Matjaž Robavs blesti na odru Milanske Scale

Matjaž Robavs blesti na odru Milanske Scale (foto: Helena Kermelj, Aleš Pavletič, Story press) Helena Kermelj, Aleš Pavletič, Story press
16. 2. 2015

Slovenski baritonist Matjaž Robavs trenutno prepeva vlogo Haudya v operi Vojaki skladatelja Bernarda Aloisa Zimmermanna. Milanska Scala, ki velja za eno od najboljših opernih hiš na svetu, je tako odprla vrata tudi našemu pevcu.

Story: Matjaž, spoznali smo vas kot člana zasedbe Eroika leta 2007, ko ste s priredbo pesmi Stop Omarja Naberja osvojili Slovenijo.Kakšni so spomini na ta čas, ko ste zakorakali v svet t. i. glasbene estrade?

Ta korak ali pa izlet v estradni svet ni bil mišljen in se je zgodil povsem nepričakovano. Kot ste dejali, ko je prva pesem prišla na dan, so bili že prvi klici za koncerte. Mi pa še niti imena nismo imeli, kaj šele da bi imeli kakšne dolgoročnejše načrte. Tako je včasih v življenju, prepustiti se in zaupati.

Story: Sicer ste že pred tem osvojili številne nagrade in priznanja. Kaj ta glasbeniku pomenijo?

Med študijem petja sem se udeležil več solopevskih tekmovanj. Takrat še zadnjega jugoslovanskega tekmovanja v Hercegnovem leta 1991, pa do zadnjega mednarodnega tekmovanja, ki sem se ga udeležil, s Hertogenbosch na Nizozemskem. Na vseh tekmovanjih sem prejel prve nagrade. Največ sta mi pomenili prvi nagradi na svetovnem glasbenem tekmovanju na Japonskem leta 1997 in že omenjeno tekmovanje na Nizozemskem leta 2000, ki mi je odprlo pot do svetovnih koncertnih agencij.

Story: Študirali ste na Dunaju in si nato pridobili še naziv magistra umetnosti. Kakšni so bili vaši načrti glede glasbenega ustvarjanja?

Imel sem res srečo, da sem na Dunaju študiral pri dveh izrednih profesorjih, Heleni Lazarski in interpretacijo pri Robertu Hollu. Seveda si vsak pevec želi po študiju ostati na odru in prepevati, to sem si želel tudi sam in po zaključku magistrskega študija sem imel možnost zaposlitve kot solist v operi v Zürichu. To je bilo res izredno povabilo in vsak bi ga z veseljem sprejel. Jaz pa sem imel doma bolne starše in sem se odločil oditi nazaj v Ljubljano. To je bila do zdaj moja najboljša odločitev! Vse se je namreč vrnilo ob svojem času in čez nekaj let sem gostoval tudi v züriški operi. Pomembno je, da znamo slediti tudi notranjim klicem, ki so vedno v nas - znati jim moramo le prisluhniti in se modro odločati.

Story: Udeležili ste se tudi številnih mednarodnih festivalov in gostovali v številnih opernih hišah. Kje vam je bilo osebno najboljše in kakšni so bili občutki na tujih odrih pred mnogoštevilno publiko?

Vseh gostovanj ne bi našteval, opaziti pa je to, da si povsod sprejet s spoštovanjem do tebe kot osebnosti in do dela, ki ga opravljaš. Ko to opaziš, je veliko lažje delati, veliko več zraka ima umetnost, ki jo potem daješ na odru. Najtežje mi je vedno nastopati doma v Sloveniji. V spominu mi sicer ostajajo gostovanja na Salzburškem festivalu pa v züriški operi pa na Dunaju in seveda zdaj v milanski Scali.

Story: Posneli ste tudi nekaj zgoščenk. Kakšna tematika vam je najbolj blizu in kakšno zvrst glasbe najraje prepevate?

