sem čisto iskrena ... ne. Glede vrnitve v šolske klopi ni bila tako navdušena. (smeh) Veselila se je, da bo videla prijatelje in sošolce, mislim pa, da se je počitnic in ležernega poletnega življenja hitro navadila. Se pa potem na šolo in ritem spet hitro navadi.

Story: Pa imate ob dogodkih, kot je prvi dan šole, kakšno posebno ustaljeno rutino?

Hannah: Z njo vedno govoriva o njenih ciljih za prihodnje leto in o tem, kaj si želi doseči, kje želi postati boljša, ali pa česa ne želi več početi. Vsako leto prav tako opraviva malce 'predšolskega' nakupovanja, ki jo 'navdahne'. Kakšno novo oblačilo navadno zadostuje. (smeh)

Story: Se sicer velikokrat zgodi, da skupaj napišeta kakšno domačo nalogo?

Hannah: Ker Astrid obiskuje slovensko šolo, sem pri tem, pri čem ji lahko pomagam in pri čem ne, malce omejena, kar je za mamo lahko malce neprijetno. Je pa zdaj že dovolj stara, da pokliče kakšne prijateljice, ki ji rade priskočijo na pomoč, njihovi starši pa prav tako radi pomagajo meni, če imam kakšno vprašanje. Astrid veliko pomoči prav tako najde pri svojem očetu, pa tudi pri svojem inštruktorju matematike. No, čeprav matematika ni v slovenščini in gre v resnici za univerzalen jezik, je bolje, da ima profesionalno pomoč in da se ne zanaša na moje matematične spretnosti. (smeh)

Story: Ko zdaj v šoli spremljate svojo hčerkico, bi morda lahko naredili primerjavo, kako je bilo hoditi v šolo v Ameriki v vaših časih in kako je videti zdaj?

Hannah: V resnici ni veliko razlike. Hodila sem v javno šolo, tako kot zdaj hodi ona, prav tako sem imela tudi jaz prijatelje iz soseske in sošolce, s katerimi sem se povezala in družila. V sedemdesetih in osemdesetih so bili časi v Ameriki drugačni, kot so zdaj, in vesela sem, da otroci tukaj niso tako pod vplivom tega razvoja kot v ZDA. Opažam, da je ta vpliv v Sloveniji veliko bolj blag.

Story: Kakšno glasbo pa ste v tistih letih najraje poslušali?

Hannah: Kot najstnica sem poslušala Depeche Mode, The Cure, Morrisey, Erasure in podobno. Sicer pa te izvajalce še vedno posluša veliko mladih, zato mislim, da je to še vedno kul. (smeh)

Story: Se je to zdaj spremenilo ali ostaja enako?

Hannah: Glasba se je brez dvoma spremenila, ne morem pa reči, da sem zaradi tega vesela. Glasba namreč postaja prej kot neka individualna stvar, formula. Seveda je nekaj izvrstnih glasbenikov, je pa res, da sta se tisto pravo sporočilo in namen v večini priljubljene glasbe malce izgubila.

Story: Kaj pa bi novim brucem zaželeli v prihodnjem letu?

Hannah: Študentom želim, da bi uživali na svojih novih dogodivščinah in da bi se s pogumom lotili novih izzivov. V tem času morda lahko odkriješ stvari, do katerih si zelo strasten, je pa to tudi čas, ko se lahko sprostiš, ko ti stvari ni treba jemati tako zelo resno, ker imaš pred seboj še dovolj časa. Pa še to ... da ne pozabijo, naj si v življenju naredijo čim manj drame in čim več zabave. Naj poskusijo najti ravnovesje med svobodo in trdim delom. Življenje ti bo vedno vrnilo s tem, kar si vanj vložil. Torej ... vso srečo!

Kaja Milanič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story39/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 39/2017

Story 39/2017, od 21. 09. 2017