Miran Tepeš: Z vetrom prišel do knjige Z vetrom

Vir: Nova
25. 12. 2008
Nekdaj uspešen smučarski skakalec, danes pa velika 'živina' pri Mednarodni smučarski zvezi, kjer je zaposlen kot pomočnik direktorja skakalnih tekmovanj v svetovnem pokalu, je napisal knjigo o avanturi, ki jo izkusijo le redki prebivalci zemeljske oble.

Z jadrnico po imenu Skokica (ime je seveda njegova ideja in je izpeljanka iz besede skoki) se je odpravil na pot okoli sveta, da bo vse skupaj še malo bolj pompozno, pa ponujamo številke: 47-letnik je potovanje z 12 metrov dolgo barko začel 11. 4. 2006 in do 18. 7. 2008 preplul 26.541 navtičnih milj. Vsega skupaj je bil na poti 300 dni, od katerih jih je 192 prejadral, 77 jih je preživel na otokih, v zalivih in pristaniščih, 17 na letališčih in letalih, 14 dni pa je porabil za vzdrževanje in popravilo svoje Skokice.

Ob vsem omenjenem ste verjetno že ugotovili, da Miran poti ni opravil v enem 'šusu', ampak je vmes imel odmore. Ker ni zdržal? Ne; ker je moral v službo! »Denarja nisem imel toliko, da bi si lahko privoščil neprekinjeno dvoletno potovanje, zato sem pač vmes opravljal službene obveznosti.« Poletno in zimsko sezono mora delati na terenu, torej na tekmah, v vmesnem obdobju, ko ga čakajo bolj pisarniški posli, pa je lahko jadral in prek računalnika delo opravljal kar z jadrnice.

Kaj so o podvigu rekli domači?
V jadranje se je Miran zaljubil v gimnazijskih letih, ko je prek sošolca Janija Valanta spoznal njegovega očeta Janeza, strastnega jadralca, ki ga je začel jemati s seboj na regate. Tam se je učil osnov in se kalil, sredi osemdesetih pa si je omislil svojo barko. Kupil je samo lupino, kot rečejo v žargonu, in od te faze dalje jadrnico izdelal z lastnimi rokami, leta 2003 pa je staro zamenjal za novejšo, dražjo, dva metra in pol daljšo Skokico. »Tudi to drugo jadrnico sem kupil v kit izvedbi, se pravi samo lupino, potem pa sem jo na sosedovem dvorišču dokončal v treh mesecih, in ne v letu in pol, kolikor sem potreboval za prvo.« Pri nakupu, za katerega je bilo treba odšteti kar krepko vsoto (ko govorimo o jadrnicah, govorimo o cenah, ki se lahko kosajo s ceno stanovanja!), in pri sami nadgradnji je bil pozoren na to, da bo barka usposobljena za pot okoli sveta, kar je v praksi med drugim pomenilo, da bodo deli, na katerih prihaja do velikih sil, dovolj okrepljeni, da bo barka imela dovolj prostora ter da bo kapaciteta tankov za vodo in gorivo pravšnja za tako konkretno odpravo. Želja, da bo šel z jadrnico okoli sveta, je v Miranu tlela že dolgo.

»To so bile moje sanje. Ker sem rad jadral in potoval, sem si predstavljal, da bom šel z jadrnico nekoč tudi kam dlje kot samo do otokov v Jadranu.« Ko je o svojem resnem načrtu obvestil ženo Zlato in tri otroke (danes ima Jon šest let in hodi v prvi razred, Anja je gimnazijka in šteje 17 let, Jurij jih ima 19, op. p.) je bil odziv precej nevtralen. »Kakšnega posebnega navdušenja ni bilo, da bi imeli kaj proti, pa tudi nisem zaznal.« Gospa Zlata, ki ji je najprej govoril, da bo šel na pot šele, ko bo v penzionu, je bila od vseh najbolj zaskrbljena, čeprav tega, kot pove mož, ni kaj dosti pokazala. »Želel sem si, da gre na pot vsa družina, a to seveda ni bilo izvedljivo, saj so imeli otroci šolo, treninge (Anja in Jurij se ukvarjata s smučarskimi skoki, op. p.) in druge obveznosti.« Na jadrnici so se mu pridružili večkrat po malem, kar je pomenilo, da so prileteli na lokacijo, kjer je sidral, z njim prejadrali del poti, potem pa spet odleteli domov.

Povsem sam na odprtem morju
Izmed vseh družinskih članov sta z Miranom na krovu največ časa preživela žena in mali Jon, na določenih relacijah se mu je na jadrnici pridružila tudi njegova mama, del poti je prejadral izključno v družbi prijateljev, del pa … čisto sam! Tako je bilo recimo jeseni 2006, ko je povsem sam prejadral prvi del poti po Tihem oceanu. »Do prvega otoka sredi Pacifika sem plul tri tedne,« ves ta čas na srečo ni imel težav z vremenom, pri potovanju v ednini (če odštejemo vse ptice, ki so mu delale družbo in so njegovo barko izkoristile za premikajoči se otok) pa mu je največ težav povzročala bitka s koncentracijo in spancem. Zbujal se je na 20 ali 30 minut, saj je moral stalno spremljati stanje na barki in dogajanje na morju. Po nekaj dneh, ko je bil zaradi tako ubijalskega režima že povsem izčrpan, pa si je bil prisiljen privoščiti spanec, dolg pet, šest ur. V stanju brez nadzora je obvezno »skrajšal jadra in tako upočasnil barko«.

Ker so vse dogodivščine podrobno opisane v njegovi knjigi Z vetrom, v naslednjih vrsticah ponujamo samo nekaj izbranih sladkorčkov. Prvič: med jadranjem je lahko opazoval čudovite delfine, ki so plavali ob barki, dvakrat je videl kita in na obalah koralnih otokov večkrat morskega psa. Drugič: v Indijskem oceanu mu je ponoči prevrnilo jadrnico, a sta s prijateljem na srečo obvisela na varnostnih pasovih. Med to izkušnjo in po njej ga je močno stisnilo pri srcu; kar nekaj časa je potreboval, da se je na barki spet sprostil. In tretjič: med potovanjem je spoznal veliko novih kultur, ob tem pa spoznal, da bolj ko so bili otoki odmaknjeni od kopnega, prijaznejši so bili ljudje in bolj so se razveseli obiska.

Čisto za konec sem profesorja nemščine in geografije ter magistra ekonomije za jedilno mizo v njegovi hiši v Stanežičah vprašala, ali kdaj pomisli na to, da se zaradi tako nevsakdanje ekspedicije komu zdi malce 'nor'. Odgovoril je v povsem mirnem tonu: »Lahko, da kdo misli, da sem zaradi tega prismuknjen, ampak zame je jadranje drugačen način življenja, ki se zelo lepo dopolnjuje s tem, kar počnem. Pomeni mi neke vrste pobeg iz vsakodnevnega vrveža in priložnost za to, da si spočijem glavo.«

Kateri sošolec mu je pomagal?
Miran, ki seveda upa, da to ni bilo njegovo zadnje večje potovanje z jadrnico, je v samo založbi izdal 320 strani obsežno knjigo Z vetrom. »Z veseljem sem bral knjige drugih, ki so jadrali okoli sveta, in se sam pri sebi zaobljubil, da če mi bo uspelo objadrati svet, bom o tem tudi sam napisal knjigo. Zdaj sem to obljubo izpolnil. V knjigi ni opisano le potovanje, temveč tudi moje doživljanje in moji občutki v samotnih dneh na oceanu.« Pri pisanju knjige mu je pomagal sošolec iz gimnazije, pisatelj Jani Virk .

Žabja svatba
Skokica, ime njegove jadrnice, veliko ljudi spomni na tisti del otroške pesmice Žabja svatba, ki gre takole: 'Skokica nevesta mlada, ženin bil je dolgokrak; rajala oba sta rada, rega, rega, rega, kvak, kvak, kvak.'

Napisala Maja Susman



Priporočamo