Miha Mazzini (avtor in režiser Izbrisane): Tudi "oni drugi" so samo ljudje

V tem trenutku v tej državi več ne obstajaš. Ni te v nobenem računalniškem sistemu, izbrisan si. »Kaj takega se v naši državi ne more zgoditi!« si misliš. Pa se je. 25.671 ljudem, ki so imeli vse zakonite pravice bivanja v Sloveniji, pa so jim z nezakonitim ravnanjem oblasti leta 1992 odvzele njihov pravni status. Zgodbe teh ljudi je prek samske mamice, ki ji v porodnišnici zadržijo otroka, v svoji knjigi Izbrisana prepletel avtor Miha Mazzini, roman pa se je te dni v njegovi režiji preselil na velika platna. V filmu je svojo zadnjo filmsko vlogo odigral tudi pokojni igralski velikan, Jernej Šugman.

Ste se kdaj v življenju počutili 'izbrisanega'? Nekako se mi zdi, da to občutimo že v otroštvu, ko nas izrinejo iz peskovnika, se nočejo igrati z nami in ostanemo sami. Tako si namreč jaz predstavljam občutke izbrisanih – nikamor ne pripadajo, odrinjeni so na rob družbe in vse to niti ne po lastni krivdi. Da o strahovih, kako naprej, niti ne govorim.

Jaz sem že od nekdaj outsider. Odraščal sem pri versko blazni stari mami, ki je videla angele, se pogovarjala z dušami, jaz pa nisem videl ničesar. »Kaj 'čemo, prikrajšan je pob Boga, takšen se je pač rodil.« Ta občutek obstranstva mi je nekako ostal. Naši možgani vedno iščejo občutek pripadnosti, to smo mi, to so pa oni drugi, pri tem pa prepogosto pozabimo, da so oni drugi tudi ljudje. In z izbrisanimi se je zgodilo prav to. Vlada je z izbrisom v nekem trenutku ustvarile te, druge. Vse, kar so ti drugi 'storili', je bilo le to, da so bili rojeni nekje drugje, potem pa so čez noč postali državni sovraž­niki. Nihče se ni vprašal, kaj je ta človek sploh storil, pa vendar so ga vsi prezirali.

Ali je res tako težko sprejeti, da so tisti 'drugi' tudi samo ljudje, kot pravite? S podobnimi težavami, kot jih imamo mi, s podobnimi življenji in da smo na zelo tanki meji, da tudi mi postanemo 'drugi'?

Spomnim se, da sem bral o nekem eksperimentu, ko so otroku v vrtcu na čelo nalepili nalepko. Seveda so ga vsi izločili, ker je bil edini in takoj se je šušljalo: »O madonca, to je on drugi.« Potem pa so jih polepili več in nenadoma so vsi želeli nalepko, ker niso hoteli biti tisti drugi, ki je nimajo. Hitro se obrne. Ampak ob tem se nihče ni vprašal, zakaj ima on sploh nalepko. Kaj je storil? Nič, samo vseeno ga postrani gledamo. Ali pa če se preselimo za šank, kjer nekdo pije laško pivo, drugi pa uniona. Po slovenskih vaseh so bili krvavi pretepi, dokler ni obojih kupil Heiniken in je zdaj mir. (smeh) Nekako tako je bilo z izbrisanimi. V nekem trenutku jih je nekdo določil za 'slabe' ljudi in z birokracijo so morali dokazovati nasprotno.

Birokracija … beseda, ob kateri večina ljudi zavija z očmi.

Ja res, kar stisne te. Izbrisani so morali prinašati svoje rojstne liste, Ana iz filma je bila rojena v Kragujevcu, kjer nima stika z nikomer, kjer nikogar ne pozna, saj že vrsto let živi v Sloveniji, čuti se kot Slovenko. Kako naj se človek sploh znajde v takem položaju? Postavili so jim skorajda nemogoče zahteve. Bizarno. Tudi če veš, da imaš vse papirje urejene, se v nekem trenutku počutiš krivega, kot da si storil nekaj zelo narobe.

In kot smo videli v filmu, na začetku posameznik najbrž sploh ni vedel, da pripada neki širši skupini, mislili so, da se je to zgodilo samo njim, da je z njimi nekaj narobe.

