Urednica in voditeljica oddaje Turbulenca, ki letos praznuje desetletnico, ima rada svoje delo. Za njo je že več kot 350 oddaj, a zaradi tem in gostov je zanjo vsaka nekaj posebnega.
Turbulenco vodite že skoraj deset let, vendar vam idej očitno ne zmanjka. Kako izberete temo, ki jo boste obravnavali v oddaji?
Temo izberem skupaj s sodelavci. Dobro je, da se razlikujemo in da vsak predstavi svojo idejo. Tudi zato imamo širok nabor tem.
Ste urednica in voditeljica oddaje. Kaj je zahtevnejše?
Oboje je zahtevno, vendar je prepletanje obojega prednost, saj tako ni dodatnega usklajevanja, usmerjanja, lažje ustvariš povezano celoto.
V desetih letih ste si pridobili veliko izkušenj. Je sedaj lažje voditi oddajo kot na začetku?
Po eni strani je lažje, po drugi strani pa sem bolj kritična, zahtevna do sebe. Na začetku sem bila precej preplašena in nesamozavestna. Z leti pa pridobiš rutino, samozavest, postaneš bolj suveren. Studio ti postane domač, bolj si sproščen. Sproščen pa si, ko nisi nič kaj dosti drugačen, kot si sicer v vsakdanjem življenju, kot voditelj pa je dobro, da ohraniš tudi svojo individualnost.
Ste v najstniških letih radi nastopali?
Takrat sem bila bolj vase zaprta in sramežljiva. Mnogi, ki me poznajo zdaj, si najbrž težko predstavljajo, da sem bila takšna, saj sem zdaj precej bolj odprta. Očitno se nam v življenju zgodijo določene stvari, da se opogumimo, bolj zaupamo vase in da tudi navzven delujemo drugače.
Vam je novinarstvo pomagalo pri pridobivanju samozavesti?
Vsekakor, tako delo pri tiskanih medijih na začetku kot pozneje televizijsko delo, čeprav nikoli nisem posebej hrepenela po tem, da bi nastopala na televiziji. Od nekdaj me zanimajo različne stvari, zato sem se težko odločila za smer študija. Novinarstvo me je pritegnilo, ker omogoča, da pišeš in govoriš o različnih temah, v katere se moraš tudi poglobiti. Zame je bila to priložnost, da ne omejujem svoje radovednosti. Danes tudi oddaja Turbulenca odraža mojo radovednost, saj obravnavamo veliko različnih tem.
Ste si na začetku svoje novinarske poti želeli voditi takšno oddajo?
Turbulenco sem začela voditi po spletu naključij. V izobraževalnem programu so želeli novo studijsko oddajo v živo in so mi tudi zaupali njeno pripravo, od vsebine do samega koncepta oziroma zasnove. Čeprav gre za studijsko oddajo, sem želela, da so v njej tudi stvari s terena, kot temu rečemo, iz naravnega, življenjskega okolja, resničnega vsakdana ljudi, v studio pa naj pridejo tudi tisti, ki niso redni gosti televizije, a imajo potrebno znanje, verodostojnost, osebne izkušnje.
Kako pomemben je za vas odziv gledalcev?
Zelo, saj je poslanstvo izobraževalnih oddaj in nacionalne televizije, da delamo za gledalce in na ustreznem nivoju. Nikakor mi ni vseeno, kaj jim ponudimo. Zelo pomembno je ohranjati nivo in kakovost, čemur smo zavezani v Turbulenci, kjer s pomočjo kompetentnih sogovornikov gledalcem ne le pomagamo reševati težave in zadrege, temveč tudi širimo obzorja, ozaveščamo, spodbujamo k premisleku, odstiramo zastrto.
Kako potekajo priprave na oddajo? Se takoj po snemanju oddaje pripravljate že na naslednjo?
Oddaja ima tedenski ritem samo na zaslonu. Priprave zahtevajo veliko več časa, tako da potekajo sočasno za več oddaj. Tudi z gosti se dogovarjamo veliko prej in trudim se, da se z njimi srečam in pogovorim že pred snemanjem. Vsekakor nimam ustaljenega urnika.
Je meja med zasebnim življenjem in delom pri vas zelo zabrisana?
V oddaji se lotevamo tem, o katerih se ljudje sicer pogovarjamo vsak dan, ob jutranji kavi, med večernim pogovorom z družino, prijatelji, in tako se marsikatera ideja utrne v prostem času. Naše teme se včasih zdijo obrobne, a so pravzaprav pomembne. Ko mi je, na primer, nekoč ob vstopu na mestni avtobus voznik zaželel lep dan, mi je njegova prijazna gesta dala misliti, kako lepo je, če znamo pozdraviti ljudi, se zahvaliti ali pohvaliti, in zakaj tega ne nazadnje ne storimo pogosteje. O tem sem se pogovarjala s sodelavci in nastala je oddaja Med grajo in pohvalo. Tako je iz vsakdanjega dogodka nastala zgodba s sporočilom, kako pomembna je pohvala in kakšna naj bo, da učinkuje motivacijsko. Veliko stvari, ki jih doživim, vidim, opazim, se zrcali tudi v idejah za oddaje.
Čemu pripisujete priljubljenost oddaje?
Gledalci Turbulence se prepoznajo v zgodbah drugih. V njih vidijo sebe, svoje težave, zadrege, želje; tu najdejo odgovore, izvedo kaj novega, zanimivega, poučnega, uporabnega. Svoje prispeva tudi pester nabor tem, ki pa jih ne obravnavamo splošno, suhoparno teoretično, ampak življenjsko; poiščemo ljudi, ki so konkretno stvar doživeli, ki imajo izkušnje, znanje, veščine. Prav tako se trudimo težke teme prikazati z občutkom, navdihujoče, da ljudje ne obupajo nad sabo ali nad drugimi. V oporo pa so jim tudi napotki, kam po pomoč.
Se vas težke teme zelo dotaknejo?
Seveda se me dotaknejo. Ob njih ne smemo biti ravnodušni, v nas morajo vzbuditi premislek, pustiti sled. Težke teme so posebna odgovornost. V oddaji ni prostora za patetičnost, ne igramo na karto objokovanja usode, samopomilovanja, jadikovanja. Pri težkih temah so zame zelo dragoceni odkriti pogovori z gosti nekaj dni pred oddajo, ko mi zaupajo tudi tisto, o čemer javno, v oddaji, ne želijo govoriti. To spoštujem, mi pa pomaga, da se poglobim v temo in čim bolje pripravim na pogovor. Tako se me pravzaprav dotakne še več stvari kot morda gledalcev in tudi zato toliko bolj cenim zaupanje gostov.
Kaj vas najbolj izpolnjuje pri vašem delu?
Dobra oddaja, dokumentarec, da se lahko posvetim temam, ki me zanimajo, da se pogovarjam z ljudmi, ki imajo kaj povedati. Hvaležna sem, da sem lahko spoznala toliko zanimivih in izjemnih ljudi, da lahko odpiram vrata različnih svetov, da srečujem ljudi, ki mi jih pomagajo razumeti in jih približati gledalcem. Na življenje gledam manj površno kot nekoč. Naučila sem se ne le poslušati in gledati, temveč tudi slišati in videti.
Pred Turbulenco ste delali pri drugih oddajah, napisali ste tudi scenarije in posneli več dokumentarnih filmov, lani denimo Tipično slovensko: kozolci. Kako najdete čas za ustvarjanje drugih projektov?
Vzamem si ga, ker me tudi to zelo zanima. Nedavno smo po mojem scenariju posneli Posebne zgodbe, dokumentarec o avtizmu, ki ga bo TV Slovenija predvajala 2. aprila, na svetovni dan avtizma. Nastal je v izobraževalnem programu TV Slovenija v sodelovanju z režiserjem Markom Naberšnikom. Snemanje je bilo zelo zahtevno, saj smo vstopili v svet otrok z različnimi oblikami avtizma, v katerem se prepletata nepredvidljivost in rutina, v svet, ki je precej drugačen od običajnega. Resničen pogled na življenje z avtizmom skozi oči teh otrok, njihovih staršev in bližnjih presune, preseneti in tudi očara.
Zakaj ste se odločili posneti dokumentarec o avtizmu?
To je zelo posebna tema, ena od tistih, ki me zanimajo. O tem se sicer veliko govori, a si kljub temu v resnici ne znamo predstavljati, kaj to je in kakšno je dejansko življenje z avtizmom. Raziskovanje take teme, iskanje sogovornikov, družin, ki bi bile pripravljene izpostaviti sebe in svojega otroka z avtizmom, načina, kako to prikazati, da to ne bo zgolj ilustrirano naštevanje dejstev, je lahko težava, zame pa je to bilo izziv.
Ste izkušena novinarka, zato me zanima, katere lastnosti so najpomembnejše pri novinarstvu.
Biti moraš pošten do sebe in do drugih, biti profesionalen in vreden zaupanja. Ne smeš biti površen, na vsako temo se moraš temeljito pripraviti, vedno preveriti informacije, raziskati ozadje, biti zavezan resnici. Moraš biti samokritičen in delati tako, da pozneje ničesar ne obžaluješ, da lahko zaspiš z mirno vestjo.
Vodili ste več kot 350 oddaj Turbulence. Ste si jih tudi ogledali?
Brez kančka samovšečnosti si jih ogledam in sem pozorna na to, kaj je bilo dobro in kaj bi lahko bilo še bolje. Če pa se zgodijo napake, se iz njih učim.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Žiga Culiberg