Športni navdušenci že odštevajo dneve do evropskega prvenstva v futsalu, ki ga bo v prihodnjem letu gostila Slovenija.
Častni naslov ambasadorja projekta je pripadel Milenku Ačimoviću, članu prve slovenske zlate nogometne generacije, ki je ob tej priložnosti obudil spomine na svoje nogometne začetke, za uspešno nogometno pot pa se deloma lahko zahvali tudi futsalu.
Story: Kaj vam po vseh teh letih nogometne kariere in številnih dosežkov pomeni naslov ambasadorja?
Zame je to velika čast. To je vendar šport, v katerem smo začeli vsi. Takšni so bili tudi moji prvi koraki, saj se na majhnem prostoru naučiš veliko. Za nas je bila to ulica, tam si moral začeti, če si želel kaj doseči. Nekateri so tako ostali v futsalu, drugi smo prešli na večja igrišča. Menim, da Slovencem futsal ni tako blizu, kot je morda v Evropi. Prav zato se mi zdi pomembno, da bomo organizatorji spektakla, kot je evropsko prvenstvo.
Story: Se ob tovrstnih dogodkih kdaj spominjate tudi svojih začetkov?
Seveda. Starši so nas prav vse najprej peljali na rokometno igrišče, ki je do otrok dosti bolj prijazno. Tam smo naredili prve korake. Razlika med malim in velikim nogometom je sicer ogromna, saj gre za povsem drugo vrsto nogometa. Če ti gre eno, ni nujno, da boš dober tudi v drugem. Vsi nogometaši radi zaigramo tudi v futsalu, čeprav imamo običajno v pogodbi, da ga zaradi poškodb ne smemo igrati. V poletnih mesecih, ko smo bili prosti, se tako nismo smeli ukvarjati s 'tveganimi' športi in izzivati poškodb.
Story: Torej se kar nekaj časa niste smeli ukvarjati s futsalom.
Seveda, zelo dolgo. Ko pa sem nehal igrati nogomet, sem se vrnil, rad pa si pogledam tudi kakšno tekmo reprezentance. Ni enostavno, saj moraš biti tehnično dobro podkovan, da ne govorim o fizični pripravljenosti.
Story: Prav slednja je tudi vrlina nogometa. Vam je še danes dobro znan razlog, zaradi katerega ste se zaljubili v ta šport?
Ah, težko bi rekel kaj takega. Nogomet je bil v moji družini šport številka ena, čeprav sem dolgo treniral različne športe, povezane z žogo. Zdi se mi prav, da ti starši omogočijo, da se ukvarjaš s tem, kar si želiš. Zdi se mi prav, da otrokom predstavimo različne športe, sami pa se potem odločijo.
Story: Na lastni koži torej nikoli niste občutili pritiska staršev?
Ne, nikoli. S prijatelji smo začeli na ulici, potem pa smo se vpisali v klub, ki je bil najbližje domu. Živeli smo blizu Olimpijinega stadiona in tako se je začela moja nogometna pot.
Story: Ste bili že v mladih letih prepričani, da boste stopili po nogometni poti?
No, nogomet je specifičen, saj lahko že v rani mladosti sanjaš o velikih klubih, za katere bi nekoč rad zaigral. Tako je bilo tudi z menoj. Tega ti nihče ne more prepovedati! Naše nogometne sanje so tako resnične, da lahko hitro pozabimo na šolanje. Prav zato je pomembno, da se mladi nogometaši ne osredotočijo le na žogo, temveč tudi izobraževanje. Nogometašev je enostavno preveč, zato ne bi smeli zapustiti šole. Je težko, vendar je mogoče izpeljati obe poti.
Story: In če smo že pri šoli ... Kateri predmet vam je šel najbolje od rok?
Uh, vprašaj me, kaj mi je šlo dobro od rok. (smeh) Na koncu se je vse izteklo, kot se mora.
Story: Vsak otrok ima svoje idole, kateri pa so bili na začetku nogometne poti vaši?
Uh, nisem imel specifičnega vzornika. Rad sem spremljal prav vse nogometaše. Najbližji nam je bil Milan pa tudi Crvena zvezda, ki je osvojila Ligo prvakov. Danes je vse osredotočeno na dva kluba, dva igralca. Tako je!
Story: Ste si kdaj predstavljali, da se boste nekoč tudi sami po zelenici podili z največjimi imeni nogometa?
Vesel sem, da sem imel možnost zaigrati na številnih elitnih tekmovanjih tako na klubski kot reprezentančni ravni. Srečo sem imel, da sem uresničil sanje. Bil sem del tega, pa vendar je bilo naporno.
Story: Poleg uspešne nogometne kariere pa vam je uspelo ustvariti družino, danes po nogometni poti stopa tudi vaš sin. Kakšna je morda razlika med njegovo in vašo generacijo v tistih časih?
Mislim, da je vse to skupaj s tehnologijo in otroki preprosto prestopilo mejo zdravega razuma. Vsako leto zato organiziramo nogometni kamp v Kranjski Gori, kjer so tehnološke naprave prepovedane. Imeli smo televizijo, ki je nismo gledali. Po dveh dneh ne vedo, kaj bi počeli, čeprav imaš pri roki različne aktivnosti, žogo in družabne igre. So z drugega planeta, kot smo bili nekoč mi. Po nekaj dneh so se navadili in uživali v drugih stvareh. Po vseh dneh iščejo več treninga, igre, karte, človek ne jezi se ... Nekaj časa potrebujejo, da dojamejo. Tako smo bili deležni pohval številnih staršev, ki niso verjeli, da je kaj takega mogoče.
Story: Ste se prav zaradi tega odločili za ustanovitev nogometnega kampa?
No, odločil sem se, ker je moj otrok deževne počitnice preživljal na različnih napravah. Iskal sem aktivnosti, s katerimi bi ga lahko zaposlil, vendar nisem našel ničesar. Tako sem dobil idejo, saj sem želel otroke zaposliti. Ob kampu jih spoznaš še z drugega vidika in nadvse uživam v njihovi družbi.
Story: Kakšna pa je zgodba doma? Tudi vaši otroci radi posežejo po elektronskih napravicah?
Nisem nobena izjema. Tudi moj sin veliko časa preživi na napravah, zato je treba biti pozoren, kaj vse mu je pri tem dostopno. Vendar se je razvoj začel v tej smeri, bomo videli, kako se bo končalo.
Story: Kaj je po vašem mnenju potrebno za uspeh v nogometnem svetu?
Vztrajnost in ljubezen do nogometa, ob tem seveda potrebuješ še kanček sreče. Vesel sem, da sem odraščal v urejeni družini, kjer ni bilo nobenega pritiska. Moja mama je morda v vsem življenju pogledala le dve tekmi. Najprej je to ni zanimalo, ko pa sem bil starejši, sem bil deležen številnih udarcev, zato bi ji bilo ob tem le hudo. Tako sem bil sam s seboj. Če sem slabo odigral tekmo, sem jih slišal od trenerja, medtem ko mi doma ni nihče pridigal. Danes je pritisk na otroke prevelik. Sam sem se tako doma lahko izklopil, in to mi je prišlo zelo prav.
Story: Ob tovrstnem pritisku otroci na igrišču ne uživajo.
Seveda in menim, da je bilo na to temo čisto premalo razprav. Ljudje se morda tega niti ne zavedamo. Otroci, ki izgubijo, planejo v solze, nekateri so doma deležni fizičnega maltretiranja, če zgrešijo enajstmetrovko. Spet drugi si po tekmi ne upajo domov. Kako bi to spremenili? Ne vem. Menim pa, da je to za otroke problem, zato se ga želijo rešiti in začnejo bojkotirati treninge. Šport bi moral biti užitek, seveda z določeno mero resnosti.
Story: No, treba je razumeti starše, ki bi želeli, da tudi njihovi sinovi nekoč odrastejo v Messije in Ronalde.
Seveda, sploh če strokovnjaki opazijo talent, je pritisk še toliko večji. Menim, da bi se starši morali pogovoriti s trenerjem, oceniti njegovo znanje in se potem oddaljiti. Seveda je ogled tekem dobrodošel, vendar v miru, brez vmešavanja. Otrok ne bi smeli maltretirati zaradi slabih predstav, saj še rastejo in se razvijajo, trenerji pa so usposobljeni, da jih znajo voditi.
Story: Vas smem vprašati, ali bi vas presenetilo, če se vaš sin ne bi odločil za nogomet?
Na to sploh nisem pomislil. (smeh) Morda bi me res presenetilo, vendar ne bi bil nobena izjema, čeprav nam je doma nogomet zelo blizu.
Story: Kljub temu se tovrstnim informacijam le s težavo izognemo.
Naš svet se giblje okrog petih nogometašev, na podlagi katerih izdelamo sklep. Beremo o Messiju, Suarezu, Ronaldu, medtem ko nam zgodbe o nogometaših v Atletico Bilbau ostanejo neznanka ali pa ime nogometaša v drugi italijanski ligi. To so teme, ki se prodajajo in ki nas zanimajo, nihče pa ne bo pisal o nogometaših, ki prav tako že nekaj mesecev niso dobili plače.
Story: V zadnjem času se vendarle zdi, da se zneski vrhunskih nogometašev dvigajo v višave. Pa vendar nihče v nogometnem svetu ni začel brcati žoge zgolj zaradi vrtoglavih vsot.
Ah ne, saj prvo plačo dobiš šele takrat, ko igraš že več kot desetletje. Otroka ne moreš spodbujati z besedami, naj gre na trening, ker bo tako čez nekaj let lahko mastno zaslužil. (smeh)
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley
