Matjaž Tančič je v svetu fotografije že več let stalnica. Kot pravi, se vedno rad pohvali s prestižno nagrado iz leta 2013, ko ga je svetovna fotografska organizacija razglasila za najboljšega 3D fotografa sveta.
Osebni arhiv
Matjaž sicer že tri leta živi in dela v Pekingu, razglašen je bil za najboljšega 3D fotografa na svetu.
Osebni arhiv
Osebni arhiv
Poleg tega je z ustvarjanjem na Kitajskem k srcu prirasel pravzaprav vsem svetovnim galerijam, konec septembra pa se že drugič odpravlja v Severno Korejo.
Matjaž, enkrat ste že obiskali Severno Korejo, v septembru pa se tja odpravljate že drugič, kajne? Zdaj, po obisku Laibacha, je bilo o tej državi kar precej govora in zdi se, kot da pravzaprav ni tako zelo zaprta?
Mislim, da je zelo zaprta, ampak spet ne toliko, kot si predstavljamo. Kot turist jo lahko obišče praktično vsakdo, sicer imajo zelo stroga pravila, kaj lahko in česa ne, ogleda pa si jo le lahko vsak. Torej, je neka določena odprtost, ne moreš pa pričakovati, da bi prosto skakal, kjerkoli bi se ti zljubilo. Je neka fina meja med tem, kaj lahko in česa ne smeš.
Se spomnite kakšnega banalnega pravila?
Jaz sem šel tja fotografirat, zato sem gledal na malce drugačna pravila. Na primer, kamorkoli greš, so slike ali kipi voditeljev, kot fotograf pa moraš paziti, da jih na fotografiji ne porežeš. Torej, morajo biti popolnoma v kadru ali pa sploh ne. Ne moreš ga slikati na pol. Druga stvar pa je ta, da ne smeš fotografirati vojakov, kar je pravzaprav pravi mali izziv, ker so praktično povsod. Mislim, da imajo pri njih desetletni obvezni vojaški rok. Sicer pa to ni tako, kot bi si lahko predstavljali. Med tem grejo lahko domov in ne marširajo cele dneve s puškami naokoli. Ampak če ne smeš fotografirati običajnih ljudi, je težko karkoli fotografirati.
Sicer ste med svojim prvim obiskom naredili več kot sto portretov korejskih državljanov. Kako pa ste pristopili do njih?
Imel sem manjšo ekipo in s kombijem smo šli pravzaprav po vsej državi. Zato sem morda imel več možnosti stika z bolj običajnimi ljudmi. Seveda pa je šlo vse prek vodnikov, ki so obenem tudi prevajalci, producenti ...
Kako pa se razlikuje mesto od podeželja?
Kot kjerkoli drugje po svetu. Mesto je mesto in je urejeno do zadnje podrobnosti. Imajo velike avenije in dvorane, medtem ko je na vasi pristen podeželski občutek. V večini imajo kmetije in manjše hišice, sicer pa je, kamorkoli te peljejo, vsaj malce urejeno. Ne bodo te peljali recimo v Rakovo jelšo, peljali te bodo na primer v Kamnik ali Škofjo Loko. Imajo drugačno dinamiko življenja, ne počutijo se drugačni, pač živijo po svojem ritmu.
Kako pa so vas sprejeli, glede na to, da ste po vasi hodili z velikim fotoaparatom?
Zanimivo jim je bilo, da vidijo tujca v tako majhnem kraju. Ampak je bilo kot v vsaki drugi vasi. Ne prideš kar do ljudi in jim usmeriš fotoaparat v obraz. Najprej jim postaviš kakšno vprašanje, kaj počnejo, od kod so, in potem jih vprašaš, ali lahko narediš kakšno fotografijo. Ampak glede na to, da so ti ljudje okupirani s tisoč in eno stvarjo, sem vedno poskušal narediti čim hitreje, ker seveda niso navajeni poziranja, nočejo biti izpostavljeni.
Ste pri tem imeli kakšno spremstvo?
Imel sem dva vodnika, ki sta bila moja producenta, asistenta, organizatorja in seveda na neki način tudi nadzornika, ki sta povedala, kaj lahko in česa ne smem. Kaj lahko gremo in kam ne. Z mano je bila tudi prijateljica Viki, ki je prišla z menoj iz Pekinga in je bila obenem tudi moja producentka. Ker je bila že večkrat v Severni Koreji, je poznala ljudi in velikokrat nastopila kot posrednica med menoj in drugimi, obenem pa je tudi snemala zakulisje tega projekta. Vesel sem, da bom imel še ta del, ker po navadi vidiš samo končni izdelek, ne pa tudi tega, kako je izdelek nastal.
Pa ste kot fotograf morali pridobiti kakšna dovoljenja?
Seveda. Ampak sem vse to urejal prek Cori studia, ki ima turistično agencijo. Oni že 15 let organizirajo potovanja v Severno Korejo in imajo zaradi tega veliko zvez in poznanstev. Oni so mi predlagali ta projekt in uredili vsa dovoljenje. Tak projekt je v lastni režiji pravzaprav nemogoče narediti, ker gre za močno specifično zadevo in ni kar tako. Sicer pa se tudi tu do zadnjega ni vedelo, kam bomo šli in kaj bomo lahko naredili.
Torej bi lahko rekli, da imajo nekakšno zaupanje do tujcev? Poznajo našo državo?
Nekaj že poznajo. Vseeno smo bili del Jugoslavije in nas poznajo kot njen del. Jugoslavija je bila s Severno Korejo prijateljica, njihov prvi predsednik je bil v Ljubljani, Tito pa pri njih. Tudi sami veste, da imajo vse te komunistične države dobro brezplačno šolstvo, zato so ljudje kar razgledani. Brez dvoma pa lahko rečem, da so našo državo poznali bolj kot povprečen Američan.
Kaj pa vas je sicer najbolj fasciniralo?
To, da je bilo vse kot eno potovanje v času. Da je vse bilo videti normalno, ampak normalno v nekem nenormalnem retro slogu. Nič ni bilo moderno, vse je bilo staro. Bilo je kot potovanje v času. Ko vstopiš na letališče, se pravzaprav znajdeš v preteklosti.
■ KAJA MILANIČ