Miki Muster - vedno je risal za tiste, ki v sebi nosijo otroka

Eden od teh je bil oče slovenskega stripa Miki Muster. Nekaj let je minilo od dneva, odkar sem spoznala tega modrega in zanimivega gospoda, ki je s svojo preprostostjo na eni in z močno, posebno umetniško dušo na drugi strani tudi v meni pustil poseben pečat. Človek več talentov, ki so mu svoj čas zavidali ne le njegove neizmerne domišljije v ustvarjanju, ampak tudi neverjetno marljivost, ko je s svinčnikom v rokah preživljal po 16 ur na dan.

V številnih opusih je narisal 360 tisoč ilustracij, zraven pa ustvaril še 400 reklam, ki v spominu gledalcev ostajajo še danes, čeprav je od tega preteklo že več kot 50 let. Kljub temu da je leta 2014 prejel prestižno odlikovanje predsednika republike Boruta Pahorja s srebrnim redom za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa, pa mu je največ pomenilo to, da njegovi liki še vedno živijo. Miki Muster je odšel, a ostaja legenda.

Miki Muster je menil ...

Javna oseba ali samotar?

Absolutno sem samotar. Rad imam svojo zasebnost in nikoli nisem hotel biti javna oseba. Predvsem mi v zadnjem času zaradi prejetega odlikovanja vse hodi narobe, saj sem imel pred tem božanski mir. Tudi kar zadeva nagrade, mi te ne pomenijo kaj dosti. Kaj mi bodo stoječi kipci ali plakete na polici, če vsak dan prejemam tiste prave nagrade, ki imajo osebno noto. Ko me nekdo prepozna na ulici, mi seže v roko in pravi: Hvala, ker ste mi s svojim delom polepšali mladost! To sta tista prava nagrada zame in potrditev, da sem delo dobro opravil. Najbolj srečen sem, da mi je uspelo v tistem, o čemer sem kot šestletni otrok lahko le sanjal. Se pa ob tem spomnim časov, ko sem bil na očeh javnosti, to je v svoji mladosti. Kot študent sem bil primoran od nečesa živeti, saj nisem takoj dobil štipendije, zato sem se začel preživljati kot pevec zabavne glasbe, kar mi je tisti čas dobro uspevalo. Ne le da sem sam od tega dobro živel, tudi mojo punčko (opomba: pozneje ženo) sem finančno podpiral, da se je lahko šolala.

Kakšno mesto ima strip v Sloveniji danes in kakšna je njegova prihodnost?

Ko sem začel risati stripe, sem bil v tem prvi, saj stripa pri nas pred tem nismo poznali. Bilo je prvo obdobje, obdobje Zvitorepca, ki sem ga risal 23 let, nakar so ga za določen čas prepovedali in mi pozneje spet dali proste roke, da sem lahko ustvarjal. Danes ima Slovenija celo čredo striparjev, med njimi tudi nekaj zelo dobrih. Ampak kaj nam to pomaga, ko pa pogosto delajo za tuje naročnike. Slovenski narod od tega nima nič, razen avtorja, ki lepo zasluži. Moje glavno vodilo v stripu je bilo, da bi ljudi zabaval. Še zlasti v povojnih časih, ko je narodu tega manjkalo. Še vedno imamo premalo možnosti, da se nasmejimo in prepustimo domišljiji, stran od tega krutega, nasilnega sveta. Tudi zato v mojih stripih nikoli ni tekla kri. V današnjih stripih je drugače: nasilje, pretepanje, pobijanje in druge negativnosti. Seveda mora biti napetost prisotna, da bralca drži na trnih, vendar jo lahko dosežemo tudi drugače. Poleg tega take zgodbe ne vzameš v roke večkrat, meni pa je uspelo z Zvitorepcem doseči to, da ga rade berejo še današnje generacije. Ljudje še vedno potrebujejo pravljico ...

Glasba

Glasba sicer ni bila direktno navdih za katerega od mojih likov, je pa bila moja spremljevalka. Saj sem tudi pesmi moral pisati sam, ker jih takrat še ni bilo. Bila je ameriška glasba, ki je bila prepovedana, zato smo pogosto pisali priredbe italijanskih popevk ali pa sem pel kar pesmi v originalnem jeziku. Bila je velika selekcija, kaj smeš in česa ne. Večine stvari nisi smel, a mi smo vseeno kdaj kršili pravila in igrali za zabavo in plese. Seveda pa sem se ob strani vselej ukvarjal tudi z ilustriranjem.

Pravljice nekoč in danes

Grimmove pravljice so bile sicer zelo priljubljene, pa vendar tudi nasilne, saj denimo volk poje babico ali čarovnica grozi, da bo nekoga skuhala ... Moje pravljice niso bile tako grozljive, saj sem z zgodbami želel polepšati življenje ljudem in jim pravljico prinesti v njihov vsakdan. Današnje pravljice, z izjemo računalniško animiranih likov, mi niso všeč. Liki, ki so pogosto spačeni, celo grdi, spominjajo na nenavadna bitja, v katere se človek težko vživi, tudi njihovo sporočilo pogosto ni poučno. Vse umetnosti so se za moj okus izrodile, saj je v modi vse, kar je grdo in brez prave vsebine, tako je v slikarstvu, kiparstvo, glasbi ... Ko grem na kakšno razstavo, ljudje občudujejo nekaj, česar sam sploh ne razumem. Sem kar vesel, da nisem mlad, ker ne vem, kaj bi danes sploh delal!

