Milena Zupančič: Prave resnice o znamenitem poljubu s Poldetom Bibičem ne bomo nikoli izvedeli

8. 5. 2018

Milena Zupančič velja za eno izmed največjih igralk 20. stoletja, ki je osvojila številne nagrade in priznanja. Leta 2016 jo je slovenski predsednik Borut Pahor odlikoval z zlatim redom za zasluge za »ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti«. Nedavno je na knjižne police prišla njena težko pričakovana biografija Kot bi padla Luna na Zemljo, v kateri se je javnosti predstavila v do zdaj nepoznani luči. 

"Vsaj dvakrat na teden grem na pokopališče, če je mogoče pa vsak dan. Bog ve, ali bi hodila tako pogosto, če bi stanovala malo dlje, se pa tako rekoč peljem mimo, ker leži na samem koncu vasi. Tja hodim zato, ker se na pokopališčih neverjetno dobro počutim. Neka posebna energija je tam, umirjena, fino je in najsrečnejša sem, če ob meni ni nikogar, da se mi ni treba pogovarjati, da lahko lepo sedem tam na klopco in sem sama," v uvodu svoje biografije Kot bi Luna padla na Zemljo pojasni Milena Zupančič, ki ji tudi sicer v gledališču nikoli ni bilo težko igrati scen, ki so se dotikale smrti.

"Nekoč, daleč, daleč nazaj, sem igrala v televizijski drami z naslovom Rajni takrat. V njej je še kot študent nastopil Branko Šturbej, Saša Vuga je napisal scenarij in v tej drami je bil prizor, v katerem stojimo ob izkopanem grobu ... Zelo mrzlo je bilo in hladno in sploh se ne morem natančno spomniti, kaj se je dogajalo, vem pa, da je bila ob tem odprtem gorbu velika scena in da mi ni bilo nič tujega. Ni mi bilo težko doumeti, kaj delamo in kako se človek obnaša v takih primerih," razmišlja Milena.

Z očetom se ni nikoli srečala

"Za očeta vem, kdo je. Enkrat samkrat mi je napisal pismo. Preživnina, ki jo je plačeval, vse skupaj ni bila nič, ampak še tiste se je želel znebiti, pa mi je napisal, da je gimnazija zame dovolj, da mi ni treba naprej v šole. Ko sem bila že Milena Zupančič so se pojavili njegovi sorodniki in začeli iskati zvezo z menoj, ampak takrat me pa niso več zanimali. Saj, če bi nam bilo hudo in če mama ne bi bila sposobna ustvariti družine, bi bilo mogoče drugače, tako ga pa niti malo nisem pogrešala," o svojem očetu zapiše igralka, ki je sama ponosna mama hčerke Maše, ki pa se v javnosti ne želi izpostavljati, le redko jo je bilo mogoče videti v gledališču, ko si je prišla ogledati mamine predstave.

Strastna kadilka, ki je režiserje uspela prepričati, da so njeni liki na odru kadili

"Dokler niso prišli protkadilski zakoni nas je v teatru večina kadila. Sama tako zelo, da sem imela na eni strani odra eno na drugi strani pa drugo cigareto. Če sem le mogla, sem prepričala režiserja, da bi lik na odru kadil, preprosto zato, ker dve uri je pa le dolga." Velikokrat ji je to tudi uspelo, vedno pa seveda ne in takrat so bile urice na odru še posebej dolge.

"Kadila sem dokler mi niso na Miklošičevi na zdravniškem pregledu ugotovili senc na pljučih. To je moralo biti nekje proti koncu Akademije. In seveda, ko to slišiš, se trudiš, da ne bi. Tri tedne sem se mučila in še danes se spomnim, kako grozno sem se ob tem počutila. Spala nisem, jutra dočakala vsa premočena. Po treh tednih sem šla spet na pregled, "vse je v redu, samo kadit pa ne" so mi rekli. Z Miklošičeve sem šla naravnost do kioska čez cesto in kupila plave Astor, se sprehodila do Kave na Nazorjevi in drugo za drugo pokadila nekaj cigaret. S takim užitkom, da tega niti povedati ne znam."

Sprejemne izpite za Akademijo opravila v kombineži

"Na sprejemnih sem morala opraviti tudi preizkuse giba - ples tistemu ne bi mogla reči - tega, ali se znaš postaviti na odru."

"No zdaj pa pojdite od dna odra proti meni in tako ...", in ta tako je govoril tako, "...na široko počasi širite roke," ji je na sprejemnih izpitih dejal sloviti Pino Mlakar.

"Jaz pa nisem mogla širiti rok, ker je bil kostimček, ki sem ga nosila narejen tako, da to ni šlo."

"Ja, potem pa, a lahko to dol daste?"

"In jaz, ki sem bila takrat res še sramežljiva tepka sem pokimala "ja lahko"."

"Spodaj sem imela samo kombinežo, in še danes jo vidim, travnato zeleno, z nekakšnimi sivimi vejicami. Najbrž je bil on tisti, ki je prepričal komisijo, naj me sprejmemo in sklepam, da prav zaradi tega mojega poguma."

Poljub v Cvetju v jesni, o katerem nikoli ne bomo izvedeli prave resnice

Vloga Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni bo vsem za vedno ostala v spominu, verjetno pa številnim tudi poljub, ki sta si ga izmenjala s pokojnim Poldetom Bibičem. "No, pri Cvetju v jeseni se je zapletlo s kadrom, ki je zahteval ne vem koliko ponovitev, in sicer je bil to prav kader z znamenitim edinim poljubom v filmu. Zakaj smo ga ponavljali? Ker nas je preletelo letalo. Stop, še enkrat. Ker se je od nekod pojavil traktor. Stop, še enkrat. Ker se je oglasila garderoberka, da je bil moj ovratnik v prejšnjem kadru malo drugače zavihan in ga je treba popraviti. Stop ... "

Matjaža Klopčiča je po tistem znamenitem prizoru zelo zanimalo, kako zares ali ne zares sta se Milena in Polde poljubila, a vse kaže, da odgovora ne bo dobil. "Tega pa ne boš nikoli izvedel," sem mu rekla. 

Osvojila številne nagrade, na koncu ostala brez vseh

"Ukradli so mi vse nagrade: Borštnikov prstan, zlate lovorove vence, zlate značke Sterijevega pozorja ... vse, kar je vsebovalo žlahtno kovino.

"In kar je hujše, izginil je ves nakit, ki si ga nisem sama kupovala in mi ga ne more nadomestiti noben denar. Verižice in prstane moje mame, pa uhančki, ki jih je mama kupila Maši, nekaj reči od sester, Dušanova darila ... Vse je šlo."

"Mislila sem, da se bo klobčič začel odvijati. Od vloma so minila vsaj tri leta, pa še nič. Menda so ugotovili, kdo je ta fant in pri tem je ostalo."

Malo je manjkalo, da je ne bi v avto zvabil sam Ciril Trobec

Ko je gradila hišo na Beli, je potrebovala dva podstrešna okna in jih je odšla kupiti v Metalko, v teatru pa so ji obljubili, a ji jih bodo s kombijem odpeljali do doma. Zgodba kmalu ne bi imela srečnega konca.

"A lahko pustim ti okni do jutri pri vas? Mi ju bodo iz teatra peljali," je spraševala prodajalca.

"Ma ne," pravi on, "veste kaj, delam do štirih in imam kombi. Vam ju bom jaz zastonj pripeljal."

"Ne serji ga," ji je v teatru rekel ekonom, "zdaj govori, da bo zastonj, potem ti bo pa bog vedi koliko zaračunal."

"In Gorenjka kot sem, sem šla in rekla prijaznemu prodajalcu, da ni treba.

"Čez dva dni v Dnevniku zagledam fotografijo tega čoveka, pod njo pa piše, kako je s kombijem vozil ženske in jih kuril v peči. Metod Trobec."

"Milena," sem si rekla, "Bog je ornk roko nad teboj držal!"

Vse do njegove smrti si ni oddahnila.

Priporočamo