Na male zaslone v jeseni prihaja resničnostni šov Survivor, v vlogi voditelja pa se bo tokrat prvič preizkusil motorist Miran Stanovnik. Puščavski lisjak nam je ob tem zaupal, da je že kot otrok veliko časa preživel v naravi in nabiral gobe ter gozdne sadeže, veliko težav pa je povzročal tudi učiteljicam v šoli.
Otroštvo ste preživeli na podeželju. Kakšni so vaši spomini na mladost?
Izredno sem hvaležen, da sem bil rojen na podeželju in so mi stari starši ter starši omogočili lepo mladost. Takrat sem živel na manjši kmetiji, še do nedavnega smo doma imeli nekaj glav živine. Najprej sem zato moral poskrbeti za svoje delo, potem pa sem lahko počel, kar sem hotel, najsi bo plezanje po drevesih ali druženje s prijatelji. Zaradi tega se skozi življenje nikoli nisem izogibal obveznostim, temveč sem postal še bolj odgovoren. Moji spomini so izredno lepi, zaljubljen sem v svoj domači kraj.
So vas vaša mladostniška leta še bolj povezala z naravo?
Mislim da, vendar se tega nisem zavedal. Očitno mi je bilo namenjeno, da bom nekoč deloval v puščavi in ekstremnih razmerah, kjer sem bil še bolj v stiku z naravo in je včasih resnično šlo za preživetje. Ko sem spoznal puščavo, pozneje pa tudi Aljasko, sem se še bolj zavedel, kako majhen del narave smo ljudje. Kako pomembna je v resnici narava, pitna voda, ki nam jo daje ...
Številni pohode v gozd izkoristijo tudi za nabiranje gob ali gozdnih sadežev. Se tudi vi v gozd podate s košarico?
V mladosti sem se z nabiranjem godnih plodov tudi preživljal, zdaj pa se skozi gozd le sprehajam s svojim psom. Uživam v naravi, sedim v tišini in opazujem barje. Res sem ponosen nanj! Jutranja meglica, ki skrivnostno objema barje, je naravnost čudovita. Po pravici povedano nimam časa za nabiranje gob, temveč nabiram energijo. Kot otrok pa ni bilo gobe, ki je ne bi poznal. (smeh) S prijatelji smo lovili polhe, postavljali hišice na drevesih, kopali bunkerje, zalezovali lisjake ... Bili smo hujši kot lovci, imeli pa smo tudi lesene loke in puščice.
Torej ste že takrat pridobili nekaj izkušenj za vodenje Survivorja?
Seveda, v tej oddaji dobiš priložnost, da izkoristiš vse izkušnje, ki si jih do takrat nabral. Če dobro poznaš samega sebe in svoje reakcije, lahko to v svojo prid izkoristiš v oddaji. V naravi je treba preživeti na neklasičen način.
Kako pa ste to znanje izkoristili v svojo korist?
Predvsem je potrebna predrznost. Kot otroci smo bili najpametnejši in imeli smo veliko srečo, zato je tudi v Survivorju treba biti bolj predrzen. Ko obuješ tovrstne škornje, boš za uspeh moral prestopiti določeno mejo in igrati tudi drzno. Tisti, ki prisegajo na klasiko in običajnost, so ostali doma. Kot otrok sem bil prepričan, da vse znam. Mislil sem, da imam zato prednost pred odraslimi, ki ne vedo, da že vse vem. (smeh)
Torej ste odraslim povzročali kar nemalo težav?
Ja, vsem! (smeh) Vedno sem sicer počel to, kar se mi je zdelo pošteno in plemenito, že naslednjo minuto pa sem moral okolici svoja dejanja pojasnjevati, saj se jim ni zdelo nekaj običajnega. Bil sem odličnjak, vendar pa sem redno počel traparije in se družil z 'barabami'. Zaradi naših lumparij ni nihče umrl, bi pa to lahko imenovali neke vrste teambuilding. Rad sem pomagal sošolcem, da so prepisovali od mene. Moja razredničarka se je čudila, saj takšna družba in moj uspeh nista šla skupaj. Pa vendar bi danes naredil isto!
In če se vrnemo k Survivorju ... Kaj bi vam v deževnem gozdu Filipinov prišlo najbolj prav?
Uh, ja. Potreboval bi pripomoček, s katerim bi lahko zakuril ogenj ob predpostavki, da znamo pridobiti vodo. Ogenj in voda sta življenje. Ne gre le za prazno frazo in nekdo, ki je le redko v stiku z naravo, se tega ne zaveda. Če se pokvari avto, pokličeš cestno vleko, če postaneš lačen, greš v trgovino ... Prav v Survivorju pa bodo spoznali, da je v našem okolju potreben drugačen pogled, pozitivizem! Pozabiti moramo na gostilniške zgodbe o izgubljeni generaciji.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del