Minca Lorenci: O slovenskem celovečercu Marka Naberšnika

V njem je zbrana odlična igralska zasedba, ki je samozavestno premagala nove izzive. Tudi igralka Minca Lorenci, ki ima v filmu eno od glavnih vlog, nam je zaupala, kako je doživljala delo, in nas popeljala v ozadje dogajanja v Mariboru.

Story: Film se je snemal lani v Mariboru. Kako ste se počutili na snemanjih in kako ste vse skupaj usklajevali, glede na to, da ste imeli v istem času tudi premiero?

Prvi, torej 'mariborski del' snemanja je sovpadel s premiero Meglice v mojem matičnem gledališču, tako da je bilo na obeh straneh mnogo logističnega manevriranja, že to pa je dokaj stresno. Hkrati je to moja prva res velika filmska vloga, kar je dodaten pritisk, ki sem si ga seveda naložila sama. Tako da sem še posebej hvaležna celotni ekipi, ki mi je na vse mogoče načine in vsak dan olajševala delo in odvzemala del bremena.

Story: Kateri del od mariborskih lokacij je na vas pustil največji vtis in kako ste se spopadali s snemalnimi dnevi?

Osebno mi je bila najljubša lokacija železniška kolonija - čeprav nam je sonce sijalo v glavo, čeprav je bila maskirnica lopa, ki se je v vročini spremenila v savno, čeprav smo doživeli naliv tik pred koncem snemanja. Mimogrede, takega hitrostnega in učinkovitega spravljanja opreme še nisem videla. (smeh) Je pa na tej uličici, kjer je Marko preživljal otroštvo, nekaj tako domačega, sosedskega v najlepšem mogočem smislu. V nekem trenutku so celo vsi prebivalci želeli pripraviti za nas kosilo, kar pa je bilo zaradi točnega urnika, ki smo mu morali slediti, žal neizvedljivo. A ni to čudovita in za ta nesosedski čas že skoraj čudna gesta? Škoda ... V Europarku recimo, logično, tega ni bilo. Nas je pa posladkala slaščičarna. Naporno pa je bilo. Urniki, vstajanje, čakanje. Tudi pri tem se je verjetno poznala moja nevajenost na tovrstni dril. Mnogo lažje mi je bilo v Ljubljani, kjer sem živela v hotelu in se posvetila res in samo snemanju.

Story: Film Slovenija, Avstralija in jutri ves svet vsebuje tudi določene komične prizore, ki so odslikava resničnih življenjskih zagat. S kakšnimi se srečuje Vesna, ki jo igrate?

Ena od redkih Vesninih značilnosti, v kateri sem se z njo poistovetila, je njena 'sposobnost', da se dostikrat znajde v situaciji, kjer se počuti izgubljeno, zato tudi prestrašeno. Situacije, ki si jih ni sama izbrala, ampak v katerih se je znašla po naključju in ki jih ne obvladuje, zato nekako ne zna 'pravilno' reagirati. Doma je potem jezna, malo nase, malo na moža. Ali pa prizori, s katerimi se lahko verjetno poistoveti vsak, ki živi v majhni sosedski skupnosti. To je sicer dobronamerna, a naporna soseda, ki se pojavi na vratih, ko je najmanj primerno, in potem kot tank vdre v tvojo dnevno sobo in odpre usta, polna (ne)pomembnih novic, in jih zapre šele, ko ti zapreš vrata za njo. V našem primeru je to krasna in duhovita Milada Kalezić.

Story: Vesna je brezposelna, zato z možem Borisom, ki ga Jure Ivanušič, prisluhneta prijatelju Igorju, ki ju vabi v svet mrežnega marketinga. Skupna vsem je želja po sreči in uspehu, a pot do lepše prihodnosti ni lahka. Kaj ju čaka na tej poti?

Ne vem, koliko te poti lahko izdam. Je pa verjetno to pot mnogokaterega para, ki se v življenju kot par in kot posameznik izgubi in nekako ne najde volje, motivacije za ponovno snidenje. Zakonca Jenko enostavno nista opazila, kdaj sta se izgubila. V tem nista nič posebnega, unikatnega. To je lahko zgodba vseh. Zato sta mi ljuba. Se pa v filmu pojavijo različni 'izhodi', ki se izkažejo za slepo ulico. Kot je pač navada v življenju.

Story: Rdeča nit filma je, da se sreče ne da kupiti na silo. Nam zaupate, česa ste se tudi sami naučili v filmu?

Sreče se pa res ne da kupiti na silo, se strinjam. Profesionalno sem se naučila ogromno, vsebinsko pa ne vem. Prej bi rekla, da se mi je marsikaj potrdilo. Recimo, da so ti piramidalni sistemi nekaj najbolj ostudnega in da delajo bebce iz ljudi, ki to niso. So le naivni in potrebujejo ta trenutek, ko se jim zazdi, da so kralji sveta. Čeprav niso in ta trenutek v resnici ne obstaja. V takih primerih sem tako zelo hvaležna, da imam rada svoj poklic. Mislim, da te tovrstno zadovoljstvo absolutno odvrne od takšnih in podobnih blesarij.

Story: Kateri trenutki so bili za vas med snemanjem najzanimivejši?

Z Juretom sva se noro dosti presmejala. Ampak res dosti! Recimo, snemali smo najin prihod domov z avtom. Vsakič, ko je bila 'akcija', nisva mogla drugega, kot da se reživa, dobesedno do solz! Da naju je že Marko, ki je izredno potrpežljiv, moral opomniti, da bo kmalu večer, torej ne bo več luči. In "malo koncentracije, prosim"!

Story: Kako pa ste doživljali režiserja Marka Nabršnika? Kako je delati pod njegovo taktirko?

Kot že rečeno, izredno je potrpežljiv, tako da je na setu mirno vzdušje. Nisem še delala z njim in že na prvem sestanku sem ob njem začutila sproščenost, kar je zame zelo pomembno. Mislim, da dobro ve, kaj hoče in kaj bo v filmu delovalo, hkrati pa dopušča igralcu lastno polje kreativnosti. Sta pa nas zagotovo še dodatno povezovala 'mariborskost' in specifični humor tega mesta.

Story: Kaj pa preostali soigralci? S kom ste imeli največ skupnih kadrov in kako ste dojemali skupno delo?

V prvem delu filma je Vesna predvsem gospodinja, tako da so bili moji soigralci del njenega domačega okolja - Jure, otroka (Saša, Urban), Milada, Vlado Novak in Aljoša Ternovšek. V drugem delu pa spozna moškega, ki ji zamaje tla pod nogami, in to na več načinov ... Igra ga Primož Ekart, ki je nadvse nežen in pozoren soigralec. Pred snemanjem smo imeli precej vaj, kjer so se med nami že vzpostavile določene dinamike, potrebne za delo. Je pa zanimivo, da sem se z Juretom, ne glede na to, da sva igrala popolnoma odtujen par, najbolj zabavala. (smeh)

MIMA