Miha Orešnik: "Z vsemi poskušam imeti spoštljiv in profesionalen odnos"

Začetki vaše kariere segajo v leto 2007, ko ste začeli delati na radiu. Kakšne spomine imate na tiste čase?

Ja, to poletje bo že 14 let, odkar se je vse skupaj začelo na domžalskem Radiu Hit. Tistih časov se spominjam z veliko nostalgije – sploh zato, ker je ta radio, tako kadrovsko kot programsko, danes le še bleda senca nekdaj zelo močnega in vplivnega medija v osrednji Sloveniji.

Tja sem prišel tik pred izbruhom svetovne gospodarske krize, ko so bili na vrhuncu moči, s prepoznavnimi in nagrajenimi voditelji ter najbolj poslušanim jutranjim programom. V sedmih letih, ko sem potrpežljivo prehodil pot od novinarja, ki je začel z anketami in lokalnimi novicami, do voditelja v jutranjem in dopoldanskem programu, sem lahko od blizu spremljal počasen zaton nekoč priljubljenega radia. Tudi moja poslovna pot se ni le vzpenjala – na neki točki sem se kljub veliki želji moral sprijazniti, da za radijskega voditelja pač nisem.

Enostavno nisem bil dovolj sproščen, morda tudi zaradi vseh okoliščin, a zdelo se je, kot da sem dosegel svoj limit. Kljub temu pa so bila ta leta polna čudovitih doživetij, druženj in zabav s super sodelavci, spoznal sem ljudi, za katere si nikoli nisem mislil, da jih bom. Ob 18. obletnici radia sem celo pred polno Cvetličarno nastopil v vlogi Magnifica, kar je bilo zares nepozabno. Obenem pa me je vedno bolj zanimalo 'hardcore' novinarstvo in dogajanje v slovenski politiki.

Vam je bilo kdaj žal, da ste zapustili radio, ali ste vedno stremeli k temu, da bi nekoč bili na televiziji?

Radio mi bo vedno ostal v spominu kot tisti najbolj pristni medij, ki je kljub prevladi spleta še vedno lahko najhitrejši in kjer je najpomembnejša beseda. Dal mi je tudi veščine, ki so mi pozneje na televiziji prišle zelo prav – pravilna izgovarjava, prepričljivo pripovedovanje in sposobnost, da tudi, ko pozabiš tekst na vklopu pred državnim zborom ali vlado, ne utihneš. Seveda pa moraš vseeno vedeti, o čem govoriš. Televizija (tako kot prej radio) v resnici nikoli ni bila v načrtu, leta 2010 sem prvo ponudbo celo zavrnil, a ko na radiu čez nekaj let na računu več mesecev zapored ni bilo honorarja, je bil pač čas za slovo.

Ponudila se mi je možnost voditelja novic na Golica TV, a tudi tam je kmalu zmanjkalo denarja, zato sem bil skoraj leto dni brezposeln. Prijavil sem se na avdicijo na Planet TV, kjer so me izbrali, a so me kmalu zatem poklicali s Pro Plusa, kjer sem potem v oddaji Svet na Kanalu A 7 let poročal o slovenski politiki, nekajkrat sem tudi vodil oddajo in med prvim valom epidemije covida-19 poročal za oddajo 24ur na POP TV. No, čisto prvi prispevek, ki ga ne bom nikoli pozabil, je bil potapljanje v Blejskem jezeru in iskanje velikih somov. Tu se je tudi takoj opazila razlika med medijema – na radiu bi težko z besedami opisal, kako velike ribe živijo v jezeru.

Kaj vam pomeni nagrada Pro Plus za novinarja leta 2019? Vam je dala dodaten zagon?

Nagrada za novinarja leta oddaje Svet je bila potrditev dolgoletnega dobrega in vestnega dela, predvsem pa mi je veliko pomenila, ker so me izglasovali sodelavci iz vseh uredništev Kanala A in POP TV-ja – novinarji, uredniki, snemalci, grafiki in montažerji. Je pa res – in to sem povedal tudi na podelitvi – da je najbolj pravično, da vsako leto nagrado dobi nekdo drug.

Ker si jo zasluži velika večina nekdanjih kolegov s Kanala A. Res so odlična ekipa in v čast mi je bilo delati z njimi. Sem pa tudi na televiziji ves čas stremel k temu, da bi napredoval, da bi se naučil česa novega in delal tudi kaj drugega, kot le dan za dnem 'štancal' vklope in prispevke iz parlamenta – čeprav sem ob tem užival, delo pa opravljal odgovorno in zavzeto. Nagrada je to razmišljanje le še okrepila, v smislu da bo treba bo naprej, novim izzivom naproti.

Kaj je bilo tisto, ki vas je na koncu prepričalo, da ste se priključili ekipi N1 Slovenija?

Prav to – možnost početi še nekaj več. Stalni voditelj in urednik na informativnem mediju še nisem bil, poleg tega sva se z odgovorno urednico Katjo Šeruga, ko sva bila sodelavca v prejšnji službi, zares dobro ujela. Imava namreč zelo podoben pogled na politično dogajanje in stanje v družbi. Posledično pa tudi na vlogo in odgovornost, ki ju mora neodvisno novinarstvo v teh razgretih časih prevzeti.

Prav tako je velik izziv biti zraven od samega začetka nastanka novega medija, graditi hišo od temeljev naprej in imeti vpogled v vsak zidak ter vpliv na nekatere ključne odločitve, pozneje pa s ponosom spremljati razvoj in rast. V prejšnjih službah sem namreč prišel v utečene in vplivne medijske hiše, tu pa je zgodba povsem drugačna. A prepričan sem, da bo tudi N1 v Sloveniji kmalu postal točno to.

So bile priprave na nov medij stresne? Kako so potekale?

Predvsem so bile kratke in intenzivne. Direktorica in odgovorna urednica je celoten medij, torej skupaj z zaposlenimi, prostori, studiem in opremo, postavila v le petih mesecih. Sam sem se pridružil marca in še isti mesec smo teden dni preživeli pri kolegih na N1 Zagreb, ki so nam pokazali, kako ustvarjajo program.

Kmalu zatem smo se vselili v svoje prostore v središču Ljubljane na Bleiweisovi, maja pa smo že začeli s t. i. suho vajo. Delali smo, kot da smo že 'online', hodili smo na terene, snemali izjave in oddaje, zato da bi bil prehod na oddajanje – n1info.si smo zagnali 16. junija – čim bolj gladek.

Kaj obljubljate svojim bralcem/gledalcem?

Kredibilno, neodvisno in profesionalno novinarstvo. Če bo nekdo od odločevalcev nekaj zamočil, bomo to vedno brez zadržkov jasno povedali in podkrepili s preverjenimi informacijami, ne glede na to, za koga gre. Če se nekdo zlaže, je treba povedati, da se je zlagal, čeprav se še tako trudi, da bi preusmeril pozornost drugam. N1 bo sodoben, kakovosten in verodostojen medij, kjer se bomo veliko pogovarjali. Vsi relevantni sogovorniki bodo dobili besedo, nikogar ne bomo izključevali.

"Pogovarjajmo se" je tudi vodilo oddaje N1 Studio, ki jo pripravljava s producentko Ivo Lačan in kjer bomo vsak delovnik odpirali aktualne teme in jih analizirali z gosti in ključnimi odločevalci. Oddaje bodo lahko gledalci spremljali na naši spletni strani v živo, vse bodo tudi prosto dostopne v arhivu, tako kot naše preostale vsebine, tudi članki v rubriki Poglobljeno, nad katero bdi izkušena urednica Suzana Lovec. Veliko člankov bo tudi opremljenih z videom, prav tako bo vsak delovnik na sporedu pregled novic dneva v oddaji 5 ob 5. Portal z video vsebinami je zagotovo prihodnost, tudi bralci in gledalci v Sloveniji se počasi privajajo na to.

Ste kdaj sanjarili, da bi šli v tujino?

Tudi, zlasti v obdobju, ko sem bil brez redne službe. Je pa res, da opravljam poklic, za katerega bi moral stoodstotno obvladati drug jezik, da bi ga lahko opravljal tudi v tujini. Seveda, skoraj vsi znamo opraviti sproščen pogovor ali naročiti kavo v angleščini ali hrvaščini/srbščini, poročati v tujem jeziku, sploh o zelo zahtevnih temah, pa ni tako preprosto. No, tudi to sem že poskusil in je res velik izziv. Za zdaj sem sicer v Sloveniji zelo zadovoljen, res je lepo živeti tu, aktualnih tem pa nam novinarjem tudi ne manjka. Če pa bi kdaj prišla kakšna zanimiva ponudba iz tujine, bi o njej zanesljivo dobro razmislil.

V vseh teh letih ste nabrali mnogo prijateljstev in tudi stikov, ki so zelo pomembni za delo, ki ga opravljate. Kako ohranjate vse to, saj je vaše delo tako, da nekako nima ustaljenega urnika?

Na vse te ljudi, ki sem jih spoznal med opravljanjem svojega dela, novinarske kolege, piarovce, politike, druge 'vire' gledam večinoma kot na sodelavce. Z vsemi poskušam imeti spoštljiv in profesionalen odnos. Prijateljev v pravem pomenu besede ob delu v medijih nisem dobil prav veliko, z leti ljudje tudi vse težje spustimo koga novega zraven. Nekaj jih je prišlo in ti bodo zagotovo ostali.

Sicer pa imam še vedno svojo družbo prijateljev iz domačega Kamnika, s katerimi se družimo še iz srednješolskih časov. Seveda, vsi imamo naporne urnike, večina tudi že družine, ponagajala je tudi ta nadležna epidemija, a ko se ujamemo, takoj nadoknadimo vse za nazaj. Pa tudi toliko nekih zgodb iz bolj norih časov je, da lahko potem ure in ure obujamo spomine in se ob tem neizmerno zabavamo.

Kako vse skupaj vpliva na vaše zasebno življenje? Ga znate ločiti od poslovnega?

Najbrž se sliši kot oguljena fraza, a novinarstvo je res način življenja. Vsaj zame. Če sem želel ves čas napredovati, pridobivati stike in informacije, sem moral na to misliti vedno in povsod. Od jutra do večera.

Telefona ne izklapljam, razen na dopustu, kjer pa sem sposoben v celoti izpreči in odmisliti vse. To se mi zdi izjemnega pomena, sicer te lahko novinarstvo popolnoma požre in po navadi potem izpljune šele takrat, ko je že prepozno in si lahko že izgorel. To se je zgodilo številnim kolegom, tega ne privoščim nikomur, sebi pa še najmanj, zato je t. i. izklapljanje zame res zelo pomembno.

Kaj sicer radi počnete, ko imate nekaj časa zase? Kakšno glasbo poslušate? Kateri filmi so vam všeč?

Že od nekdaj sem se najraje izklopil in sprostil na ribarjenju. V zadnjih letih za to ni bilo dovolj časa, sem si pa pred 9 leti doma za hišo naredil svoj ribnik, vanj naselil več kot 10 vrst rib in skozi leta nasadil ogromno vrst rastlin, ki lepo cvetijo, služijo kot naravni filter in ustvarjajo stabilno življenjsko okolje. Trenutno jih je že več kot 100, lani pa sem se navdušil nad mesojedimi rastlinami, ki dejansko lahko (pre)živijo pri nas, tako da imam zdaj že precej obsežno zbirko v letos narejeni barjanski gredi ob ribniku.

Za vse te rastline ni težko skrbeti, saj jih ni treba zalivati. Zelo rad grem tudi v naravo, najraje v gozd, zadnja leta pa tudi raziskujem slovenska mokrišča in barja. Glasbe ne poslušam več toliko kot v radijskih časih, še vedno pa prisegam na balkanski melos, ob katerem sem odraščal, le da mi zadnja leta bolj prijajo kitarski riffi, pa tudi slovenska popevka. Od filmov imam najraje grozljivke.

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Miran Juršič

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol