Dobrih šest mesecev je minilo, odkar so sena Bleiweisovi 30 v Ljubljani prvič prižgale studijske luči in vdihnile življenje novemu spletnemu informativnemu mediju N1 Slovenija. In šest mesecev je del ekipe tudi vrhunski Miha Orešnik.
Lahko bi rekli, da so vdihnile življenje pionirju v slovenskem medijskem prostoru, kajti takšnega doslej pri nas nismo poznali. Zrasel je pod taktirko odločne in predvsem odlične odgovorne urednice in direktorice Katje Šeruga, ki ji je kljub pandemiji uspelo v rekordnem času sestaviti profesionalno zasedbo, s katero se je začelo pisati novo poglavje v medijski zgodovini Slovenije.
Po šestih izjemno uspešnih mesecih, ki so predvsem plod predanosti in trdega dela, smo izmenjali nekaj besed z voditeljem informativne oddaje N1 Studio, Miho Orešnikom, ki je bil prisoten že od samega začetka pisanja zgodbe N1 Slovenija. Iz prve roke nam pojasnil, kakšna je pravzaprav dinamika dela v 'hard news' digitalnem mediju ter s katerimi izzivi se je soočal, ko je nastopil svojo funkcijo.
Slovenija vas je imela doslej priložnost spoznati kot radijca, televizijskega novinarja, voditelja dnevno informativnih oddaj na Kanalu A in Pop TV, zdaj pa tudi kot voditelja in producenta spletne informativne oddaje N1 Studio. Ste si od nekdaj želeli delati v medijih?
Pravzaprav ne. Kot otrok sem sanjal bolj o kakšnem poklicu s področja naravoslovja. Zlasti me je zanimala biologija.
Kakšni so bili vaši medijski začetki, prvi javni nastopi, prvo vodenje informativne oddaje? So bili kdaj trenutki, ko ste podvomili o sebi in izbiri karierne poti?
Prvi javni nastopi so bili v okviru šolskega radia v osnovni šoli, imel pa sem tudi nekaj nastopov v glasbeni šoli. Vedno sem imel precejšnjo tremo, zlasti ob nastopih pred večjim številom ljudi. Tudi ko sem še delal na radiu, nisem bil najbolj sproščen, zato so se seveda porajali dvomi. A ko po letih poskusov in truda ugotoviš, v čem si lahko dober in da obstaja možnost nadaljnjega razvoja, potem veš, da si na pravi poti. Dvomi so torej lahko nekaj dobrega, dokler te ne začnejo ovirati in povzročati blokad.
Danes vas vidimo v vlogi voditelja brez dlake na jeziku. Kje ste pilili svoje komunikacijske sposobnosti? Ste bili že kot otrok aktivni v obšolskih dejavnostih, ki so vključevale komunikacijske spretnosti?
V osnovni šoli sem obiskoval dramski krožek in se učil tujih jezikov, sicer pa sem res veliko govoril. Če vprašate katero od mojih nekdanjih učiteljic, bi najbrž rekla, da včasih celo preveč. (smeh) Vedno sem bil tudi zelo zvedav, vse me je zanimalo, vsaki stvari sem želel priti do dna. Čeprav se tega takrat še nisem zavedal, je bila to odlična osnova za dobro opravljanje novinarskega dela.
V letu 2021 ste zamenjali službo. Zapustili ste dobro znano delovno okolje v medijski hiši Pro Plus, d. o. o. Kakšen je bil vzrok za vašo odločitev in katero področje vam je ob nastopu voditeljske funkcije predstavljalo največ težav?
Delo na televiziji je sicer dinamično in vedno zanimivo, o odhodu iz prejšnje službe niti nisem razmišljal, dokler me ni Katja Šeruga, odgovorna urednica in direktorica N1 Slovenija (s katero sva zelo dobro sodelovala tudi v prejšnji službi), povabila k ustvarjanju novega medija. To me je zelo pritegnilo, saj sem vedno verjel, da v Sloveniji kljub majhnemu trgu še obstaja prostor za nov kakovosten, profesionalen in kredibilen medij. Sploh ker gre za spletni medij z velikim poudarkom na video vsebinah, česar pri nas v takšni obliki še ni bilo. Pretehtala je tudi možnost nadaljnjega kariernega razvoja, kar mi je bilo vedno zelo pomembno. Prav tako sem dobro poznal blagovno znamko N1, ki je že leta zelo uveljavljena v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Največji izziv ob začetkih na N1 je bilo zagotovo lotevanje se tudi tistih tem, s katerimi se prej nisem tako intenzivno ukvarjal.
Katere so teme, ki jih še posebej radi raziskujete in o njih poročate, in katere so tiste, ki bi se jih najraje izognili v velikem loku?
V prejšnji službi sem pokrival predvsem notranjo politiko, včasih tudi druge odmevnejše dnevne dogodke, zdaj pa vodim oddajo, v kateri z gosti obravnavam široko paleto različnih tem. Poleg notranje politike tudi zunanjo, pa seveda covid-19 in zdravstvo, gospodarstvo, okolje, družbena vprašanja, kulturo, šport ... Nobene teme se ne izogibamo, če je relevantna, pomembna za ljudi in jih zanima.
V svoji karierni zgodovini ste imeli vrsto različnih sogovornikov. Kako se pripravljate na intervjuje in pogovore z ljudmi, ki prihajajo iz najrazličnejših krogov? Kako se profesionalno izognete potencialnim trenjem?
Kakovostna raziskava in priprava sta ključna za dober pogovor. Da lahko postaviš tudi kakšno podvprašanje in ne slediš samo napisanim vprašanjem. Včasih pride tudi kakšna izredna novica, ki jo želimo čim hitreje obravnavati v oddaji (tu je prednost spleta, ker lahko zelo hitro reagiramo) in časa za pripravo ni prav veliko. Zato je zelo pomembno, da si tudi sicer z vsem na tekočem, da aktivno spremljaš aktualno dogajanje in da lahko izpelješ kakovosten in informativen pogovor tudi brez kopice pripravljenih vprašanj. Ključno je, da veš, kaj moraš od sogovornika dobiti, da imaš dober občutek, kaj bi gledalce in bralce utegnilo zanimati. Trenjem se najbolje izogneš tako, da ne delaš razlik. Da si do vseh, zlasti do odločevalcev, enako neizprosen, kritičen, a hkrati korekten.
Kot izkušen novinar in voditelj imate tudi svoj pogled na slovenski medijski prostor. Kako bi ga ocenili, če ga primerjate z drugimi svetovnimi mediji, ki jih najpogosteje spremljate?
Zelo nerad komentiram delo drugih kolegov, ker po 15 letih dela v medijih dobro vem, kakšni so delovni procesi in kaj vse gre lahko v povprečnem delovnem dnevu v medijski hiši narobe. Bralci, poslušalci in gledalci seveda vpogleda v celotno sliko nimajo, zato je lahko ta ob kakšnih napakah pogosto popačena. Naš medijski prostor se mi sicer zdi precej pluralen, mediji lahko pišejo, kar želijo.
Še več, nekatera strankarska glasila se lahko povsem brez težav predstavljajo kot neodvisni mediji. Pritiski seveda so, kot so tudi v tujini, a od vsakega novinarja posebej je odvisno, v kolikšni meri jim je pripravljen podleči. Pri tem je pomembna tudi zaslomba pri urednikih in v kolektivu, v nekaterih medijih pa na poročanje vpliva tudi lastniška struktura. Posebna zgodba sta RTV Slovenija in STA. Sploh pri slednji, ki je za slovenski medijski prostor neprecenljiva, je šlo dobesedno za mrcvarjenje s strani oblasti.
N1 Slovenija je pred kratkim praznovala prvih šest mesecev obstoja. Začetek na novih temeljih je bil najbrž vse prej kot enostaven, kljub temu pa ste se v relativno kratkem obdobju trdno zasidrali v slovenski medijski prostor. Nam lahko opišete, kako ste z N1 začeli pisati novo poglavje v medijski zgodovini Slovenije in kateri so bili tisti prvi, morda tudi najtežji koraki?
O vseh podrobnostih začetnega obdobja bi bilo najbolje, da povprašate kar direktorico Katjo, ki ji je v rekordno kratkem času - in to sredi pandemije - uspelo pridobiti odlične urednike, novinarje, snemalce, montažerje ... Zbrala je ekipo, ki se je že takoj na začetku odlično ujela. Ob večjih dogodkih smo znali odreagirati hitro in ažurno, s točnimi in preverjenimi informacijami. Vesel sem, ker nam nič ni težko in skupaj res lahko naredimo marsikaj. To smo doslej s svojimi rezultati že večkrat dokazali in opozorili nase. Posledično kar hitro pridobivamo vse več zvestih bralcev in gledalcev.
Kaj vas pri vašem delu najbolj osrečuje?
To, da noben dan ni enak prejšnjemu. Ves čas nove teme, nove zgodbe, veliko je raziskovanja in iskanja informacij ter sogovornikov. Spoznaš res veliko ljudi in se o njih tudi nekaj naučiš, kar so neprecenljive izkušnje. Še vedno pa je največji adrenalin, ko greš na teren in v živo poročaš z dogodka. To je tisto najbolj pristno, osnovno novinarstvo. Ko govoriš o tem, kar vidiš in slišiš. Tak primer so vremenske ujme in pa v zadnjih mesecih protesti, ki smo jih na N1 pokrivali v živo - ko je policija uporabila nasilje in (ali) široko uporabo prisilnih sredstev. To poročanje je zagotovo tudi najbolj zaznamovalo mojih prvih šest mesecev na N1 Slovenija.
Nam lahko opišete, kako poteka vaš povprečni delovni dan? Najbrž se ne konča, ko ugasnejo studijske luči ...
Drži, tudi začne se veliko prej, preden se luči prižgejo. Že ob jutranji kavi, včasih tudi prej, so klici, sporočila, e-pošta, pregledovanje domačih in tujih medijev ... Veliko je usklajevanja z gosti, kdaj lahko pridejo, ali bodo prisotni v studiu ali bodo gostovali na daljavo, termin oddaje pa je treba uskladiti tudi z našimi preostalimi prenosi s terena, ki jih ni malo. Včasih se seveda tudi kaj zalomi, pa gost sodelovanje zaradi višje sile odpove. No, enkrat enega od ministrov celo ni bilo v studio, čeprav je bilo gostovanje že dlje časa potrjeno. Pri tolikšnem številu oddaj (imamo jo praviloma vsak delovnik), se seveda lahko zgodi marsikaj. Ko je oddaje konec, takoj stečejo priprave na naslednjo, vmes so še uredniški sestanki in iskanje odgovora na najpogostejše vprašanje v redakciji N1 (in verjamem, da še marsikje): 'Kaj bomo pa danes jedli?' (smeh).
Sem ter tja se vsi soočamo z dnevi, ko preprosto nimamo prave energije za nič konkretnega in takrat po navadi stvari delamo bolj 'z levo roko'. Vi si tega v svojem poklicu ne morete privoščiti. Kako in kdaj si običajno vzamete čas zase in za polnjenje baterij? Kaj takrat najraje počnete?
Pri takem poklicu in verjamem, da še pri številnih drugih, si je treba znati vedno vzeti čas tudi zase. Sicer te lahko povsem pogoltne, izpljune pa šele, ko je že prepozno. Zato sam prisegam na obvezen, vsaj dvotedenski poletni dopust in tudi vmesno polnjenje baterij, če je to potrebno. Pri meni so to ribolov in pobegi v naravo, zlasti ob vodi in v gozd. Skrbim pa tudi za svoj vodni vrt, ki ga imam doma za hišo. V njem je večje število rib in vedno bolj obsežna zbirka vodnih, obvodnih in mesojedih rastlin.
Katere so tiste osebne vrednote, ki vas odlikujejo in vam obenem služijo pri opravljanju novinarskega/voditeljskega poklica?
Zvedavost, spoštljivost, resnicoljubnost, včasih tudi neposrednost. V ključnih trenutkih, ko je najbolj napeto, pa tudi mirnost.
Kaj bi sporočili mladim, ki želijo postati novinarji ali voditelji informativnih oddaj?
Sprašujte. Tudi večkrat. Ko ne dobite odgovorov, vztrajajte. Vsak sogovornik ima lahko nekaj pomembnega za povedati, zato ne podcenjujte nikogar. Pogovarjajte se odločno, a spoštljivo. Bodite natančni. Čeprav časa v novinarstvu ni veliko, si ga morate včasih vzeti. Predvsem pa zase, ko je to potrebno.
Katera pa je vaša najljubša praznična jed?
Tatarski biftek.
Se tudi sami kdaj zavrtite za štedilnikom in kaj takrat najraje pripravljate?
Časa za to ni prav veliko, občasno pa poskusim pripraviti kakšen dober steak. Včasih kar uspe, mislim pa, da ne bi bil ravno za v Masterchef. (smeh)
Kateri 'vrh' si še želite osvojiti v svojem življenju (zasebno ali profesionalno)?
Želim si, da bi še naprej lahko ponoči mirno spal.
Napisala: Adisa Burzić // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik