Milena Miklavčič: "Človeka se hočem dotakniti, ne všečkati"

Samokritična izjava Milene Miklavčič, dolgoletne novinarke, radijske moderatorke, predavateljice, pisateljice in blogerke temelji na njenem vseživljenjskem opazovanju ljudi. Med Slovenci je najbolj znana po knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, v kateri brez olepšav opisuje spolno življenje naših prednikov, napisala pa je še vrsto knjig za odrasle in otroke.

»Mlade generacije so prepričane, da je bilo življenje včasih kot Cvetje v jeseni. Pa sploh ni res!« Razlaga o trdem življenju, ki ni dopuščalo mehkobe, o nevednosti, ki je vse še otežila, o materinskem nagonu, ki je bil potisnjen na stran, ker je bilo dela in otrok preprosto preveč. »Ženska je rekla, najstarejši bo naslednik, gospodar, z njim moram lepo delati, da se mi ne bo maščeval. Za druge ji je bilo bolj malo mar. Redke so bile družine, ki so imele ljubeč odnos do vseh otrok. Moja, povojna generacija je odraščala v času, ko se je vse gradilo, otroci smo bili pri tem v breme in v napoto, bilo je veliko fizičnega nasilja,« se spominja Milena. »Šele mi smo potem bolj na široko odprli srce, se dotikali, božali, ljubkovali, delili poljube. Objemali pa smo tudi zato, da smo bili sami objeti.«

Ko je dobrega preveč

Otrokom tudi danes, kljub navideznemu obilju vsega, ni ravno lahko, opaža Milena. »Veliko je skritega nasilja nad njimi, ki se kaže v tem, da otroci nikoli v zgodovini niso imeli toliko psihičnih bolezni kot danes: nekateri so sužnji želja svojih staršev, pri dveh letih že hodijo na balet in tečaj angleščine, pa vse ocene morajo biti pet. To zame ni ljubezen, da otroku kradeš otroštvo. Ubogi so tudi otroci, ki cel dan ne vidijo staršev, ki pridejo ob šestih iz službe, utrujeni, tečni, lačni. Pa nikoli ne smejo biti bolni, ker bo mama ostala brez službe. Potem pa nafilani s paracetomalom tavajo po vrtcih in šolah.«

Ubogi, samo na drug način, so tudi otroci zaščitniških staršev, se obregne ob permisivno vzgojo. Vsako pretiravanje je slabo, tudi pretiravanje z objemčki. »Če imaš še tako rad torto, se ti zagravža, če jo ješ trikrat na dan. Treba je imeti mejo, tako pri objemanju kot pri kaznovanju. Otrok mora vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Odločno sem proti temu, da se z njim pregovarjaš! Priučiti jim je treba delovnih navad, da se je za kakšno stvar v življenju treba potruditi, da ne pride kar sama od sebe. Spomnim se, ko sem bila leta 1989 v koloniji, pa je mlajša voditeljica skupine vsa šokirana rekla, da je treba na CSD prijaviti starše nekega fanta, ker mora vstajati ob petih, da gre pred šolo s starši v hlev. Ja, normalno, saj je na kmetih! Danes je fant uspešen mlad kmet, pa ne vem, ali bi bil, če ne bi delovnih navad začel pridobivati že v otroštvu.«

Ko boli, potrebuješ človeka

Danes, opaža, je med ljudmi ogromno odtujenosti, socialna omrežja pa preplavljena z lažnimi, pocukranimi izjavami naklonjenosti. »Na Facebooku je polno objemčkov, pa rožic, pa lepih misli. Sama navlaka! To ni nič! Jaz potrebujem človeka ob sebi, da čutim njegovo bližino. Ti všečki nas bodo pa itak pokopali. Narediš všeček in misliš, da si svoje opravil. Ena sama iluzija! Vsi se imamo tako radi, vsi smo tako pozitivni, znotraj, v duši, pa prazni. Zakaj je danes toliko različnih bolezni, tudi psihičnih? Bojim se, da tudi zato, ker ni osebnega stika, ker nas nihče ne sliši, posluša, ker nihče nima časa za pogovor.«

Najtežje nam je ob osebnih tragedijah, ko najbolj potrebujemo nekoga, da nas posluša in objame. Mileno je pred 20 leti, ko je izgubila sina, rešilo delo. Dva tedna po pogrebu je šla v radijski studio, saj je vedela, da bo splavala le, če bo vržena v vodo. »Nikoli pa nisem iskala kakšne ezoterike, mogoče tudi zato, ker so mi prijatelji takrat nosili tiste kurje juhice in podobne knjige, namesto da bi sedeli z mano. Ti, ki si moj prijatelj, bodi ob meni, pogovarjaj se z mano! Če bi se ljudje iskreno pogovarjali med seboj, ne bi potrebovali Indije, Tibeta! Mar ni žalostno, da raje v gozdu objemajo drevesa, kot da bi sočloveka, ki je v stiski, držali za roko?«

Takrat, v najhujši preizkušnji življenja, je ugotovila, da je edini, ki ti da oporo, družina. S posebnim žarom pripoveduje o močni povezanosti z možem, otroki in vnuki, o njihovih klepetih in resnih razpravah, o napitkih za vesoljce in princese,, ki jih pripravlja za vnuke, o skupnem delu in skupnih nedeljskih kosilih. Govori o veselju, sreči, besu in žalosti, ki so sestavni del življenja. »Otrok mora vedeti, da ni vedno samo sonce, da je včasih tudi toča, da je normalno, da babi včasih joka in da mami ni vedno pri volji za smeh. Zato se je treba pogovarjati.«

Še veliko več mi je tisti večer zaupala Milena Miklavčič. Da rada zgodaj vstaja in hodi na dolge, samotne sprehode, na katerih s fotoaparatom lovi odseve v vodi. Da se boji psov, ker so počlovečeni: »Mene ne zanima, ali je tvoj pes včeraj kašljal, zanima pa me, kako je tvoj mož. Je tvoj vnuk še v Španiji na izmenjavi študentov?« Jezi jo, ko kdo reče, kaj je država dolžna narediti zanj: »Država je dolžna vzpostaviti pravila in zakone, da lahko znotraj njih normalno živiš. Nič drugega! Drugo je tvoja dolžnost. Sam se moraš potruditi.« Žalosti jo, da se revščina zamenjuje z nečistočo, nemarnostjo: »Nič ne stane, da pospraviš. V Žireh je ogromno vdov z mizerno Alpinino penzijo, živijo iz rok v usta, ampak navzven so to gospe, ker so urejene, čiste.« Srčno podpira botrstvo, sama je botra dvema fantoma, »ampak nič ne dam na lepe oči! Hočem vedeti, kako sta. Eden, ki je že diplomiral, je rekel, da bi že zdavnaj zabluzil, če ne bi visela nad njim zaradi ocen.«

In največja življenjska modrost? »Še tako slaba stvar je za nekaj dobra. V tej modrosti je skrito celo življenje.«

Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Osebni arhiv