Pri nas doma smo veliko prepevali. Po kosilu smo vedno za mizo kar obsedeli in oče je vedno začel s kakšno slovensko narodno pesmijo. Prepevali smo res lepo štiriglasno (Slovenci imamo res neverjetno lepe narodne pesmi) in kot spomin na to obdobje sem posnel štiri zgoščenke s to tematiko narodne pesmi: Slovenske napitnice, Slovenske ljubezenske pesmi, Slovenske domovinske pesmi in pa Stare slovenske božične pesmi. Nekaj pesmi sem posnel s klavirjem, nekaj z orkestrom Slovenske policije, največ pa z najbolj slovenskim instrumentom, citrami, in odličnim interpretom Tomažem Plahutnikom. Vse to sem posnel resnično kot neko zapuščino rodovom, iskreno, brez vsakršne misli, ali to prinaša kakšen dobiček.

Story: Doma imamo številne odlične operne pevce, ki pa si kariero po večini gradijo v tujini. Zakaj je tako?

Ker sem tudi profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sem morda pravi naslov za vaše vprašanje. Priznati moram, da imamo trenutno v Ljubljani na Akademiji za glasbo zelo močan pevski oddelek. Pevci se udeležujejo mednarodnih tekmovanj, tudi festivalov, in prepevajo tako v ljubljanski kot mariborski operi. Končno se je vzpostavil neki most med institucijami Akademije za glasbo in dveh opernih hiš v Sloveniji in pevci imajo že med študijem, pa tudi kasneje, več možnosti, da spoznajo 'obrt' opernega odra in prepevanja. V tem vidim veliko spremembo in upam, da bo šla pot še naprej v to smer.

Story: Sicer pa je veliko Slovencev tudi v tujini in poskušajo priti do svojega kruha na tujih odrih.

Prav je, da to vsaj poskusijo, vedno jim rečem, da bodo domov še vedno lahko prišli, ker je izkušnja tujine neprecenljiva tako v umetniškem smislu kakor tudi v smislu razvoja osebnosti.

Story: Kakšna je, recimo, razlika oz. kakšna vloga je težja? Peti kot solist v operi ali na koncertnem recitalu?

Operni pevci vedno ponavljamo, da ni malih, srednjih in velikih vlog. So samo dobre in slabe, torej odvisno od tega, kako jo odpoješ in upodobiš. Se mi pa zdi, da je pripraviti recital samospevov večji zalogaj kot pripraviti operno vlogo. Vsaj zase bi tako trdil.

Story: Zanimivo je tudi, da imate operni pevci svoje agente. Kakšna je njihova vloga?

Vloga agenta je posredniška. On ve, kakšnega aduta ima v roki, torej kaj ponuja, in mora imeti tudi vpogled in pregled nad mednarodnim opernim dogajanjem. Dobro je, če ima kakšen kontakt z opernimi hišami ali dirigenti. Pa ne zato, da bi neko vlogo pevec kar tako dobil, ampak zato, da se ima sploh možnost predstaviti na avdiciji. Ponudba je tako velika, in kot pravijo veliki pevci, so za kariero potrebni talent, veliko dela in pa sreča.

Story: Kako se vi spoprimete z vlogami? Sprejmete vsako, ki vam je ponujena?

Seveda vsake ne morem sprejeti. Odvisno je od tega, ali je vloga primerna za moj glas, glede samega obsega, kot tudi dramatičnosti. Nekako se moraš s to vlogo poistovetiti. Tu je tudi razlika v prej omenjenem samospevu in operi. V operi upodobiš neki lik in se mu poskušaš približati. Pri samospevu pa je vsaka beseda del tebe, del tvoje osebnosti in tvojih preteklih doživetij.

Story: Pojete v različnih jezikih. Nekako je italijanščina še vedno najbolj speven jezik oper. Kako pa je bilo, recimo, peti v češčini?

Se spominjam ur ruske fonetike na dunajski univerzi za glasbo, kjer je bila profesorica do mene kot Slovenca zelo stroga. Očitno je mislila, da moram kot Slovan obvladati ruski jezik in me je za vsako napako okarala in rekla, da ja ne bi kdaj poskusil peti v ruščini. Vsi Kitajci in Nemci pa so bili pri njej neverjetno nadarjeni, pa čeprav jih res nisem nič razumel! (smeh) Skratka vsak jezik je zame velik izziv, nimam nobenih ovir prepevati v kateremkoli jeziku, morda je zame še najbolj zahteven in imam največ dela s francoskim.

Story: Pred kratkim smo vas na domačih tleh lahko spremljali v muzikalu Cvetje v jeseni, kjer ste igrali Janeza. Vam je bila ta vloga pisana na kožo?

O, to pa je vloga, ki je res moja. Na vseh ravneh se lahko poistovetim z Janezom: odraščal na kmetiji, šel v tuji svet oz. v mesto študirat in ves čas je hrepenel po domu in svoji muzi. Tako sem se te vloge res zelo veselil. Če se pa ob tem sreča se takšna ekipa glasbenikov oz. umetnikov in vse funkcionira, potem je takšen projekt res en sam užitek in mislim, da to dokazujejo tudi ljudje z obiskom te predstave. Povsod po Sloveniji so dvorane razprodane, letos bomo predstave ponovili v ljubljanskih Križankah in ta zgodba ljubezni se res širi po Sloveniji. Čudovit projekt za tako majhen slovenski prostor - in še izviren. Do zdaj smo vedno nekaj uvažali in še uvažamo, v tem primeru pa se je združilo najlepše, kar Slovenci imamo in premoremo.

Story: Trenutno ste v milanski operni hiši Scala, kjer pojete vlogo Haudya v operi Vojaki skladatelja Bernarda Aloisa Zimmermanna. Kako ste prestali premiero in kakšni so prvi vtisi?

Ne morem vam opisati občutka, ko stopiš enkrat na oder Scale. To je res temelj opernega sveta in preplavljen si z veliko hvaležnostjo, da smeš to doživeti. Samo ko sem pomislil, kdo v zgodovini je že stal na tem odru, me je kar streslo. Med vajami pa počasi pozabiš na to in se z vso energijo koncentriraš, da boš vlogo dobro odpel in upodobil. Vloga je neverjetno težka in zahteva na vsaki predstavi popolno koncentracijo in napor. Ni časa niti za trenutek pomisliti na kakšno ne-umnost. (smeh)

Story: Kakšni so občutki, ko pojete pred domačim občinstvom in občinstvom v tujini? V tem primeru v Milanu?

Ko si na tej stopnji profesionalnosti, ne delaš razlike med eno in drugo publiko, je pa res, kot sem že na začetku najinega pogovora omenil, da je nastopati doma vedno težje.

Story: Kako dolgo in koliko truda je zahtevala vloga Haudya?

To vlogo sem prvič pel na Salzburškem festivalu leta 2012. Začuda se je po dveh letih hitro vrnila v moj spomin in grlo. (smeh) Sicer je pa celotna opera tako zahtevna, da smo imeli obdobje vaj pol daljše, kot je sicer navada ob 'normalnih' gostovanjih. Opera je tudi neverjeten izziv za orkester in priznam, da so me v Milanu zelo presenetili. Nič niso bili slabši od dunajskih filharmonikov, s katerimi smo to opero izvajali leta 2012.

Story: Kako ste se ujeli z drugimi člani opere, glede na to, da prihajate iz različnih držav?

Tega dela sem že navajen in tudi vsi kolegi, s katerimi se srečujem ob gostovanjih. To je del umetnikovega življenja, da vedno znova srečuješ nove in odlične glasbenike. In vsem gre za to, da se naredi dober projekt, in vsak poskuša vsakemu pri tem tudi pomagati. Zato imam v vseh teh letih gostovanj v tujini samo pozitivne izkušnje in res veliko poznanstev.

Story: Kaj je zdaj naslednja stopnička, naslednji izziv, ki bi ga radi doživeli?

Ob vsem, kar sem že doživel, mi je najpomembnejše, da bi bil zdrav. Če bo tako, bom, vsaj upam tako, lahko naredil še kakšno dobro stvar in kakšen dober projekt, upam, da tudi v Sloveniji. Sicer me pa ob vrnitvi v Ljubljano čakajo študentje na Akademiji za glasbo pa snemanje nove zgoščenke s triom Eroika, z njimi prav tako pot v Baku, pa veliko predstav in obiskov po Sloveniji z muzikalom Cvetje v jeseni. Poleti pa kar nekaj solopevskih seminarjev v tujini in tega dela se res že zelo veselim.