Disneyland

Disneyland imam v glavi, naslikan je po moji predstavi, zato ne obžalujem, da ga nisem nikoli obiskal. So mi pa res, ko sem začel risati, očitali, da kopiram Walta Disneyja. Seveda sem nekatere osnovne stvari povzel po njem, saj Evropa takrat stripa ni imela, ni bilo literature o tem področju in bil sem pionir. Delal sem amaterske poskuse, doma risal like in nato skupaj prepogibal papirčke, da sem si predstavljal premikanje lika. Res sem na začetku prevzel njegov stil, a sem popolnoma spremenil konstrukcijo figur, tudi zgodbe so bile vedno moje, avtorske. Danes pa lahko greš v kino ali stripoteko, tam vidiš tisoč likov in dobiš sto idej.

Novodobne reklame

Nekoč sem bil gost v nekem muzeju. Obiskovalce sem vprašal, ali se kdo spomni mojih reklam izpred 50 let, našteli so mi vse, tudi one, ki so mi že skoraj odšle iz spomina. Ko sem jih vprašal, katere reklame so si dan poprej ogledali na televiziji, pa niso znali povedati niti ene. Mislim, da to pove vse. Reklama mora biti duhovita, prikupna ali šokantna, sicer si nimaš kaj zapomniti. Ne vem, ali sem sam bolj butast ali prepameten za ta svet, da marsičesa ne razumem več.

Odhod v tujino

Pri nas so uvedli tako visok progresivni davek, da se mi je bolj splačalo iti delat v tujino. Z obojim sem dobro zaslužil, vendar predvsem zato, ker sem vse delal sam, običajno 16 ur na dan. Brez dela nikoli nisem mogel biti, saj sem že po naravi velik deloholik. V Ljubljani mi je konkurenca rekla: »Muster je svinja, vse nam odžre.« Pa sem jim odgovoril, tukaj imate tri naročila za filme, pa jih naredite. Odvrnili so mi, da niso neumni, da bodo delali za tako ceno. »Potem pa tudi ne očitajte,« sem jim dejal. Zavidali so mi, ker sem dobro služil, a ob tem pozabljali, da sem za to tudi zelo garal. V Nemčiji sem delal 17 let in se ob vsaki priložnosti vračal domov k družini. K sreči sem imel ženo, ki je vse razumela. Seveda smo si pa družinsko privoščili tudi dopust, vsako leto smo odšli za dva tedna na morje, na smučanja, bil sem na potovanju okoli sveta ... Vse to pa smo si lahko privoščili, ker sem toliko delal.

Ko čopič zamenja računalniška miška

Nikoli nisem delal in risal z računalniškimi programi, računalnika nisem potreboval, ker sem bil hitrejši od njega. Danes ti skoraj nič ni treba znati, vse je avtomatizirano. Že v Nemčiji so me nagovarjali, naj uporabim tehniko. Posneti smo morali dva filma, zato sem sodelavce postavil pred izziv: kdo bo hitreje dokončal serijo, jaz ročno ali oni računalniško. Moje delo je bilo končano v dveh tednih, njihovo pa v mesecu in pol. Vsaka moja črta je moje avtorsko delo in garantirano ni računalniško, na kar sem zelo ponosen.

Golota (saj ga omenjajo v francoski enciklopediji seksa)

Francozi so otrpnili, ko so videli narisano goloto, in tako sem prišel v njihovo enciklopedijo, saj sem bil eden redkih, ki si je upal storiti tak korak v časih, ko je bila golota velik tabu. Žensko telo je nekaj najlepšega, zato ne vem, zakaj ga ne bi upodobili na risbah.

Zakaj je ustvarjal večinoma moške like

Res je bila velika večina mojih likov moških. Žensko telo je tako lepo, da ga nisem hotel 'kvariti', zato so bila dekleta pri meni zgolj v obliki punčk, ki sem jih risal. Je pa na tem mestu zanimivo dejstvo, da s svojimi liki nikoli nisem uspel na tujem trgu, čeprav smo jih prevedli v štiri tuje jezike. Tujci nikakor niso mogli razumeti, kako se lahko živalski in človeški liki mešajo, zaljubljajo ... To sem si lahko privoščil v Sloveniji, kjer sem imel monopol. Poleg tega so moji liki zrasli iz basni in naši ljudje so jih posvojili. Pri nas Zvitorepec in Lakotnik veljata za Slovenca, saj ju je narod vzel za svoja.

Tisti, ki nosijo otroka v sebi

V meni še vedno biva otroška duša. Tudi risal sem vedno za tiste, ki nosijo v sebi otroka, naj bodo stari pet ali 90 let. To so srečni ljudje! Vsi potrebujemo pravljice, da lahko v njih skozi domišljijo pobegnemo iz tega težkega življenja in norega sveta, v katerem živimo.

Spomini

Domišljija me vodi predvsem v spomine, živim zanje. Po ženini smrti sem doživel pravo travmo in še vedno mi je zelo težko. Bila sva ustvarjena drug za drugega in v 62 letih skupnega življenja se nisva sporekla niti enkrat, kar je danes pravzaprav nepredstavljivo. Še danes se spominjam dne, ko sva se spoznala ... Na šolskem plesu sem nastopal s svojo skupino, ko sem zagledal punčko, ki je nepremično zrla vame. Ko sem jo pogledal v oči, me je zadelo! Pristopila je k meni in me prosila, da ji zaigramo Balerino. »Če greš potem z mano na ples,« sem ji rekel in je privolila. Pozneje sem jo povabil na akademijo, da bi po njej zmodeliral kip. S seboj je prinesla osebno izkaznico, da mi je dokazala, da je stara 18 let, čeprav je bila videti, kot bi jih imela 14. Tudi kip za diplomsko nalogo sem naredil po njej, njenem obrazu. Bila je enkratna življenjska sopotnica in upam, da je bila srečna z mano. Jaz sem bil z njo in zaradi nje sem neskončno srečen!

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Osebni arhiv Miki Muster, osebni arhiv Tjaša Platovšek