Najbolj ga poznamo pod vzdevkom Puščavski lisjak zaradi njegovih vzdržljivostnih avto-moto podvigov. Bil je tudi voditelj resničnostnega šova Survivor, danes pa je župan svoje domače občine Log - Dragomer.
Mandat se mu izteče prihodnje leto, a Miran Stanovnik se v županski vlogi odlično počuti. Zaupal nam je še, da je s profesionalno športno kariero dokončno opravil.
Občina Log - Dragomer, kjer delate kot župan, je pred kratkim praznovala 10-letnico. Obiskal vas je tudi predsednik Borut Pahor, kakšni so vtisi z dogodka?
S tem dogodkom smo zaokrožili deseto obletnico naše občine. Res sem vesel, da se nam je na tem proslavljanju pridružil tudi naš predsednik, ki je, drugače kot v preteklosti, pokazal velik posluh tudi za majhne občine in bili smo si edini, da je za občane velika prednost, da je bolje, če si majhna občina, a svoja, kot pa če si del velike občine, kjer si lahko včasih tudi malo pozabljen. Ljudje spoštujejo tako predsednika kot tudi svoj dom in svojo občino, zato smo se po dogodku zelo prijetno družili, izmenjali veliko pogledov – lahko rečem, da je bilo koristno.
Vam je delo župana pisano na kožo, uživate v tem?
Biti župan je zagotovo velik in poseben izziv. Verjamem celo, da je to eden mojih največjih izzivov v življenju, v karieri. V domačem kraju imeti vodilno vlogo je zelo zahtevna funkcija, res pa je, da si sam postavljam najvišja merila in ugotavljam, da sem sam zadovoljen s tem, kar sem si zastavil. In ker sem tako izpolnil svoje kriterije, se zelo dobro počutim.
Boste spet kandidirali?
Kako bo z nadaljevanjem moje županske funkcije, bomo še videli. Sicer ni nobenega posebnega vzroka, da bi čisto zapustil te vode, ampak lahko rečem, da bom ta mandat pošteno oddelal – naredili bomo celo 25 odstotkov več, kot sem obljubil, kar je za slovensko povprečje zelo dobro. Lahko rečem, da bom o kandidaturi še razmislil.
► Sicer vas najbolj poznamo kot Puščavskega lisjaka, torej športnika, udeleženca največje in najtežje avtomobilistične in motoristične preizkušnje na svetu: Reli Pariz–Dakar. Se boste dirke letos udeležili?
Ne. Moram reči, da želim, ko se nečesa lotim, biti v tem najboljši, dati vse od sebe. Dve tako zahtevni funkciji – čeprav sta različni, ena v športu in druga v politiki – ne gresta skupaj, saj obe pomenita način življenja. Dirkanje je bilo moja 20-letna kariera športnika v motošportu, kar je dolgo, in da na koncu preživiš in si sposoben hoditi po svojih nogah, je zelo lep dosežek. Županovanje pa je tudi način življenja in moram reči, da ob tem delu in družini kariera športnika ni mogoča, že časovno ne.
Se boste vseeno udeležili kakšne manjše dirke?
To seveda bom, a kakšne večje, kot so reli Pariz–Dakar pa tritedenske dirke, ne pridejo v poštev.
Torej se vseeno še ukvarjate s tem, se še vedno kdaj kam zapeljete?
Se, to je pravzaprav moj polnilec baterij. Ko grem na trening, večkrat gre z mano tudi moj starejši sin, ki ima šest let in pol, takrat se posvečam samo temu in lahko rečem, da se mi takrat misli osvežijo in sem pripravljen na nova razmišljanja in odločitve, ki jih je treba dnevno sprejemati. Lahko rečem, da sem po duši športnik in takšen bom ostal.
Tudi vaša otroka imata rada šport.
Martin je že navdušen motorist in komaj čaka, da se odpraviva na poligon, kjer trenirava, poleg tega je tudi navdušen nogometaš in plezalec. Pravzaprav združujemo več športih zvrsti. Tudi mlajši Jakob kaže zelo prijetne zametke dobro gibalnega fanta, je pa še premlad, da bi lahko kaj več rekel. A verjamem, da kri ni voda.
Bili ste tudi voditelj v šovu Survivor, zakaj ste se odločili za to in kakšne spomine imate?
Za to vodenje sem se odločil, ker je šlo za res težko preizkušnjo, ta šov je nekaj res posebnega, tudi udeležencem tam sploh ni bilo lahko. Tekmovalec Survivorja mora prav gotovo imeti močno voljo, da bo sledil cilju, ki si ga je zastavil. To je edino. Biti vztrajen. Seveda gre tukaj za precej veliko zmožnost, se pravi ene pravilne komunikacije v družbi podobno mislečih ... Ostati mora človek. Predvsem je pomembno, da mora vsak tekmovalec, čeprav se znajde v izredno težkih psihičnih in fizičnih stanjih, ohraniti tisto človeško plat, in mislim, da je to najbolj pomembno.
Kako pa si organizirate čas, da zmorete vse – županovanje, družina, šport. Imate kakšen poseben nasvet?
Pravzaprav je tako, da vem, katere stvari so nujne in vezane na ure v dnevu, tako poskušam ob tem preživeti čim več časa v krogu družine. Če je potrebno, grem tudi za nekaj ur popoldne domov in se, ko otroka zaspita, vrnem v pisarno, da se pripravim za naslednji dan in naredim vse, kar je še treba, da lahko potem normalno delamo.
Eva Jandl