Čudaški, asocialni, težavni, neobvladljivi, agresivni – to je stereotipna predstava o ljudeh z avtizmom, ki jih je v preteklosti vodila v družbeno izključenost. Danes ta najhitreje rastoča razvojno nevrološka motnja nekatere osebe z izjemnimi sposobnostmi na določenem področju povzdiguje med genialne, na primer Einsteina, Mozarta in Teslo, drugim pa priznava, da nikoli ne bodo zmožni samostojnega življenja.
Osebne zgodbe posameznikov, ki so se znašli v okviru teh stereotipov, sta v dokumentarnem filmu Posebne zgodbe odstrla Milica Prešeren in Marko Naberšnik. Vstopiti v njihov svet ni lahko, ko pa skupaj s svojim najbližjimi odprejo vrata, je to neprecenljivo.
Tako so nastale posebne zgodbe, zgodbe Viktorja, Tamare, Bora, Aleka in Tadeja. "Ni bilo lahko najti sogovornikov," pravi scenaristka Posebnih zgodb Milica Prešeren, tudi voditeljica in urednica Turbulence. "Bilo je veliko raziskovanja, poizvedovanja, pogovorov, tudi s tistimi, ki potem sicer niso želeli deliti svojih izkušenj javno, a so mi pomagali bolje spoznati in razumeti avtizem. Sicer pa mi je bila v veliko pomoč pri iskanju družin naša strokovna sodelavka, spec. ped. dr. Branka D. Jurišić."
Režiser Marko Naberšnik je pri snemanju uporabil svojevrsten pristop, ki bi gledalca lahko čim bolje vpeljal v svet avtizma. Čim pogosteje je poskušal uporabljati observacijski način sledenja glavnim akterjem zgodbe. Njihovemu življenju se je prilagajala snemalna ekipa in niso se ozirali na morebitno streseno kamero, preostritve znotraj posnetka in podobno. Prosili so jih tudi, da jim posredujejo svoje zasebne posnetke, narejene s pametnimi telefoni. S tem so se zagotovo oddaljili od prevelikega vpliva na potek zgodbe in stopili čim večji avtentičnosti naproti.
Zgodbe temeljijo na pogovorih
"Vrata v svet naših junakov je pomagala odpreti iskrena želja predstaviti njihovo življenje takšno, kot je, brez olepševanja, patetike, pomilovanja, z vsemi svetlimi in temnimi platmi. Spoznavali smo se počasi. Že veliko pred začetkom snemanja sva jih z Markom obiskovala, se pogovarjala z njihovimi starši, bližnjimi, učitelji, pedagogi in drugimi, ki jih spremljajo na poti skozi življenje, in se tako zbližali. Sicer pa je od prvega srečanja veljala zaveza vsem, da ne bomo objavili ničesar, česar sami ne želijo. Izkazalo se je, da sem jih potem, med snemanjem, lahko vprašala karkoli in tudi posneli smo lahko vse, kar smo želeli oziroma kar je bilo mogoče," o komunikaciji in spoštovanju do protagonistov, ki so ekipo TV Slovenija spustili v svoj vsakdan, pripoveduje Milica Prešeren.
"Prvi korak pri spoznavanju z nastopajočimi je bilo vabilo na neobvezen pogovor. Srečali smo se v neformalnih okoljih, kje v mestu ali pa pri njih doma. Vsakemu smo povedali, da šteje le iskrenost. Da ne želimo pri zgodbi ničesar olepševati, pa tudi nič dramatizirati. Ko smo drug do drugega začutili zaupanje, je bil naslednji korak preprost in začeli smo načrtovati snemanje," scenaristko dopolnjuje režiser. "Kot režiser sem se postavil v ozadje. Pri dokumentarnem filmu se mi zdi to zelo pomembno. Res je, da izbiraš posnetke, v montaži določiš zaporedje, a dogajanje pred kamero je bilo vedno v domeni nastopajočih. Zato so tudi sami izbirali, kaj od naštetega se zdi njim pomembno."
Foto: arhiv RTV SLO
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču