Moja tokratna sogovornica me je očarala s prijaznostjo in toplino. Eno od največjih slovenskih igralk vseh časov Mileno Zupančič sem imela priložnost spoznati ob popoldanskem klepetu v objemu alpskih vršacev, medtem ko so ji družbo delali stari igralski prijatelji. Zapletli sva se v pogovor o igralskem poklicu in njenem sprva nezaupljivem odnosu do kamere.
V luči Mednarodnega film festa v Kranjski Gori so se ustvarjalci festivala poklonili igralskim legendam, trojici igralcev, katere vpliv je segel zunaj meja Slovenije: Radku Poliču Racu, Borisu Cavazzi in vam. Kakšen je občutek, ko vas tako kujejo med legende?
Seveda je lepo od Matjaža Javšnika, da se je domislil tega. Tega nismo vajeni. (smeh)
Menite, da bomo čez desetletja današnje igralce enačili z legendami ali je ritem življenja preveč hiter?
Upajmo, da bodo, čeprav se človek res še malce boji, da jih ne bo več. Danes je vse instant, trenutno si morda res v središču pozornosti, že v naslednjem trenutku pa si izberejo drugega.
Kakšne pa so bile okoliščine v igralskem poklicu v času vašega ustvarjanja v primerjavi z današnjimi?
Mi smo generacija iz časa, ko so se filmi ustvarjali ... kako bi že rekla? Malo bolj zares. Takrat se je snemalo še na trak in tega je bilo treba pametno izkoristiti, poglobljeno, dolgotrajno. Ne pa dva tedna ali mesec dni na telefon. Ujeli smo zlato dobo filma. Prav tako se mi zdi, da je bil izbor igralcev takrat skrčen, danes pa jih je kot listja in trave. Prav tako ne smemo pozabiti, da je bil naš prostor dokaj širši. Na voljo smo imeli celotno Jugoslavijo. Jaz, Radko Polič in Boris Cavazza smo tako resnično snemali prav povsod.
Kako se je z vidika igralke spremenil čas?
Uh, kaj pa vem. Danes morda ljudje bolj gledajo na zunanji videz igralk kot pa karizmatičnost, znanje. Izjeme seveda obstajajo. Maruša Mayer je po mojem mnenju izvrstna igralka, ne le zato, ker je ravno pred dnevi dobila nagrado. Tudi na nagrade imam nekoliko drugačen pogled kot drugi. (smeh) Maruša je res odlična igralka. Gledala sem jo v gledališču in presenetila me je s svojim znanjem, svojo karizmo, prezenco, pametjo. Tudi v igralskem poklicu je treba imeti kaj v glavi, ne le na glavi.
Danes vsi stavijo na videz, vsebina je drugotnega pomena ...
Žal je res tako. No, saj odkrito priznam, da tudi jaz rajši na filmu spremljam kakšno fajn dekle. Je pa seveda fino, če je zraven še kaj več.
Menite, da vas je mogoče nadomestiti?
Zagotovo me bodo, saj v poplavi množice igralcev še vedno najdemo sijajne igralke, čeprav pa je vsak svoj človek. Sama še vedno občudujem igralke, ki so nastopale generacijo pred menoj. Bile so fenomenalne. Vendar pa nisem nadomestilo zanje, tako kot ni nadomestila zame. Vsak je človek zase.
No, tudi za mojo generacijo boste vi še vedno obraz Presečnikove Mete ...
Da, saj to je večno. Res bi bilo narobe, če bi se razburjala zaradi tega. Le redke igralke imajo to srečo, da njihova vloga ostane živa še desetletja in desetletja. Štirideset let je že minilo, pa vendar ne mine teden, da me ne bi kdo ustavil na ulici zaradi Cvetja v jeseni. Krasno je, da se lik tako močno zasidra v narod, postane del narodne zakladnice. Imela sem srečo, da so se mi poti križale s to vlogo, čeprav nihče izmed nas niti v sanjah ni slutil, da bo Cvetje v jeseni doživelo takšen uspeh.
Se je sicer vaš odnos s kamero skozi čas kako spremenil?
Seveda, zelo. Na začetku sem bila popoln nevednež. Nisem razumela tehnike filma. Kamera je bila tehnična zadeva, pred katero sem izvajala svoje vloge, vendar pa mi nikoli ni bila kot partner. To je postala dosti pozneje, ko sem razumela princip delovanja kamere. Ko sem snemala prve filme, tudi Cvetje v jeseni, nisem vedela, za kaj gre. Veste, direktor fotografije meri svetlobo od kamere do igralca. To je meter, ki se pritrdi na kamero in se raztegne vse do nosu igralca. To je standardni postopek. Jaz pa sem imela že od nekdaj velike komplekse zaradi svojega velikega nosu in prepričana sem bila, da merijo razdaljo le zato, ker jim moj veliki nos povzroča toliko težav. (smeh) Prava tepka! Edino, kar sem vedela že od začetka, je bilo, da moraš biti pred kamero neskončno koncentriran le na to, kar moraš narediti.
Kdaj pa ste se s kamero bolje spoprijateljili?
Da pa je kamera postala moj partner, moj sogovorec, ne pa tehnično strašilo, je preteklo kar nekaj časa. Ko sem prišla na ti s kamero, se je moja igralska kariera kmalu končala. Bilo mi je žal, saj se mi je zdelo, da je prišel pravi trenutek za neke druge stvari. Na filmu govoriš različne stvari. Pri dvajsetih letih tvoj obraz pripoveduje svoje zgodbe, pri petdesetih pa nekaj povsem drugega. Popolnoma drugega. Na filmu se časa ne da goljufati, v teatru mogoče, na filmu pa ne.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču