Matjaž Nemec - tesno povezan z umetnostjo in športom!

Podpredsednik državnega zbora Matjaž Nemec tako že od malih nog obožuje nogomet in preostale športne aktivnosti, ki so v družbi simpatičnega kosmatinca Maksija še nekoliko bolj prijetne.

Story: Poznamo vas kot zagrizenega ljubitelja nogometa, tuje pa vam ni niti udejstvovanje v drugih športih. Kakšno vlogo je v vašem življenju odigral šport?

Šport in umetnost sta si bližje, kot si lahko mislimo. Moje otroštvo je lep primer tega. Moj oče je bil kipar, ki pa me je že kot dečka rad pospremil na nogometne zelenice. Tako me ljubezen do nogometa spremlja od šestega leta pa vse do danes. Navsezadnje je šport moje Bilje zelo povezal, še posebej med povojno obnovo. Danes smo ponosni nosilci športnega spektakla, ki ga organiziram že vrsto let in je postal znan po Sloveniji in tudi prek meja.

Story: Kaj je vplivalo na vašo ljubezen do 'žogobrca', glede na to, da je bil vaš oče umetnik, mama likovna kritičarka?

Večji del moje družine je tesno povezan z umetnostjo, številni sorodniki so priznani likovniki, dramski igralci, glasbeniki ... Sam pa sem poleg ljubezni do umetnosti gojil še ljubezen do športa. Umetnost mi je bila položena v zibko, nogomet pa je prišel v moje življenje pozneje v otroštvu. Umetnost in šport sta bila v moji družini zaveznika, nikoli konkurenta, čeprav sam nisem nikoli umetniško ustvarjal in sem se raje potil na nogometnih zelenicah. Vendar pa kultura ostaja neizogiben del mojega življenja. Moj oče ima samo na Goriškem več kot 50 javnih likovnih del, ki jih še danes občudujem in se skozi njih identificiram.

Story: Pri katerem predmetu pa ste se v osnovni šoli bolje znašli? Likovni umetnosti ali športni vzgoji?

Izhajam iz generacije športnih navdušencev, ki je pred poukom, med njim in po njem uživala v športnih aktivnostih. V času očetovega življenja, do mojega sedmega leta, so bili moji dnevi prežeti z umetnostjo. V kiparstvu je pač tako, da se ne narediš, temveč rodiš. Moj oče je imel v sebi nekaj več. Sam pa sem se že kot otrok zavedal, da bi se lahko razvil v dobrega nogometaša, medtem ko gena za kiparstvo žal nisem podedoval. (smeh)

Story: Kako je na vaše življenje vplival oče? Kakšni občutki se v vas porajajo danes, desetletja po njegovi izgubi?

Čeprav je od njegove smrti minilo že 30 let, se ob spominu nanj še vedno poraja globoka bolečina, to pa spremlja velik ponos. Moj oče je bil zelo topel, karizmatičen človek, ki je naredil veliko za skupnost, ne da bi pričakoval kaj v zameno. Odraščal sem v toplem družinskem okolju s čudovitim dedkom in babico, pa vendar nisem mogel zanemariti odsotnosti očeta. To se je pokazalo predvsem v najbolj občutljivih letih, ko so starši navijali na nogometnih tekmah. Moj dedek je bil tako moj glavni navijač, pa vendar praznine, ki je ostala po izgubi očeta, ni bilo mogoče v celoti nadomestiti. Kot otrok sem se tako naučil razmišljanja, da nisem ne prvi ne zadnji, ki ga je doletela ta nesreča. Tako sem bolečino začel usmerjati v nekaj pozitivnega, oče pa ostaja eden izmed najpomembnejših likov mojega življenja.

Story: Kater spomin pa vas še danes veže na očeta?

Spominov je veliko, morda so se mi najbolj zapisali v spomin njegovi vzgojni nauki. Prav zato sem se vedno zavedal, da se moram zaradi zavez, ki sem mu jih dal, obnašati primerno. V podzavesti sem vedel, da se ne smem grdo obnašati zaradi obljube in spoštovanja do očeta. Vsi so ga namreč imeli zelo radi.

Story: Očetje v življenju fantov igrajo zelo pomembno vlogo. Kako ste sami nadomestili tako pomemben člen odraščanja?

Z bratom sva kljub tragediji poskušala luknjo zapolniti z drugimi vsebinami, kar ni bilo enostavno. Dva mlada razigrana otroka bi potrebovala tudi malce tršo roko od mamine. Kljub številnim padcem in vzponom pa sva odrasla v odgovorni osebi. Mislim, da bi bil oče, ravno v teh dneh obeležujemo 30. obletnico njegove smrti, ponosen na naju. V sebi nosiva tudi njegove vrednote, ki nama jih je skozi osebne poglede predal.

Story: Se očetov duh kaže tudi v vaši politični filozofiji?

Seveda, moram priznati, da zelo. Poznavalci njegovih del se bodo strinjali z menoj, da se je oče kljub takratnemu političnemu sistemu izogibal oznaki režimskega kiparja. Njegova javna dela so v večji meri poklonjena narodnoosvobodilnemu boju, pa vendar s subtilno obliko opozarjajo na zgodovinska dejstva na način, ki je večen, takšen, ki ne žali nikogar. Ljudje smo si različni, česar se moramo zavedati, in prav strpnost je vodilo, ki ga tudi sam na politični poti poskušam uporabiti. Razumeti poskušam razlike in v skladu s tem doseči obogatitev družbe. Morda je to težja pot, pa vendar trajnejša in spravljivejša.

Story: Se torej strinjate, da se iz umetnosti lahko marsičesa naučimo?

Umetnost je naš smerokaz. Vključuje nauke preteklosti in nakaže pravo pot v prihodnost. Je ogledalo družbe, v katero je včasih težko pogledati. Prav zato nisem naklonjen mislim, ki poskušajo preteklost potisniti na stran. V dobrem in v slabem so umetniška dela spomin, a hkrati tudi pomemben opomin.

Story: Katera umetniška dela pa so vam še posebej pri srcu?

S prijateljem sva kmalu po gimnaziji v očetovem ateljeju začela organizirati delavnice za mlade likovne umetnike. Tako sem začel spoznavati rodove, ki so prihajali za očetom, in ugotovil, da je le manjši del njih želel živeti umetnost. Številni so beg v umetnost videli kot beg od odgovornosti, vsakdanjika. Generacija mojega očeta je znana po izjemnem garaštvu, to so ljudje, ki so s svojim delom ustvarjali forme večnosti. Ti časi, verjamem, se bodo kmalu vrnili.

Story: Ali skozi opazovanje umetniških del poskušate razumeti tudi zgodbo, ki se skriva v ozadju?

Moj najljubši sodobni umetnik je Rudi Skočir, blizu pa mi je tudi Zoran Mušič. Skozi zgodbo, ki jo pripovedujejo avtorji, poskušam razumeti njihovo bolečino, ki se izraža skozi umetniško delo. Vsi mi bi se morali po najboljših močeh poistovetiti z delom skozi oči avtorja, z razumevanjem časa in kraja, v katerem je umetnik živel. Se pa znotraj svoje družine najmanj spoznam na umetnost, to živim le skozi srce, ne pa prek nekega bolj formalnega poznavanja.

Story: In če bi imeli na voljo vstopnico za nogometno tekmo ali obisk galerije? Katero možnost bi izbrali?

Uh ... (smeh) Če bi se moral opredeliti, bi se lažje poistovetil s športnimi dogodki, čeprav mi niti kulturne prireditve niso tuje. Z leti se vedno bolj odzivam na klic likovne umetnosti.

Story: Čez dvajset vas bomo tako morda ujeli med slikanjem v domačem ateljeju?

Morda pa res. (smeh)

Story: Ste kdaj razmišljali tudi o tem, v kakšno smer se je zaradi športne naklonjenosti razvila vaša osebnost? Ste sicer naklonjeni tekmovalnosti?

Šport kot takšen me je osebnostno močno zaznamoval, k temu pa so pripomogli tudi številni trenerji, soigralci ... Ti so še danes moji najboljši prijatelji. Ne gre le za ekipno delo in odločitve na zelenici, s pomočjo katerih začneš dojemati življenje tudi skozi nepravice. Tovarištvo, skrb za drug drugega ... ob tem pa tudi tekmovalnost. Po horoskopu sem oven, ki naj bi bilo nadvse tekmovalno znamenje. Sam pa se s tem vendarle ne strinjam, saj dobra tekma ni le zmaga, temveč tudi dobra igra in prijetno druženje. Ko sem bil aktiven športnik, sem si želel zmage, a ne do te mere, da bi ta nadvladala vsemu ostalemu, kar prinese ekipni šport. Ob zmagi so pomembne tudi preostale stvari.

Story: S katero športno panogo pa se danes radi zamotite?

Zaradi nepredvidljivih urnikov sem se v zadnjih letih osredotočil na tek, ki mi omogoča fizično aktivnost ne glede na vreme in čas. Že leta dvakrat na teden skupaj s prijatelji igramo nogomet. To je dediščina, ki me spremlja že vse od otroštva - prijetno druženje ob žogi in koristno delo za telo.

Story: Se vam na svežem zraku pogosto pridruži tudi vaša boljša polovica?

Z Iryno najraje poleti skupaj plavava in hodiva. Tudi ona si je ustvarila urnik, saj s prijateljicami najraje hodi, medtem ko sam tečem. Kadar se časovno ujameva, si vzameva čas drug za drugega in se skupaj podava na pohod.

Story: Planinarjenje torej?

Predvsem sprehodi po Rožniku ali na domače griče okoli Bilj, pa tudi Šmarna gora ... Rada raziskujeva lepote bližnje okolice.

Story: Ob tem pa vama družbo dela vajin ljubljeni kosmatinec, zlati prinašalec Maksi.

Ker imava oba z Iryno živali neizmerno rada, sva se po letu skupne zveze povsem spontano odločila, da v dom sprejmeva takrat ljubko kosmato kepico. Danes je ta kepica že pošteno velika in šteje osem let. Sam sem dolgo časa užival v družbi labradorca, zato je pri izbiri pasme prevladovala moja beseda. Maksi ni le najin, temveč je družinski kuža, ki ga imamo vsi zelo radi. Izkazal se je kot odlična odločitev, ki je dobro zapolnil prostor v naši družini.

Story: Številnim politikom danes družbo delajo kosmatinci. Zakaj je tako?

Psi so na zahodu postali del folklore, najsi gre za ameriškega predsednika, ki mu kužki že tradicionalno delajo družbo, ali pa koga drugega. Slovenci iščemo stik z naravo in kuža nam predstavlja neko vez z njo. Ko sem se sam odločal za psa, nisem niti najmanj razmišljal o tem, da bom nekoč politik.

Story: Po drugi strani pa pes predstavlja svojevrstno sprostitev.

Res je! Zaradi Maksija počnem marsikaj, česar sicer ne bi. Odpravim se teč ne glede na vremenske razmere ali letni čas. Vržem se v marsikatero reko ali jezero. (smeh) Ob mrzlih zimskih jutrih pa se zaradi njega podam v naravo in verjamem, da tudi to vpliva na zdravje. Maksi mi je zlezel popolnoma pod kožo! Psi so v naši družini prisotni že od nekdaj in tudi sam bi si želel ljubezen do živali prenesti na svoje otroke. Mislim, da so prav živali tiste, ki nas naredijo bolj človeške. Iz nas povlečejo najboljše!

Story: Ne dvomim, da je Maksi velik ljubljenec družine in temu primerno tudi razvajen.

Seveda, čeprav si to pasji lastniki težko priznamo. Maksi je zelo razvajen. (smeh) To predvsem izkazuje s svojimi zahtevami po pozornosti, saj želi biti opazen. Starejši ko je, bolj želi uveljavljati svoje želje.

Story: Pravijo sicer, da je kuža odlična predpriprava na potomce.

Zagotovo! Nauči te discipline, samokritike in umirjenosti. Lahko bi torej temu tako rekli ...

Story: Si že slikate prihodnost, obdano s četico otrok in kosmatincev?

Če bi risal svojo prihodnost, bi ta zagotovo vključevala hišico v domačem kraju, dva ali tri otroke in seveda nekaj kužkov. Polovično v svojem rojstnem kraju živim, psa imam, srečno sem poročen ... za vse ostalo pa upam, da bo prišlo v prihodnosti.

Besedilo: Nika Arsovski // Foto Igor Zaplatil, Aljoša Videtič, Sašo Radej, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