Tržičan Matjaž Mavri Boncelj, okrašen z lento najlepšega na sončni strani Alp, s prodornim razmišljanjem vliva upanje v rek, da na mladih svet stoji.
Študent ekonomije se je postavil pred preizkušnjo znanja, sposobnosti in nadgrajevanja teh in se odločil, da bo stvari vzel v svoje roke – ljudem razstrl pogled na modeling in tovrstna tekmovanja, zastrta s sto in enim stereotipom. "Dokler ne preizkusiš, nimaš pravice obsojati," je prepričan.
Veliko je govora o stigmatizaciji manekenskega poklica. Odločili ste se, da boste to prekinili. Kako?
Z nazivom nisem dobil nikakršne čudežne moči, da bi lahko odčaral ali podrl stereotipe. Želim pa izhajati iz sebe in svoje delo prikazovati tako, kakor razmišljam. Če pa se ljudje ne želijo spremeniti, težko kaj storim. Nesmiselno je izgubljati čas. Sicer pa znam za vsak stereotip najti odgovor.
Kaj mislite s tem?
Ko pravijo, da se na izbor prijavljajo preveč mladi fantje, jim dodelijo prispodobo otrok. Kdaj se bom prijavil? Pri štiridesetih, ko imam družino? Zakaj bi izpostavljal družino in se tega lotil ob redni službi in odgovornostih? Mislim, da so ta, študentska leta tista, ki so nekako najbolj relevantna.
Uživate študentska leta v pravem pomenu te besede?
Zdaj, ko sem se preselil v prestolnico, toliko lažje usklajujem študijske obveznosti s službo in treningi. Obveznosti si plačujem sam in niti ne hodim prav veliko ven. Vendar daleč od tega, da bi mi bilo slabo.
Na finalnem izboru je bilo lahko opaziti tesno vez in podporo družine. Z lahkoto sprejemate starševske kritike ali raje tipično mladostniško zamahnete z roko nad njimi?
Na kritike družine nikoli ne gledam negativno. Vem, da želijo dobro. Odkrito povedo, če nekaj naredim narobe. Cenim pa, da sem vedno imel možnost izraziti svoje mišljenje. Pa ne v ošabnem tonu, to tako ali tako ne prinese rezultatov. Ko pa razložiš, da potrebuješ 10 minut za zbistritev misli za pogovor, pa je to 'to'. Le tako lahko skleneš kompromis.
Kompromise z lahkoto sprejemate?
Sem ponosen in vesel hkrati, da sta starša speljala zgodbo tako, kot sta jo. Da kljub ločitvi lahko sedeta in skupaj spijeta kavo. Nikoli nisem bil prikrajšan, že raje rečem, da imam dve mami in dva očeta. Od vseh štirih, ker so tudi najbolj vpleteni v moje življenje, sem podedoval malenkosti. To je nekaj, kar največ šteje, in jaz sem člen, ki to povezuje.
Ste se imeli težavo sprijazniti se s kulturnim preskokom ob selitvi v prestolnico?
V prvem letniku fakultete nisem bil navajen kopice ljudi, sploh v predavalnicah. Zaradi slabega počutja sem se zadržal zase. Nisem se želel mrežiti, ker za to ni bilo prave energije. Danes se po uspešnem tretjem letniku počutim odlično in verjetno bi z lahkoto preživel še kakšno leto s tedanjo družbo. Kar pa se tiče Ljubljane ... Od nekdaj mi je bila všeč. Problem pri selitvi je bil prvi mesec, ko spoznaš, da smo doma vse stvari jemali za preveč samoumevne.
Kdaj si rečete, da je bil danes dober dan?
Odvisno od razpoloženja in ciljev za tisti dan. Dober dan je lahko preležana nedelja, ko ne storim prav ničesar, lahko je dan, ko pomagam pri delu okoli hiše, igram odbojko in z družbo nekaj spečem na žaru, ali pa med tednom, ko odidem na trening in v službi postorim vse ravno tako, kot si zamislim.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Igor Zaplatil