Milan Gačanovič je eden izmed tistih Slovencev, ki je v času svojega dolgoletnega umetniškega ustvarjanja svetovno modo okusil od blizu.
V tem času je spoznal tako pokojnega Giannija Versaceja kot tudi modne in kozmetične guruje.
Ali po vseh teh letih obstajajo izzivi, ki jih še niste uresničili?
Letos mineva natanko 30 let mojega ustvarjanja v kar petih državah po svetu. In niti na misel mi ne pride, da bi se ustavil. Bil sem prvi Slovenec, ki je svoje znanje v devetdesetih letih pridobival na naslovu Via Manzoni 38 v Milanu, kjer je sedež hiše Versace, in postal prvi uradni umetnik ličenja za Versace Cosmetics. Prostori, kjer smo imeli prezentacije, so bili nadstropje nižje od Donatelle, s katero sva kar nekajkrat poklepetala. Giannija sem spoznal tri leta pred njegovo tragično smrtjo. Podaril mi je črno srajco, ki jo hranim še danes. Kot umetnik ličenja sem delal na kar nekaj modnih revijah v prestolnicah mode, kot masker sem sodeloval na prvih tednih mode na Hrvaškem. Podpisal sem prvo ekskluzivno pogodbo s kozmetično hišo Margaret Astor in še marsikaj bi se našlo. Delal sem še za Orlane Paris, pa Byblos, Elizabeth Arden itd. Ko se ozrem nazaj, lahko rečem, da je bila moja pot zelo pestra in polna presenečenj. Pravijo, da z leti postajaš zrelejši, da zadeve bolje premisliš, toda še vedno se držim načela, da je prva ideja, ki ti pade na pamet, največkrat najboljša. Bolj ko jo analiziraš, slabša postaja. Vedno obstajajo izzivi, ki se uresničijo samo in zgolj spontano. Biti karierist je zmotno, če delaš zaradi želje po uspehu. Predvsem je treba delati, da ustvariš nekaj izjemnega, in če to opazijo pravi, je uspeh neizogiben.
Še vedno ste močno vpeti v modno sceno. Ali se z leti stvari spreminjajo?
Biti prepoznaven je ključnega pomena v panogi, s katero se ukvarjam. Velikokrat se mi zdi, da prepoznavnost in moda ne smeta korakati skupaj, ker se izključujeta. Kar je, če dobro pomisliš, popolnoma logično. Če spremljaš modo kot oblikovalec, si pač eden izmed številnih in tako res ne moreš biti prepoznaven modni oblikovalec. Lahko pa si, če mode in trendov ne upoštevaš. Ali ni to bolj logično? V Sloveniji sta kar dva tedna mode – Mercedes Benz Fashion Week ter Fashion Week Ljubljana, kar je seveda odlično. Vsak je po svoje edinstven in prikaže trenutni prerez modnega oblikovanja tako slovenskih kot tudi tujih oblikovalcev. In to je, gledano s širše perspektive, izjemen dosežek. Osebno sem vedno na strani mladih ustvarjalcev, ki so še neobremenjeni in so zato originalni. Mlad modni oblikovalec, ki želi biti uspešen in opažen, ima dve možnosti: ali sledi idejam, ki so že bile videne kakšno sezono prej v tujini, in močno upa, da modni novinarji ne bodo opazili podobnosti, ali pa izkoristi svoj kreativni potencial in ustvari nekaj novega, svežega, kreativnega. Toda, ali nismo bili priča, da ravno tisti z odločitvijo slediti že videnemu poženejo največ odobravanj? Seveda z redkimi izjemami. Nevede si vsak naredi sliko v svoji glavi, kaj vse je že videl, in ko vidi nekaj podobnega, mu je to seveda blizu, in zato mu je, vsaj predvidevam, tudi všečno.
Bi lahko dejala, da je oblikovanje za vas še vedno način življenja?
Oblikovanje je nenehno spreminjanje forme, teksture, barv in načinov, kako približati produkt uporabnikom. Je strast, ki te zaznamuje in spremlja vse življenje. Sam sem deloval in še vedno delujem v kar nekaj različnih vejah. Od oblikovanja maske do kostumografije, vse do pohištva, obutve, torbic in notranjih interjerjev. Oči so nenehno v pogonu in iščejo oblike in nenavadne teksture, ki jih potem, ko pridem domov, pospravim v datoteko nekje v svoji glavi in jih uporabim, ko je treba. Vse, kar vidim, začutim, slišim ali zgolj zavoham, je lahko navdih pri nastajanju neke nove oblike. Včasih je dovolj le prava glasba. Toda roka je tista, ki me vedno pelje v pravo smer.
Ali je res, da so danes v modi v ospredju nekoliko zrelejši obrazi?
Menim, da je prišel čas prebujenja v vseh ozirih našega življenja, ne le v modnem svetu. Prišel je čas realnosti, čas, ki nas nenehno opozarja, da marsikaj delamo napačno ali z vehementnostjo in zanikanjem vse težave odrivamo stran od sebe. Visoka estetika, ki jo tako radi poudarjamo, je marsikdaj napačno razumljena. Estetika je lahko tudi kruto realna in ne sme biti produkt imaginarnega dojemanja lepote. Poistovetenje s ključnim akterjem je danes umetnost oglaševanja, in ne prodajanje brezhibnega obraza. V tem se žal ne morejo najti številni. Danes govorimo o življenjskem obrazu, obrazu tisočerih zgodb ter vzponov in padcev. To je obraz, ki te lahko prepriča. Ki človeka pripelje do razmišljanja o sebi.
Še vedno ustvarjate obutev ali je v vaših skicah začutiti prihodnost?
Vedno sem bil in bom korak pred drugimi, pa ne zato, ker si to želim, ampak zgolj in samo zato, ker razmišljam neobremenjeno. Prihodnost in sedanjost, preteklost in brezčasnost, to je nepomembno. Ko ustvarjaš, si v brezčasnosti. Navadno je to sredi noči. Takrat, ko sta zunaj mir in tema in te nič ne more zmotiti.
Poleg oblikovanja se ukvarjate tudi s kreativnimi rešitvami pri produkcijah različnih projektov. Od kod črpate ideje pri tem?
Najbolj pomembno pri tem je, da stranko podrobno spoznaš. Ko veš, kaj si želi in kakšna sta ciljna publika ter namen, je stvar malce lažja. V vseh teh letih sem imel čast sodelovati s prestižnimi blagovnimi znamkami tako s področja mode, kozmetike, glasbe, kot elektronike, prehrambne industrije, da ne naštevam vsega. Cilj je seveda vedno isti. Narediti dogodek ali reklamo ali spot, ki bo paša za oči. Poudariti posebnosti naročnika ter z režijskimi prijemi pustiti sled, ki jo bodo povzeli mediji. Zadovoljiti je treba kupce, da jim je izdelek še bližje, da v njem uživajo ter ga uporabljajo. Samo takšen način je pravi. Včasih se zgodi, da je treba iz povprečnega izdelka, storitve ali produkta ustvariti nekaj posebnega, no, in ravno v tem je čar kreativnega dela oziroma vodenja. Z očmi namreč tudi poslušamo, pa gledamo z rokami, pa okušamo z vonjem, veste. To so stari triki, ki jih je treba obvladati. (smeh)
Besedilo: Alesh Maatko // Foto: Nina Žnideršič
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
