Zaključil se je letošnji slovenski filmski festival Liffe, na katerem so predpremierno predstavili tudi nov film slovenskega avtorja Metoda Pevca z naslovom Dom. Njegova filmska zgodba je le posledica resnega socialnega vprašanja, s katerim se v zadnjem času srečuje naša družba. Kot režiser se je torej odločil, da zgodbo anonimne množice v senci družbe predstavi širšemu krogu gledalcev.
Story: Ljubljanski filmski festival prav zagotovo dosega mednarodno slavo.
Liffe je za vsakega filmarja in najbrž za veliko Ljubljančanov vsakoletna maša. Bil bi greh, če se ga ne bi udeležil. Zgodilo se je že, da sem zaradi obveznosti (snemanje) ujel komaj kašno predstavo. Ne vem, kaj je še bolj mučno kot z razdalje spremljati stvari, ki jih zamujaš.
Story: Na njem se predstavljate z dokumentarnim filmom Dom, ki ne prikazuje medijskih zgodb tako imenovanih tajkunov, odgovornih za propad gradbenih podjetij, temveč nekoliko manj odmevne usode delavce. Zakaj ste želeli prikazati še njihovo plat?
Mediji imajo radi negativne junake. Slovenski gradbeni grofi in baronice so odigrali zelo vidne vloge v dnevnoinformativnih nadaljevankah. Ogoljufani delavci so v teh prispevkih bolj ali manj statirali v vlogi anonimne množice. Preprosto nisem verjel, da so ti tajkuni bolj zanimivi kot njihove žrtve.
Story: Menite, da so v javnosti njihove zgodbe zamolčane?
Težko bi rekel, da so bile zamolčane. Kdor molči, še ni zamolčan, ampak danes je zelo pomembno biti glasen, medijsko navzoč, zato imamo vendar nov poklic, piar, stike z javnostjo. Sodobni mediji imajo vse preveč posredovanih, prirejenih in celo plačanih informacij. Delavci so včasih celo dobili besedo, a če hočeš v poplavi medijev in tega demokratičnega trušča še koga prepričati, potrebuješ več kot besedo, potrebuješ botra, podporo in posluh na drugi strani. Potrebuješ nekoga, ki temu medijskemu procesu sistematično streže.
Story: In zato ste se odločili, da jim boste prisluhnili?
Sem proletarski otrok. Živim v Mostah, ki so bile vedno delavsko predmestje. Zadnjih 20 let spremljam razvrednotenje osnovne vrednote dela. Tudi če odmislimo leninistične fraze, zadnjih 20 let nismo in še vedno ne cenimo dela. Šele v zadnjem času, ko so nam pobrali že milijarde, počasi dojemamo, da moramo tudi finančne špekulacije nazadnje plačati davkoplačevalci, in to nič drugače kot s trdim delom.
Story: V vašem filmu torej ne nastopajo klasični glavni igralci ...
V filmu nastopajo zelo različni ljudje, ker v tem domu danes tudi stanujejo zelo različni ljudje: delavci, ujeti v čakanje in brezposelnost, mladoletna dekleta z resnimi adolescentskimi krizami, deložiranci, socialno ogroženi ljudje, pisana druščina ...
Story: Pa vendar nihče izmed njih tega stanovanja ne kliče 'dom'. Zakaj torej takšen naslov?
Prav zato. Dom vsi doživljamo zelo močno, to je tisto vsakdanje zavetje, kjer se počutimo varno. Lahko je majhen, lahko je hlevček, pomembno je, kako se počutiš. V tem domu pa se nihče ne počuti doma, vsi živijo v veri, da je bivanje tam nekaj začasnega. Žal ta začasnost traja včasih zelo dolgo. Trideset let življenja v samskem domu, kjer imaš samo eno od treh postelj v sobi, 30 let brez svoje kuhinje, brez svoje kopalnice, brez svojega ogledala? To si je težko predstavljati, ampak tako je živela večina gradbenih delavcev v Sloveniji.
Story: Med snemanjem ste torej prisluhnili mnogo zgodbam teh ljudi.
Večina teh delavcev so tudi moji vrstniki. To so posebni občutki, ki smo si jih delili ne glede na stopnjo izobrazbe in položaj v družbi. Marsikdaj me je bilo sram, kako se država Slovenija vede do ljudi, ki so to državo izgradili. Pomembni so samo še tisti, ki so jo osamosvojili! Najbolj se me je dotaknilo, kako zelo fantje (možakarji, krepko čez petdeset) pogrešajo varnost, ki jim jo je dajala neka prejšnja družba, ki ni bila tako obremenjena s storilnostjo, imela pa je odnos do človeka in neprimerno več solidarnosti.
Story: S stanovalci ste preživljali večino delovnega dneva, za potrebe filma ste v domu najeli tudi sobo. Kako je bilo bivati v takem okolju?
Res sem eno leto imel sobo v domu, tam sem bil celo prijavljen, tja sem hodil delat, ne vem pa, kaj bi rekla žena, če bi tam še spal ... Je bil pa to način, da sem s stanovalci navezal bolj pristne odnose.
Story: Film je nastajal dobri dve leti, prav gotovo pa ne bi bil isti brez ljudi, ki so vas v tem času podpirali.
Kadar kaj delam, sem ponavadi zamaknjen in siten, zato sem vesel, če me kdo sploh prenaša, kaj šele, če me podpira. Doma je nekaj takih herojev.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
