Milena Zupančič: Pomemben je čustveni spomin

Milena Zupančič: Pomemben je čustveni spomin (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
17. 6. 2016

Milena Zupančič, ki jo številni še danes poznajo po vlogi Presečnikove Mete iz filma Cvetje v jeseni, pravi, da je imela srečo, ker je lahko igrala veliko različnih vlog. Razen moškega ne, čeprav si je to zelo želela. Vendar tega pretirano ne obžaluje. Edina stvar, ki jo v življenju obžaluje, je, da ni imela več otrok.

V filmu Vdovstvo Karoline Žašler rečete v vlogi Žašlerce: »Mislila sem, da če bom pridna, bo vse v redu.« Ste tudi vi verjeli v to?

Sem. Najbrž nas je večina tako naivnih in verjamemo, da bomo s pridnostjo kaj dosegli. Večino svojega življenja sem bila naivna, ampak velikokrat se pridnost ne splača. Časi so se namreč zelo spremenili in za današnji čas to ni recept. Nobeni punci ne bi rekla: »Bodi pridna«.

Niti svoji hčeri?

Mame smo do otrok prezahtevne. Otroke učimo, naj bodo pridni in delavni, ampak to jim zagotovo ne bo prineslo uspeha v življenju. V današnjem času uspevajo agresivni sebičneži.

Kakšna je bila vaša mama?

Bila je pravo sonce. Vsi so se radi zbirali okrog nje. Imela je tri hčere in nas je sama vzgajala. Tudi moja stara mama je bila večino življenja sama, saj je stari oče zgodaj umrl. Imela je 11 otrok in veliko jih je pokopala. Zanjo smo rekli, da ni iz železa, ampak iz jekla. Pri nas so bile ženske zelo močne in neodvisne. Ne govorim, da moški niso potrebni, pa še kako so potrebni, ampak da bi bila odvisna od moškega, to pa ne.

Ali zato niste nikdar pomislili, da bi vam mož, režiser Dušan Jovanović, pomagal priti do kakšne vloge?

Ko sva postala par, sva imela že vsak svojo kariero. Skupaj sva delala samo, kadar sem bila jaz najboljša izbira za določeno vlogo. Zelo malo sva delala skupaj. Sva pa bila v tandemu vsakič zelo uspešna.

Vas je mama podpirala pri odločitvi za igralski poklic?

Ni me podpirala, ampak nič ni imela proti. To je bila moja svoboda. Spomnim se svoje stare mame, ki mi je rekla: »Revež moj, samo mučil se boš, pa nič denarja ne boš imel.« Nikdar mi niso rekli, da moram kaj drugega početi. Svoboda odločitve mi je bila dana, s posledicami pa sem morala živeti sama.

Kdaj ste odkrili, da želite postati igralka?

V srednji šoli sem vedela, da hočem študirati igralstvo. Kaj se je točno zgodilo, ne vem. Najbrž se vsak rodi z nekim nagnjenjem in jaz sem se rodila s tem. V naši vasi je bilo zelo razvito ljubiteljsko ukvarjanje z umetnostjo, ampak to ni vplivalo na mojo odločitev.

V Ljubljano ste prišli študirat iz vaškega okolja. Ste imeli zaradi tega občutek manjvrednosti?

Na začetku sem jih imela. Hodila sem na Gimnazijo Jesenice in prišla sem na sprejemne izpite kot vaščanka. Drugi so se na sprejemne izpite pripravljali z znanimi režiserji, jaz sem pa prišla tja kot 'en gorenjski štor'. V srednji šoli sem veliko brala, vendar na vasi nisem imela priložnosti hoditi v teater ali v kino. Ko sem prišla v Ljubljano, sem bila zelo radovedna, imela sem odprta ušesa in sem poskušala vse nadoknaditi.

Veliko ljudi si vas je zapomnilo po vlogi Presečnikove Mete v filmu Cvetje v jeseni. Vam je to kdaj predstavljalo breme?

Film je postal slovenski mit, zato bi bilo neumno, če bi mi bila ta vloga v breme. Včasih me ljudje ustavljajo in rečejo, da še vedno jokajo ob ogledu filma, čeprav so ga videli že velikokrat. Od snemanja filma je namreč minilo že 44 let!

Ste raje snemali filme ali igrali v gledališču?

Oboje. V gledališču imaš več svobode in si resnično soustvarjalec predstave. V filmu pa ima režiser velikansko moč pri montaži in lahko vlogo spremeni na boljše ali slabše. Vendar ima igranje za kamero posebne čare. Rada imam kamero, sčasoma sva postali prijateljici. V vsakem življenjskem obdobju prikazuje tvoj obraz kameri drugačne zgodbe. Na odru je starost veliko bolj raztegljiva. Življenje v času snemanja je polno in razburljivo. Dobra filmska ekipa postane tvoja začasna družina. Ob slovesu po koncu snemanja je tako, kot da bi ti nekdo vzel del življenja.

Ob uspešni igralski karieri ste imeli tudi otroka. Je bilo težko usklajevati igralstvo z materinstvom?

Mesec dni pred porodom sem imela premiero, dva meseca po njem pa sem že snemala. Igralke si ne morejo privoščiti, da bi zgodaj zanosile; če izgineš za leto dni, prehitro pozabijo nate. Nosečnost je pri igralkah drugačna kot pri drugih ženskah, ker na odru telo fizično deluje drugače. Ves čas si pod adrenalinom, srce bije hitreje in v drugačnem ritmu, kar za nosečnost ni v redu. Po porodu pa vsi pričakujejo, da boš takoj spet vitka, kot si bila prej. Ko imaš otroka, je treba poskrbeti za varstvo, če nimaš mame, ki ti lahko pomaga. Vrtci zvečer ne delajo, in če sta oba starša igralca, so potrebne varuške, kar ni poceni. Ni preprosto in občudovanja so vredne igralke, ki imajo več otrok.

Vam je žal, da niste imeli več otrok?

Edina stvar, ki jo v življenju obžalujem, je, da nimam treh otrok. Je bilo pač tako. Otroka imaš takrat, ko začutiš, da ga želiš imeti. Ves čas sem veliko delala, vendar sem imela srečo, da je bila moja mama še živa, ko sem imela majhnega otroka. Kljub temu sem vedno takoj po predstavi hitela domov. Pri otroku ne moreš nadoknaditi tistega, kar si zamudil, zato sem se trudila, da sem preživela čim več časa s hčerko, četudi zato nisem veliko spala.

Vaša hči je dolgo živela v New Yorku. Vam je bilo težko, ko je bila v tujini?

Ni mi bilo lahko, ampak tako, kot se otrok odloči, se pač odloči. Najprej je v Washingtonu magistrirala, potem se je zaposlila v New Yorku. Težko je bilo, ker je zaradi svojega dela nisem mogla pogosto obiskovati. Ko se je odločila, da se vrne iz New Yorka, je nisem spraševala, zakaj. Skrbelo me je le, da ji v času krize pri nas in v Evropi ne bo lahko. In tako je tudi bilo.

V pesmi Ona je vaš mož napisal, da greste vsak dan na britof. Radi obiskujete pokopališča?

Iz mene se vsi norčujejo, ko kažem slike s potovanj, ker imam največ fotografij s pokopališč. Neverjetno me privlačijo. V večini kultur najdejo za pokojne najlepši kraj s posebno energijo in to dobro energijo občutim. Skoraj vsak dan grem na pokopališče, ker se tam dobro počutim.

Nekatere igralke se pritožujejo nad pomanjkanjem vlog v srednjih letih. Sami ste dobili precej vlog tudi, ko niste bili več rosno mladi. Ali to pomeni, da leta za igralko niso nujno ovira?

Vlog, ne glede na leta, je vedno več napisanih za moške kot za ženske. Tako pač je. Če je vloga dobro napisana, je čisto vseeno, ali igraš mladenko ali starko. Ko prideš v leta, se ukvarjaš samo z vlogo, ne pa s tem, kakšna boš videti na odru.

Kako ste sprejeli upokojitev?

Nisem mogla verjeti, da so leta tako hitro zdrvela. Fantastično je, ker lahko še delam. Veseli me, da imam kot upokojenka več pravice pri izbiranju vlog. Ampak časa za vse moje hobije, potovanja, vrt, branja še vedno zmanjkuje.

Ste v preteklosti zavrnili kakšno vlogo?

V gledališču sem dvakrat prosila, da ne bi bila zasedena. Dali so mi vlogo Desdemone v Othellu, ki mi ni bila blizu, in sem prosila, da je ne bi igrala. Sem pa pogosto odklonila vloge na televiziji in v filmu.

Vam je bila kakšna vloga posebej pisana na kožo?

Pri nekaterih sem se namučila z iskanjem pravega tona, gibanja, z odkrivanjem karakterja. Pot do vloge je zapletena, včasih gladka, včasih makadamska, včasih dolga, včasih kratka, na kožo ni napisana nobena. So vloge, ki bi jih najraje pozabila. Toda na srečo je več tistih, ki bi jih točno tako odigrala, kot sem jih.

Kaj vam je najbolj pomagalo pri ustvarjanju vlog?

Ena izmed bistvenih stvari je čustveni spomin. Pomaga, ko za svoj lik iščeš razpoloženje in način reagiranja v različnih okoliščinah. Če si sam kdaj izkusil pravo veselje, globoko žalost, hudo jezo, užaljenost, je to shranjeno globoko v tvoji podzavesti in lahko ta občutja prikličeš, ko jih potrebuješ za vlogo. Če nečesa nisi doživel, je to težko odigrati.

Ste res želeli igrati moško vlogo?

V Mestnem gledališču sem igrala v Zbogom, Charlie, žensko, preoblečeno v moškega, v Drami spet žensko, preoblečeno v moškega, Beatrica v Slugi dveh gospodov. V Learu sem igrala Norca, ki pa je v resnici drugi Learov jaz. Resnično pa sem si želela igrati Riharda III. Hotela sem raziskati, kaj lahko volja do moči naredi iz človeka. Vloga me žal ni nikoli našla.

Še vedno ne marate poklonov?

Pokloni zame niso del predstave. Ko se konča zadnji prizor, se zame predstava konča, in jaz sem spet samo jaz.

Objavila revija Jana, besedilo napisala: Danaja Lorenčič // fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo