Matjaž Javšnik: Cigan po duši

"Težko bi se opredelil. 
Morda me najbolj 
označuje Pohorje, 
Štajerska je le moja širša domovina." (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
9. 2. 2016

Igralec o sebi pravi, da je optimist in veseljak, da je 'jebi veter'. Vendar pa je njegovo zasebno življenje veliko bolj resno. Njegovo delo namreč zajema še veliko več kot le igranje v priljubljeni seriji Ena žlahtna štorija, saj se prelevi tudi v producenta, scenarista, organizatorja festivalov in še mnogo več. Matjaž Javšnik je resnično pravi kameleon.

Najprej razčistimo nekaj. Je Smiljan, lik ki ga igrate v Eni žlahtni štoriji, v resnici popolnoma podrejen Anici?

Marsikdo se spotakne ob Smiljana, češ da je copata. V bistvu pa sploh ni tako! Smilijan ima Anico rad, zato marsikdaj potrpi, samo da ji ustreže. Jaz ga razumem! To je lik, ki je do osnovne šole živel doma in ga je oblačila mama. Nato je odšel v Tacen v internat, kjer se je v trenerki in uniformi izobraževal za policista. Za tem je spoznal Anico in začela ga je oblačiti ona. On nima svoje hrbtenice!

Vendar je med ljudmi izredno priljubljen lik.

Finta je, da ga skozi epizode predstaviš kot copato. Nato pa mu daš v roke denar, ki ga spremeni, postane drugačen. Še vedno pa je Smilijan ljudski lik. Mirno lahko trdim, da se 80 % slovenskih moških lahko z njim poistoveti.

Ste tudi vi – tako kot on – stereotipni Štajerec?

Težko bi se opredelil. Morda me najbolj označuje Pohorje, Štajerska je le moja širša domovina. Po duši pa sem cigan, zame je ves svet premajhen. Seveda sem tudi Štajerec. Ljudje na Štajerskem so odprti, jemljejo življenje z veliko žlico. Znajo živeti!

Tudi vi zajemate življenje z veliko žlico, ob tem pa v svojem delu še nadvse uživate?

V sedmem razredu sem si obljubil, da bom v življenju počel stvari, ki me veselijo. Ne bom hodil v službo in da bom na prvo mesto postavljal osebno svobodo. Delam stvari, ki me osrečujejo in izpolnjujejo! Meni ni hudega. Stvari, s katerimi se ukvarjam, se dopolnjujejo, nič se ne izključuje. Le na ta način, da se dopolnjujem, sem lahko celota, drugače bi bil le delec in ne bi realiziral vseh svojih hotenj.

Kateri izmed vaših poklicev pa vam je najljubši?

Najraje pišem, saj sem takrat sam s seboj. Skozi okno lahko opazujem reko, gozd ... vendar pa ne dobim aplavza, odziva občinstva. Ti trenutki mi dajejo energijo in mi dajo smisel. Vsaka stvar ima svojo prednost!

Ob vseh mogočih službah pa ste tudi oče 5-letnemu Brinu in 9-letni Živi.

Otroci so nam poslani, ne izberemo si jih sami. Vendar pridejo z razlogom, da nas zbrusijo, da nas priučijo vseh dobrih lastnosti, ki jih prej nismo našli. Jaz ne vzgajam svojega otroka, sem le prometnik, ki ga usmerja, da ne bo zašel. Otroka nikoli nisem jemal kot lastnino, temveč kot blagoslov, kot manjkajoči delček v nas. Vidiš tisto sliko? Tudi ta ne bi bila ista brez zadnje poteze čopiča. Zato menim, da so naša življenja lahko mojstrovina le, če so izpolnjena z otroki. Vse drugo je minljivo.

Počasi torej prehajata v fazo odraščanja. Vas je morda česa strah?

Sem flegmatik, zato s tem nimam težav. Vem, da se bosta znašla, saj sta radovedna in bistra. Živa je organizator, ima vse potenciale, da postane super producent. Brin pa ima v sebi zelo zanimiv ritem, tako da se za svoje otroke ne bojim. Ni me strah, da bodo zrasli v menedžerje brez empatije. Zanimajo ju prave stvari!

Bosta torej v kratkem dobila še kakšnega bratca ali sestrico?

Navijata! Težko je otrokom v današnjem svetu zagotoviti moralni ščit, da ga ne spustiš direktno v zverinjak. Sam razumem ljudi, ki jih je strah imeti otroke. Čas temu res ni naklonjen!

BOLJE ROPAR V HIŠI KOT FILMAR V KUHINJI

  • Igralec si ne želi vmešavanja medijev in televizijskih kamer v svojem domu, zato je velikokrat odklonil povabilo v oddajah, kjer snemanje poteka na domu. "Ko postaneš del industrije, ti postane jasno, da je boljše v hišo spustiti roparja kot pa filmarja. Pri vhodnih vratih je črta, od tam naprej smo samo mi, in to je dovolj. Ne potrebujemo nikogar, ki bi motil našo družinsko srečo," nam je priznal Matjaž in nadaljeval "vsak, ki se razdaja na odru, se mora nekje tudi sestaviti nazaj. Potrebuješ neko kapelico, kjer najdeš svoj mir in zadovoljstvo, ki ju drugje ne moreš izkusiti."

Nika Arsovski