Matjaž Javšnik: “Službe ne nosim domov”

Matjaž Javšnik: “Službe ne nosim domov” (foto: Lea Press) Lea Press
Vir: Lea
23. 3. 2016

V svetu, kjer so tradicionalne vrednote, kot sta poštenost in tovarištvo, že precejšnja redkost, še vedno lahko srečamo ljudi, ki jim za sočloveka ni vseeno. Eden takih je tudi igralec Matjaž Javšnik. Z njim smo se pogovarjali o različnih vlogah in vrednotah v življenju.

Matjaž je odraščal v ljubeči družini, vrednote pa zdaj prenaša tudi na svoja otroka.
Matjaž se je premiere nove sezone serije Ena žlahtna štorija udeležil skupaj z ženo Petro, hčerko Živo in sinom Brinom.

Pa začnimo pri nogometu. Vaš lik v Eni žlahtni štoriji je velik nogometni navdušenec, kakšen pa je vaš odnos do tega športa?

Nogomet je del štajerske folklore. Smo odprtega srca, preproste glave. Sem spada tudi veselje do življenja. Smilijan ne pozna statistike nogometa. On gre na tekmo, se sprosti, je v družbi prijateljev in pobegne od Anice. Je veseljak!

Marsikateri moški se bo zato lahko odlično poistovetil s Smiljanom, kajne?

Včasih se malo zamaskiram in v kotu spremljam ljudi, ki si ogledujejo Štorijo. Vidim, kdaj se smejijo, sočustvujejo ... Je blazno zanimivo, saj dobim predstavo o tem, kaj jim je všeč in kaj ne.

Za uspehe se lahko zahvalite le sami sebi in trdemu delu. Kakšen pa je bil odziv ljudi ob vaši vse bolj bleščeči karieri?

Ko sem začel, so prihajale drobne pohvale, po prvih nagradah so bile pohvale že glasnejše. Po seriji TV Dober dan sem bil skoraj lokalni heroj, po drugi seriji pa sem že slišal izjave, kot so: "Ja, kaj se pa ta gre?" Z izjemo moje družine in najboljših prijateljev, seveda, ki so me podpirali na vsakem koraku. Ljudje ti privoščijo do ene meje, kar je čez, pa ne več. Sam bi najraje videl, da smo vsi Slovenci bogati in uspešni!

Številni humoristi so v zasebnem življenju zadržani, saj ne želijo zbijati šal, kot to počno na predstavah. Kaj pa vi?

Pridejo trenutki, ko sem popolnoma prost in doma. Takrat sem seveda sproščen in zabaven. Ne zafrkavam se 365 dni v letu. Prijatelji pravijo, da sem verjetno najbolj zaposlen slovenski igralec, saj opravljam službo producenta, voditelja, producenta, scenarista ... poleg tega pa otrokoma vsako leto za rojstni dan napišem pravljico.

S katerim izmed likov, ki ste jih do zdaj igrali, pa bi najraje odšli na kavo?

Z nobenim izmed likov se ne ukvarjam dolgo, le do premiere. Službe namreč ne nosim domov. Preden stopim na oder, sem Matjaž Javšnik, na odru pa sem pač lik, ki ga igram.

V zasebnem življenju pa ste tudi oče odraščajočih Brina in Žive. Se še spominjate svojih mladostniških let?

Sam sem bil v mladosti preveč socialno čuteče bitje. Saj veste, ko se postaviš za druge, vedno pade po tebi. Po drugi strani pa sem se družil s krasnimi prijatelji, poleg tega pa je velika prednost ta, da prihajam iz manjšega kraja. Pri nas še vedno veliko veljata tovarištvo, solidarnost. Med pogovorom si gledamo v oči in vemo, kje so ključi vinske kleti. Te vrednote so v sedanjem času zelo dobrodošle.

Veliko vrednot pa so verjetno na vas prenesli tudi vaši starši.

Seveda, ogromno pozitivnih lastnosti in vrednot. Po mami sem dobil srčnost, radovednost in pogum, po očetu pa dar improvizacije, poleg tega je spodbujal mojo domišljijo s pravljicami in pogovori. Podarila sta mi vedoželjnost in ljubezen do knjig, na nežen način, kot bi poslušal pesmi Andreja Rozmana Roze.

Kakšen pa je vaš pogled na vzgajanje otrok v današnjem času?

Otroci so kot skener! O svoji dobrodelnosti ne želim razpredati in je oznanjati. Jaz pač te stvari počnem, moja otroka pa to srkata od mene. Stvar tako postane samoumevna! Ali boš ponudil pomoč beguncem, lačnim, ubogim ... vsem jo ponudiš! To sploh ni vprašanje.

Pa bosta sledila vašim korakom in postala umetnika?

Ne vem, zelo rada namreč migata, zanima pa ju tudi znanost. Kdo ve, kaj bo, ko odrasteta. Morda bosta reševala delfine, morda pa kaj drugega. Seveda ne moremo uiti genskemu zapisu. Pa ne le po meni, tudi po kakšnem drugem članu družine sta povzela določene lastnosti.