To obljubo je otrokom iz socialno ogroženih družin dal radijski voditelj Radia 1 Miha Deželak.
8. junija se je namreč s prav posebnim vozilom, kvadrociklom, odpravil na dobrodelno pot po Sloveniji. Lani je prevozil skoraj 500 kilometrov in osrečil več kot 600 otrok.
Kako se pripravljate na pot po Sloveniji?
Fizične priprave so kar naporne, saj je bil zadnji mesec pred akcijo najbolj aktiven. Vsak dan brez izjeme sem bil po eno uro na domačem sobnem kolesu, hodil pa sem tudi v hribe.
Tokrat vas je ekipa presenetila s prav posebnim vozilom, kvadrociklom, s katerim se odpravljate na pot. Kako mislite, da se boste znašli z njim?
Dobro je to, da je lažji kot lanska rikša. Nima strehe, ima pa nekaj prestav, a v vsakem primeru me je najbolj strah klancev. Zelo pa me veseli, da je še en sedež zraven, in verjamem, da mi bodo lahko na poti pomagali tudi poslušalci, saj brez njih take veliko in lepe akcije s plemenitim ciljem ne bi mogli izpeljati.
Ob poti je po navadi tudi veliko navijačev, ki vas spodbujajo?
Res je. Vsak, ki pride, pomeni dodatno motivacijo in zelo sem jih vesel. Lepo je s kom poklepetati, saj pot hitreje mine.
Lani ste zbrali neverjetnih 157.000 evrov. Zakaj je po vašem mnenju akcija Deželak junak tako uspešna, da podira rekorde?
Ker je dobrodelna in ker pomagamo otrokom. Na našem radiu se z vsem srcem lotevamo tovrstnih akcij, veliko je načrtovanja in presenečenj.
Katera zgodba se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Ni samo ena, več jih je, in te so res pretresljive. V spominu mi je ostal deček, ki je v koloniji prvič v življenju poskusil telečji zrezek, pa najstnici, ki nista znali plavati, saj so doma tako revni, da pred tem še nikoli nista bili na morju. Ne bom pozabil niti mladega dekleta, ki se je vzgojiteljici zaupala, da so jo prijatelji posilili. In zaradi dobrih ljudi, ki želijo pomagati tem otrokom, je mogoče doseči zneske, ki gredo v višave.
Vsako leto pripravite pompozen zaključek na obali, kaj načrtujete letos?
Držimo se preverjenega scenarija. Zaključili bomo na Debelem rtiču, s skokom v morje, saj je to že simbolično. Že komaj čakamo, da vidimo, kakšen bo končni znesek in koliko otrok bomo lahko peljali na morje. Ko to izvemo, je med nami nepopisno veselje. Na zaključek akcije pridejo poslušalci, sodelavci, sorodniki in družina. To je res čustven trenutek, pika na i. Ne predstavljam si ga nikjer drugje kot na Debelem rtiču.
Ali poleti kdaj obiščete te presrečne otroke, ki jim omogočite počitnice na morju?
Seveda, večkrat! To je neverjetna izkušnja, pred tem se poskusim pripraviti, da ne bom cmerav. A vsakič, ko pridem tja, se mi solze kar ulijejo. Vedno mi pripravijo nekaj posebnega, to so neverjetni sprejemi, tako zelo lepo je. To se mi vtisne v spomin in kadar mi je res težko na poti, ko pride kriza, se spomnim teh otrok.
In kaj takrat odmeva v vaši glavi?
Rečem si: “Kaj se ti smiliš sam sebi, pomisli, kako je tem otrokom in v kakšnih težkih okoliščinah živijo. In kako lepo jim bo, da bodo šli na morje za deset dni ter ušli iz težkega vsakdana. Daj zdrži, bo že šlo nekako.” Ja, to so res taki sončki, ki zelo težko živijo. Med prvomajskimi počitnicami sem že obiskal eno skupino v Zambratiji. Tam sem slišal nekaj tako težkih zgodb, ki me že zdaj gor držijo, zato bom garal zanje!
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Darja Štravs Tisu
