Leto dni je minilo od pravljične poroke v Goriških brdih, to jesen pa bosta plesalec Miha Vodičar in njegova Kristina obrnila novo poglavje v svoji življenjski knjigi. Postala bosta starša. Dojenček že veselo poplesuje v trebuščku in bodoča starša se nove vloge v življenju že neizmerno veselita. Novega družinskega člana pričakujeta zelo sproščeno in z veliko dobre energije.
Letošnje počitnice so bile zadnje, ki sta jih preživela v dvoje. Ste jih dodobra izkoristila?
Miha: Jaz sem bluzil kot že dolgo ne. (smeh) Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako spočil, prebral toliko knjig.
Kristina: Doslej so bile najine počitnice semiaktivne, torej povezane tudi z raziskovanjem počitniškega kraja. Miha sicer ne zdrži prav dolgo v horizontali. (smeh) A tudi tokrat je bilo prav fino!
Sta med oddihom velikokrat pomislila, da bosta naslednje poletje preživljala že v družbi novega družinskega člana?
Kristina: Jaz sem, Miha se s tem kaj dosti ne obremenjuje. Sama pa veliko govorim s prijateljicami, ki so že postale mame. Zavedam se, da naju sploh v začetku čaka nov ritem, zbujanje … Moški se vsega lotevajo z večjo flegmatičnostjo. Prav je tako. Mislila sem, da bom kot nosečnica bolj komplicirala, a sem bila na začudenost vseh na začetku zelo sproščena. Še zdaj sem.
Sta morda zdaj kaj bolj pozorna na otroške vozičke, ki jih mamice potiskajo po ulicah?
Kristina: Res je, to je postala neke vrste 'poklicna' deformacija.
Miha: Sedaj sem že jaz tako daleč, da vem, v kateri cenovni rang sodi voziček. Doslej sem na tak način gledal le avtomobile.
Kristina: Mihu sem želela zadevo kar se da približati, zato sem vozičke primerjala z avtomobilskimi znamkami. Tako si je ustvaril sliko. (smeh) Počasi ga je posrkalo vase, tako se je poglobil tudi v teste avtomobilskih sedežev in ostale podrobnosti.
Kolikor sem razbrala, se na novega družinskega člana že počasi pripravljata, a brez odvečnega pompa.
Miha: Priznati moram, da se zelo sproščeno pripravljam na prihod novega družinskega člana. Kadar mi ljudje začnejo govoriti o tem, kako bo vse skupaj videti, se jim zahvalim, vendar ne poslušam. Ne želim vedeti, kako bo, hočem si ustvariti svojo sliko. Če poslušam druge, ko mi razlagajo, kako se počutijo ob otrocih, koliko dela imajo, si mislim: Pa zakaj jih sploh imate? (smeh)
Kristina: Miha se vsega v življenju loteva z veliko pozitivne energije. Tako tudi sama laže shajam, saj pogasi ogenj v strehi. Prav to je verjetno pripomoglo k temu, da se veliko ravnam po občutku. Na počitnicam sem prebrala simpatično knjižico angleške babice »How to Grow a Baby and Push it Out« (Kako vzgojiti otroka in se ga znebiti, op. p.), ki ti na lušten način odpre oči in odgovori na vprašanja.
Se spomnita, kakšen občutek vaju je prevzel, ko sta izvedela veselo novico?
Miha: Bilo mi je fino. Nisem se ustrašil, a mislim, da nisem še prav dobro dojel.
Kristina: Bilo mi je super, potem pa me je v trenutku zagrabilo: »Sem storila vse, kar sem si želela, preden dobim otroke?« Hm. Počasi sem se pomirila. To je res nekaj najlepšega! Dolgo časa nisva vedela, da bova postala starša. Dokler nimaš trebuščka, vidnejših sprememb, tega sploh ne dojemaš. Miha je bil tako vpet v svoje projekte in oddajo Zvezde plešejo, da včasih, ko so mu ljudje čestitali, niti ni takoj točno vedel, zakaj. (smeh) Šele z junijem sva ponotranjila veselo novico.
Sta odločitev o dojenčku sprejela po poroki? So vaju morda zmotili pritiski in pričakovanja, ki so jih deležni številni mladoporočenci?
Miha: Odločala sva se kar nekaj časa, potem pa je bilo to to. Kristina je imela s tem več težav.
Kristina: Morda, če te o tem sprašujejo bližnji, vse skupaj še ni tako sporno, kadar pa ti vprašanja postavlja širši krog, postane neprijetno. Gre za resnično intimno stvar in nikdar ne veš ozadja, zakaj par še nima otrok. To je zelo kočljiva tema, zato je prav, da pomislimo na občutke sogovornika, preden bleknemo to vprašanje.
Vaju je nosečnost še bolj povezala?
Miha: Jaz mislim, da naju je že poroka izjemno povezala. Od tam naprej se je najin odnos spremenil, otrok pa bo le še češnja na vrhu torte. Po poroki drugače gledaš na zvezo, bolj si pripravljen sklepati kompromise, se pogovarjati. Najin odnos je drugačen. Pomirjen.
Verjetno ste občutili že kar nekaj nosečniških faz?
Kristina: V prvih mesecih sem bila izjemno zaspana. Na začetku sem imela nekaj tednov obsesijo s pomarančnim sokom. Pomaranče sem nosila kar v službo in jih tam ročno ožemala. (smeh) Na srečo je bila to zelo zdrava razvada, potem pa so prišle tudi tiste malo manj zdrave, kot je recimo čips. A minejo tudi ta obdobja.
Če se ne motim, se z nosečniškimi izzivi spopadate tudi s pilatesom.
Kristina: Seveda, imam super trenerko Manco, ki je specializirana za popravljanje drže. Želela sem delati na počutju in drži, saj velik delež dneva v službi presedim za računalnikom. Vse skupaj je sovpadlo z zanositvijo, Manca je izziv navdušeno sprejela in resnično delava na mišicah, ki jih potrebujem med nosečnostjo in ob porodu. Če bi mirovala, bi se verjetno dobro zakrčila. Že tako nisem športnica kot Miha, tako da imam s telesom resnično veliko srečo. (smeh)
Ste sami želeli izvedeti spol dojenčka?
Miha: Malo sva odlašala, ali bi ali ne bi, predvsem Kristina. A se nisva dolgo spraševala in ginekologinja nama je razkrila, da bo fantek.
Sami v plesnih vodah sodelujete tudi z otroki. Menite, da vam bodo te izkušnje prišle še kako prav?
Miha: Na plesnih urah vidiš tako pozitivne kot negativne primere vzgoje. Zdravo spodbudo in nezdrav pritisk. Včasih si starši želijo več, kot is želi otrok sam. Pomembno je, da mu privzgojiš delovne navade, mu daš vedeti, da se je za uspeh treba potruditi. Družba je naravnana k uspehu, s tem pa so obremenjeni tudi starši. Otroku enostavno more uspeti, sploh če so se tako odločili starši. Razumem oba vidika zgodbe, starši namreč veliko vložijo v otrokovo aktivnost in tako pričakujejo, da bo otrok nekaj od tega imel. Včasih se je težko potegniti nazaj.
Si želite, da bi sinček sledil vašim plesnim stopinjam?
Miha: O tem sem kar precej razmišljal. Po eni strani si želim, da bi, saj bi tako dobil pomembne karakteristike, ki mu bodo v življenju prišle prav. Odrekanje, vztrajnost, dober odnos do žensk … Ne vem pa, ali bom kot oče, kot nekdo, ki je v plesu nekaj ustvaril, sposoben prenesti to, da bi sin le malo plesal. Da bo po mami. (smeh) Če se stvari lotiš, moraš priti do cilja. Borim se sam s sabo in se sprašujem, kako se bom odzval.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