Tako je. Moramo se zavedati, da se je to zgodilo v predinternetnem času, ko še ni bilo družbenih omrežij, da bi objavil, kaj se ti je zgodilo, in bi se v sekundi pofočkalo par tisoč ljudi. Niso mogli preveriti, ali so v tem sami ali ne. Če ugotoviš, da si del velike skupine, ti je takoj lažje, v tem primeru pa je zavedanje, da niso edini, prihajalo zelo počasi. In ljudi je bilo sram povedati, priznati. Še v procesu nastajanja filma, ki je trajal deset let in kjer sem sodeloval z ogrom­no ljudmi, me je presenetilo, ko mi je po nekaj dneh sodelovanja eden povedal, da je bil tudi izbrisan. Predvideval sem, da bo povedal kaj več o tem, a to je bilo vse. Ko te enkrat država odreže, v celoti odreže tudi tvoje zaupanje. Človek pa je narejen tako, da mora zaupati.

Menite, da se bo zdaj, ko je film zunaj, oglasil še kakšen izbrisan?

Od tega je zdaj že več kot 25 let, veliko jih je že pokojnih, kar je tudi eden od razlogov, da država tako zavlačuje, saj če ti ljudje umrejo, potem ne bodo tožili za odškodnine, kajne? Treba se je zavedati, da v birokratskem sistemu čas teče drugače. Ni tako, kot če bi se midva zdaj nekaj zmenila in zadevo rešila v nekaj urah. Tam je treba vložiti prošnjo in priti čez pol leta nazaj, vmes poslati še to, ono in tako minevajo leta. Že ko se sosedje med sabo tožijo pri nas, se vmes zamenja cela generacija. Življenje postane prekratko, da bi se človek dobro iztožil. (smeh) Dvomim, da bo film po četrt stoletja koga spodbudil, da se oglasi, ker je dal že preveč skozi, in kot sem že omenil, odrezal zaupanje v državo.

Se ljudje sploh zavedamo, kaj pomeni biti izbrisan?

Zelo težko. Gremo na bankomat, normalno vse dela, gremo k zdravniku z zdravstveno kartico, vse dela. Njim pa nenadoma, dobesedno čez noč, nič več ne dela. Niso izgubili le državljanstva, tudi pravico do stalnega prebivališča. Sosed te lahko vrže iz lastnega stanovanja in zamenja ključavnico, ker se nimaš kam pritožiti. Visoko noseča ženska pride rodit, v sistemu je izbrisana, kaj boš storil, treba je takoj reagirati. Ne moreš je poslati domov in reči, pridite čez eno leto. Film temelji na resničnih zgodbah, še najbolj resnični so tisti deli, za katere je občinstvo prepričano, da so izmišljeni.

Film se veliko ukvarja z vprašanjem pripad­nosti, biti sam, ali kot ste že omenili, ko izveš, da si del skupine, ti je lažje.

Poglejmo primer Steva Jobsa in lastnike Applovih naprav, ki mislijo, da so preganjani. Organizirajo celo luksuzna križarjenja za lastnike Applovih naprav, da se dobijo in pomenijo o tem, kako so preganjani. So tisti, ki imajo iphon in pripadajo Applu, potem pa so tisti drugi, ki imajo androida. Problematično je, ker raznorazne pripadnosti vsi izkoriščajo. Od tržnikov do politikov. Človek si po eni strani želi biti neodvisen individualist, po drugi pa vsi nekam pripadamo, če ne drugam, smo vključeni v neke skupine​ na Facebooku ali Instagramu, kjer vneto klikamo in držimo skupaj, ker smo skupina. A kot pravi glavna igralka v filmu, lahko je biti sam, ko ti gre dobro, ko ti gre slabo, pa se pokaže vrednost skupine in povezovanja.

Kakšen je vaš pogled na številne skupine​ na Facebooku glede na to, da ste računalniški strokovnjak? Če govoriva o vrednosti skupine, ki ste jo omenili.

Prvi primer, ob katerem sem videl, ali so ti všečki, prijatelji in skupine kaj vredni, je bilo ob primeru nesrečne Šerbi. Imela je neverjetno ogromno število oboževalcev, a ko so organizirali eno dobrodelno nabiralno akcijo, da ji ne bi bilo treba odrezati noge, je bil izkupiček nekaj evrov. Zato pravim, da so te virtualne pripadnosti bežne, površinske, hitro se menjajo. Zdaj sem tukaj, čez pet minut poklikam in pripadam neki drugi skupini.

V eni izmed vaših kolumn sem zasledila, da vam nekdo očita, da ste iz zelo resne teme naredili Hollywood. Ali ni ravno to namen umetnosti, opozarjati, postavljati družbi ogledalo, odstirati tančice?

Takole bom rekel – če umetnost ne bi bila potrebna, bi že zdavnaj izumrla. Zdi se mi, da umetnikova naloga, ko začne družba razpadati na one in druge, od blizu pogledati, kdo so ti drugi. Moje poslanstvo je, če lahko temu tako rečem, da kot avtor razgibam bralca ali gledalca, tako čustveno kot razumsko. Je pa zanimiv odziv bralcev iz tujine, ki so brali Izbrisano in imajo dobre slovenske prijatelje. Bili so presenečeni, saj jim ti njihovi prijatelji vsak teden poročajo, kaj se v Sloveniji dogaja, izbrisanih pa niso nikoli omenili.

Tudi če Slovenci glasno ropotamo o izbrisanih, pohvaliti se s tem ne moremo. Nihče ne bo rekel: »Poglejte, kaj smo naredili, izbrisali smo več kot 25 tisoč ljudi!« In kadar se zgodi nekaj tako velikega, pa si o tem nihče ne upa govoriti, se okrog tega ustvari temna skrivnost, ki jo je najbolje pustiti na miru. Kar je bilo zapisano že v Bibliji in je zdaj z epigenezo dokazala tudi znanost – travmatične stvari v družbi ali družini šele s tretjo generacijo udarijo ven. In tako se zdaj kar nenadoma ukvarjamo z žrtvami povojnih pobojev.

Kakšna je torej vaša napoved, kaj zdaj pometamo pod preprogo, o čem molčimo, kaj nas bo šokiralo čez tri generacije?

Slovenija je na eni takšni zanimivi poziciji, da se je sama izolirala, po drugi strani pa nosimo vse posledice, ki jih nosi zahodna Evropa. Vse več starejšega prebivalstva, razslojevanje na bogate in revne, zadnjič sem celo zasledil oglas za prvo varovano sosesko, kar pomeni, da vam z ograjo in nekimi sistemi zastražijo hišo, da vam nihče nič ne more. Do zdaj tega nismo potrebovali, očitno pa je negotovost med ljudmi že toliko zrasla, da se morajo zazidati. Na neki točki se je država začela spraševati tudi, kaj bomo pa z mladimi, in odgovor na to je: naj zanje poskrbijo njihovi starši. In tako so mladi izobraženi, z minimalno plačo, na milost in nemilost prepuščani staršem. Živijo doma, hranijo se doma in nekje potihoma čakajo, da bodo vse to podedovali. In s to odločitvijo, da ne bo na tem področju nič storila, je država posejala ogromno družinskih dram, ki bodo nekoč butnile ven.

Še živimo v časih, da bi se umetnika kdo bal? Včasih so pred njimi trepetali, kaj bodo napisali, kaj bodo povedali.

Ne. Je pa tako, da vsako obdobje najde poklic, od katerega se pričakuje odrešitev. Trenutno se recimo končuje obdobje, ko smo pričakovali rešitev od ekonomistov, in počasi dojemamo, da se nič ni bistveno spremenilo in ekonomisti ne bodo rešili sveta. V taki vlogi so bili konec 19. stoletja pisatelji. Dostojevski, Tolstoj … ljudje so dejansko čakali, kaj bo nekdo napisal, da bodo dobili smernice, kaj je treba spremeniti in kako to narediti. Zdaj pa smo v dobi interneta. Vsi pišejo, zelo malo ljudi bere. Na spletu vas nihče ne posluša, vsi kričijo in poskušajo s tuljenjem pritegniti pozornost, od pisateljev se pa nič več ne pričakuje. Hvaležen sem za vse obiskovalce v kinodvoranah, ki mi podarijo uro in pol svojega časa, kar je v tem času tuljenja prava redkost. Ura in pol brez interneta, brez vsega! In prav zaradi tega jaz svoje bralce in gledalce spoštujem. g

Besedilo: Katja Štingl // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj